Archive | februar 2017

Moje miške micene

img_3068Tole so brezsramno pregrešne miške. Čisto nič brezglutenske, brezsladkorne in brezlaktozne . . . preprosto zato, ker so namenjene osmim članom lačne družine s presežkom omnivorov (vsejedov).

Vegetarijanec in laktozni intolerantnež sta se žrtvovala (vegetarijanec pravzaprav ne, laktoznež pa je sklenil kompromis, ker sta skuta in mleko kozja, jajca pa domača).

Recept sem našla na kulinariki, kjer so ga zelo hvalili. Brez kančka dvoma, v celoti upravičeno. Priznam. S polnim trebuhom. Vest se oglaša, a jo je pod odejo iz množice božanskih kalorij komaj še slišati. Mañana, jutri, duša zlata . . . saj sem obljubila, da greva na pohod za Lucin herbarij :).

Takole gre:

  • Stepemo 4 jajca, primešamo 4 žlice sladkorja, prilijemo 2,5 dl mleka in gladko vmešamo še 500 g skute.
  • Za aromo lahko dodamo malo domačega žganja in naribano limonino lupinico.
  • Na testo presejemo 500 g moke z 1 pecilnim praškom in ščepcem soli (za uravnovešen okus). Dobro premešamo.
  • Za piko na i lahko dodamo še pest v rumu namočenih, ožetih in nato pomokanih rozin (tako ne padejo na dno testa).

Testo nato pustimo počivati 1 uro.

Miške cvremo v globokem vročem olju. Z žlico, ki jo najprej pomočimo v olje, zajemamo testo – 1 žlička, 1 miška. Če imamo, namesto žlice uporabimo zajemalko za sladoled – z njo nastanejo res čudovite okrogle miške. Ravno prav velike bodo, če zajemalka ne bo povsem napolnjena. Cvremo jih tako, da imajo okoli sebe v olju dovolj prostora – tako se bodo med cvrenjem obračale skoraj same. Iz olja jih poberemo s penavko in odlagamo na s papirnato brisačo obložen krožnik.
Nazadnje miške povaljamo še v sladkorni sipi. Voila! Dober tek :)
Advertisements

Pomlad prihaja: homeopatija, knjige in predavanja

Sestavljam knjižico, nadgradnjo priročnika o homeopatiji za rastline. Počasi . . . in temeljito :).
Ker bo letošnje pomladi konec prej, kot bo knjiga izšla, imate tukaj spodaj izsek iz nje – navodila za nekaj najbolj uporabnih homeopatskih pripravkov za rastline, ki vam bodo spomladi prišli prav na vrtu.

P.S. Knjige Permakulturni vrt vam žal ne morem več prodati, ker mi je je zmanjkalo. Vso še prostalo zalogo je od založbe Kmečki glas zakupil Hofer. Marca jo boste lahko, če bi radi, tam kupili v akciji.

P.P.S. Marca bom predavala o permakulturi na vrtu na tečaju Permakulturni vrt, že šesto leto zapovrstjo, vse četrtke, od 17. do 20. ure, v Biotehniškem centru NakloStrahinj 99 4202 Naklo tel: (04) 277 21 00. Če bi se radi priključili, pokličite – prijave še niso zaključene, imajo še nekaj prostih mest.

Zdaj pa – nekaj še neobjavljenega iz bodoče knjige o homeopatiji za rastline :)
arnika

 

4 HOMEOPATSKI PRIPRAVKI ZA USPEŠNO POMLAD

Kaljenje in uspešno zgodnjo rast vzpodbudimo s škropljenjem oziroma zalivanjem s pripravkom iz Arnice C200 (homeopatski pripravek iz arnike*).

En teden kasneje poškropimo oziroma zalijemo ves vrt s Calendulo C30 (homeopatski pripravek iz ognjiča*), ki je še en pripravek za krepitev korenin in rastlinskega tkiva, poleg tega pa deluje tudi razkužilno in revitalizira presajene rastline (Arnice nikoli ne dodajamo na odprte rane, Calendulo lahko).

Tretji pomladanski pripravek je Calcium carbonicum C30 (homeopatski pripravek iz kalcijevega karbonata oziroma apnenca*), ki je idealen tonik – vzpodbudi rast rastlin in korenin tudi v zgodnjih pomladanskih dneh in nočeh, ko sta zemlja in zrak še vedno hladna.

Po kalitvi, ko se iz zemlje že dvignejo prvi nežni listki, vrt zaščitimo še pred polži. Za zaščito uporabimo pripravek Helix tosta D6 (homeopatski pripravek iz hišic velikega vrtnega polža).

Zaščita brez glivičnimi boleznimi in zmanjševanje stresa

V vlažnem, mokrem ali toplem pomladanskem vremenu, ko so noči še vedno zelo hladne, sonce pa hitro dobiva moč, so šoki za rastline lahko premočni, možnost pojava glivičnih bolezni pa je zato veliko večja. Da bi preprečili bolezni, rastline preventivno zaščitimo z ustreznim pripravkom. Preventivno zaščitimo rastline tako, da jih z izbranim pripravkom zalijemo enkrat, največ dvakrat.

Če smo glivične bolezni že opazili, rastline poškropimo in zalijemo večkrat, 3 do 4-krat, s presledki dveh do treh dni. Ko opazimo, da okrevajo, takoj prenehamo z zdravljenjem. Ko opazimo, da so vremenske razmere spet ugodnejše za razvoj glivičnih bolezni (še posebej pa, če je polna luna), ponovno preventivno škropimo, a le enkrat ali največ dvakrat.

Rastline se nenadoma zvijejo in posušijo. Poškodovane so zaradi slane in suhega mrzlega vetra. Škoda nastane, ko so dnevi že vroči, noči pa še vedno mrzle in je šok za rastline prehud. Aconitum C200
(homeop. pripr. iz preobjede*)
Listi se obarvajo rdečkasto do rdeče rjavo po tem, ko je slani sledila močna sončna pripeka, ker so nastopila dolga obdobja hlada z dežjem, ali pa zato, ker so bili predolgo izpostavljeni vlagi. Belladona C200
(homeop. pripr. iz volčje češnje*)
Preventiva za rjavo gnilobo in monilijo, še zlasti, če nastopi po hladnem vremenu, zmrzali in spremembi iz toplega v hladno vreme. Carbo vegetabilis C30
(homeop. pripr. iz rastlinskega oglja*)
Preventiva za rjavo gnilobo, peronosporo in pepelasto plesen. Uporabimo po dolgih deževnih obdobjih in po hladnem suhem vetru.  Cuprum metallicum C30
(homeop. pripr. iz bakra*)
Listna pegavost, rjava gniloba, kodravost listov, plesen in monilija. Zaščita za  rastline pred boleznimi v mrzli pomladi ali poletju. Thuja C30
(homeop. pripr. iz kleka*)

Konec težav z žuželkami

Uši na vrtnicah in pršice na sadnem drevju. Staphisagria poleg tega pomaga rastlinam, ki so oslabele zaradi poškodb. Cimicifuga C30
(homeop. pripr. iz grozdnate svetilke*) in
Staphisagria C200
(homeop. pripr. iz ostrožnika*)
Kaparji in sesajoči insekti na obeh straneh listov, listi so lepljivi. Petroleum C30
(homeop. pripr. iz petroleja*)
Listi, popki in novi poganjki so zviti in nakodrani. Ko pogledamo bolje, opazimo pravi vzrok – mravlje in uši. Cimicifuga C30
(homeop. pripr. iz grozdnate svetilke*)

Homeopatski pripravki, Gajin vrt.

* Opomba: homeopatski pripravki imajo po večini visoke potence (C30 in C200), zato v njih ni več molekul osnovne substance, pač pa vsebujejo njen energijski zapis, ki se prenese na rastlino in povzroči pozitivni učinek.

homeopatske-globule

Spomini na velike in male vrtove

Tole še neobjavljeno objavo sem našla danes med pospravljanjem bloga . . . In jo objavljam, za malo obujanja spominov na lansko sezono in krepitev mišic za letošnjo :)

 

Na parceli blizu Kovorja na Gorenjskem sestavljam tri, ne, štiri velike vrtove. Gre za združbe, ki bi po mojem povsem enako dobro delovale v majhni (ena sama vrtna gredica) ali veliki različici. Vrt na Zaplani letos miruje, oziroma uživa v tem, da ima mir pred mano, ker me v glavnem ni blizu. Zemlja si bo spočila, vidno se spreminja njena struktura, zasajene in zasejane rastline pa se spreminjajo v trajnice. Rabarbara, ribez in aronija so vsi še nikoli tako zdravi, kot sedaj, vrtne in gozdne jagode so z bleščečimi rdečimi plodovi zavzele vrt … Užitek se ga bo lotiti, ko bo spet čas za to. Vrt pri hiši na Gorenjskem, za katerega sem lani naredila načrt, pa je povsem suvereno spet zavzel dedi Miro. Od mojih idej je obdržal samo cvetlični otoček na sredi vrta in navdušenje nad visoko gredo, za katero sem mu zrihtala sadike, tudi sladkega krompirja. Tako lepo olajšana dveh vrtov, sem se lotila teras na parceli. Če bi vedela, verjetno ne bi … ah ja, seveda bi :).

Terase, ki jih zdaj urejam, so nadaljevanje vinogradniških teras. Ležijo na prisojnem, rahlo nagnjenem pobočju. Zraven so še čebele, v nakladnih panjih vzhodno od teras, in v čebelnjaku z AŽ panji na zahodni strani obdelovalnih površin. Nad vsem skupaj je travnato pobočje proti severu do gozda, na delu proti vzhodu pa sadovnjak s starimi sortami.

Delo je veliko in včasih malo podvomim, če bo vse moje znanje zadoščalo za izzive, ki me čakajo.

Na največji od vseh teras je doslej 130 paradižnikov, vmes nizek fižol (Turški in Zorin), različne buče, tagetes, bazilika in plavice. Na njenem drugem koncu, ki bo zaradi bližine čebelnjaka obiskan raje v večernih urah, pa še čebula in česen, in nekaj špinače ter visoki Vijoličasti fižol (pridelan na permakulturnem posestvu Miroslava Kiša). Zastirka okoli sadik je zelo dobro “dišeča” ovčja volna, zastirka za tla pa sproti dobavljene pokošene trave in travniške cvetlice z brežin med terasami.

Na srednji terasi je postavljenih 30 prekel visokega fižola (Jeruzalemski, Turški in nekaj Sivčku podobnega), pri vsaki po 15 semen fižola, in 21 buč (razne, v glavnem pa meni zelo drage Hokaido). Vmes bo rdeča pesa in korenje (teh dveh nimam nikoli dovolj), in kjer ne bo motila, zastirka iz pokošenih trav. In ja, če še ne veste – ne fitnes, najboljša vaja za trebušne in rebrne mišice je zapikanje sedemmetrskih prekel v tla. Za rebrne mišice doslej nisem vedela, da jih imam … Hči me je na moj komentar vprašala, s čim neki sem pa mislila, da diham?  Ja, s pljuči, ne??

IMG_1846

IMG_1832

In na tretji terasi, najbolj spodnji in najbolj priljubljeni med srnjaki, še koruza, paprike, grah, kapucinke, kumare, rdeča pesa in korenje. Vmes še sadike kozmeje, da bo vse skupaj še lepše.  Žal mi je samo, da ne gre vse hkrati … in kadar dežuje, se z zemljo sploh ne da, niti ne sme, delati. Potem pa lovim trenutke sonca in nedeževanja, in v večernih urah, tik pred temo, še rdeče polže.

Zvečer me ob pol desetih pobere pod tuš in potem v miževo pred TV. Kosti in mišice bolijo, možgani in duša pa uživajo v prijetni zavesti, da je za mano dan, poln dobro opravljenega dela.








 

Verin vrt z visokimi gredami

Na fotografijah, posnetih lani, je vrt gospe Vere. Visoke grede je naredila po “reglcih”, v zadnjo plast dodala kompost in biooglje, in pridelala ogromno zdrave zelenjave, ki je kar buhtela iz okvirjev. Če bolje pogledate, boste videli, da je vrt nastal na zelenici ob hiši, torej na zemlji, ki je praviloma preveč revna in pusta, da bi v njej zelenjava dobro uspevala. Če pa jo pravilno obdelamo, nahranimo, oživimo s kompostom in bioogljem, pa lahko iz še tako slabe osnove naredimo rajski vrt. Kot ga je gospa Vera :)

Na tej povezavi imate več informacij, kako lahko (na različne načine) naredimo visoke grede. Poglejte TUKAJ.

Biooglje kompleks nevtralizira zakisano prst

Področje znanosti o zemlji, pedologija, je noro zanimivo. Pravkar sem padla v pH vrednosti zemlje (na srečo ne dobesedno :). Noro. Če je zemlja samo malo prekisla, ali samo nekoliko preveč bazična, rastline ne morejo več uspevati, kot je treba. Ne glede na to, koliko hranil je v zemlji, jim je pot do njih zaprta, nekateri elementi (aluminij, molibden) pa celo toksično delujejo na rastline.

Rastline torej res so, kar že večno trdim, ene take mične razvajene gospodične. Ampak samo, dokler jim ne dostavimo tega, kar bi rade. Ko to dobijo, so pa najbolj potrpežljiva in prijazna bitja, kar si jih lahko zamislite :).

Nazaj k pH-ju. Ko sem raziskovala, katerim rastlinam ustreza kateri pH zemlje (večini zelenjadnic ustreza precej ozko okno, pH od 6,5 do 7,5), me je prešinila tale misel: kaj pa biooglje? Kakšen je njegov pH in vpliv na zemljo?

Glede na to, da

  • je večina slovenskih vrtov preveč kislih, tudi zaradi kislega dežja in preobilnega gnojenja (še bolj pa to velja za klasično obdelane vrtove – bolj ko je zemlja izkoriščana, tretirana s kemikalijami in hranjena z umetnimi gnojili, bolj je zakisana – še en razlog torej več za ekološko pridelavo),
  • biooglje pa je (predvidoma) bazična snov,
  • bi lahko rekli, da pH vrednost biooglja ni zelo pomembna vrednost.
  • Ker če je nekaj kislo, je lahko samo hvaležno za bazičen dodatek . . .

Pa ni tako preprosto. In v tem grmu tiči zajec oziroma odgovor na vprašanje, zakaj neko biooglje čudovito deluje, pri drugem pa nikakor ni obljubljenega rezultata. Kar vam lahko sami povedo nekateri proizvajalci biooglja, ki so po začetnem navdušenju opustili proizvodnjo – ker njihovo biooglje ni prineslo pričakovanih rezultatov.

Biooglje biooglju pač ni enako. Strašno zanimiva zadeva. Na internetu najdete na to temo zelo zanimive razprave.

Biooglje je, za razliko od pepela, lahko ne le bazično, pač pa celo kislo. Njegov pH je odvisen od tega, pri kakšni temperaturi je pripravljeno in koliko pepela vsebuje. Od tega, ali je in koliko je bazično oziroma kislo, je odvisno seveda tudi to, kakšen bo učinek pri rastlinah, ki jim ga dodamo.

img_2892

Na fotografiji: Biooglje kompleks ima pH vrednost 7 (nevtralno)

Pa se tukaj razlike med “bioogljem” in “bioogljem” še ne končajo. Popolnoma drugo poglavje je, kakšne mikroorganizme dodamo v biooglje, da ga “napnemo” (aktiviramo, obogatimo) in ali mu dodamo še kaj za zraven, da je končni izdelek res dober in nam vse veliko bolje raste. Biooglje v izdelku, ki ga imam v Gajinem vrtu (Biooglje kompleks) vsebuje premišljeno izbrane mikroorganizme, poleg tega pa še alge (za dodatne minerale) in glistino (izločke deževnikov za še večjo rodovitnost zemlje).

Seveda me je zanimalo še, kakšen pH ima Biooglje kompleks. Zanimivo – njegov pH je malo močnejša 7, torej je nevtralno do rahlo bazično. Takšno je idealen dodatek, ko ga dodamo rastlinam med korenine, nevtralizira kislo prst, a je ne prekucne na bazično stran, ki za rastline ni koristna.

Tega rezultata sem zelo vesela, in ga zato z veseljem delim z vami. Ni lepšega, kot če lahko svojim kupcem ponudim res kakovosten izdelek.

This entry was posted on februar 7, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

Kozlovske iz Kovorja: Sladkosnedi Miško

unnamed1

Zgodbice o tem, s kakšno slastjo koza požre klobuk, časopis, celo konzervo, ste gotovo že slišali. Imajo torej koze, nekako tako kot morski psi, iz usnja strojene ali jeklene želodce – če požrejo vse, kar vidijo, bodo verjetno vse tudi prebavile? Pa ni tako. Koze so sicer res zelo podjetne, ko je treba priti do hrane, a hkrati presenetljivo izbirčne in tudi njihov prebavni sistem je zelo občutljiv. Če na tla pade kruhek, pa so tla umazana, ali pa nanj celo stopi druga koza, ga ne bo pojedla . . . enako ga bo samo ovohala in gosposko odvrnila glavo, če se je kruhek, preden je prišel do njenih ustnic, dotaknil žnabel kakšne druge koze. Nak, tega pa ne bom poskusila. Ga je že ena druga poslinila. Bljak.

Nekaj povsem drugega so priboljški, sladkarije (v kozjem svetu so to žita). Teh se bo, če bo padla prilika, preveč nažrla. In zbolela. Osnovna hrana za koze je seno. Vse ostalo so dodatki. Kar je na lastni koži izkusil kozel Miško.

Miško je frajer, velik srnast kozel, z zelo lepimi rogovi in sivo rjavo dlako, lepo temno glavo in nogami ter dolgodlakim grebenom po vsej dolžini hrbta. Scrkljan in zahteven hkrati. Stisne se k meni in zahteva čohanje. Z veseljem ga božam, a hkrati pazim, ker se ne zaveda, kako nevarni  so njegovi rogovi, ko klati z  njimi naokoli, medtem ko uživaško suče glavo. Močan je tako, da je za malo razvedrila sesul vrata v svoj hlevček. Ne vem, samo ugibam lahko, zakaj. Morda se mu je zdelo, da v hlevu primanjkuje dramatičnih dogodkov, ali pa si je hotel malo pobližje pogledat, kaj dela njegova Bekica v boksu na drugi strani hleva, in preveriti, če je Bučko res taka huda konkurenca . . . bledolični sanski mulc nevzgojen . . .

Ko se je tako lepo sprehajal po hodniku pred boksi, je naletel na sod z ječmenom. Na njegovo srečo sod ni bil pokrit. Ko smo ga razkrinkali, lopova rogatega, je imel gobec še vedno v ječmenu. Koliko in kako dolgo ga je žrl, smo lahko samo ugibali in upali, da žit ni bilo preveč. Veselo nažrt je naslednjega dne zbolel; dobil je tekočo drisko. Tudi psihično se je povsem spremenil – postal je letargičen, depresiven. To niso heci. Obilica žit v kozjih prebavilih začne vreti, sladkor iz žit se spremeni v kisle presnovke, presnova se ustavi, prebavila so polna kislih snovi in plinov, pride do acidoze, kozo napihne . . . dobesedno sama se zastrupi. Od tega lahko hitro umre.

Miško jo je na srečo še kar dobro odnesel. Apetita sicer ni imel, a to ni nič hudega. Telo, ko je bolno in ko okreva, dodatnih obremenitev, ki jih prinese prebavljanje hrane, ne potrebuje. Nujna pa je rehidracija; zato dobi večkrat na dan topel zeliščni čaj z bazičnim praškom in kapsulo probiotikov. wp_20170205_006Na srečo ve, kaj je dobro zanj in prizadevno sodeluje pri zdravljenju. Ko je izdriskal vse strupe, se je tudi driska sama od sebe ustavila. Po dnevu bolezni je danes skoraj že spet povsem stari nagajivi barabin.

Zdaj je na strogi kozji dieti, dobi samo seno in vodo, topel zeliščni čaj z bazičnim praškom in probiotike. Ko bo malo bolje, pa počasi tudi kakšen priboljšek.

Pa ne več iz soda, lump.

Pepel na vrtu in kako ugotavljamo pH zemlje

wood ash in the gardenNisem si mislila, da bo ta tema tako zelo zanimiva: v zadnjih Novicah iz Gajinega vrta sem napisala kratek članek o uporabi pepela na vrtu. Ko ga je prebrala gospa Vesna Levičnik iz Dnevnika, me je vprašala, če lahko o uporabi pepela odgovorim še na nekaj vprašanj. In sem.

Rezultat je tale članek: Z lesnim pepelom ravnamo kot z začimbami 

ph-skalaV članku večkrat omenjam lakmusov papir. Če se spomnite iz šole, je lakmusov papir indikator pH vrednosti snovi, torej tega, kako zelo bazična ali kisla je. Običajno dobimo skupaj z zavitkom lističev lakmusovih papirčkov še barvno skalo, na osnovi katere lahko potem hitro ugotovimo, kakšen je rezultat.

pH vrednosti segajo od 0 do 14, pri čemer je 7 nevtralno, 0 maksimalno kislo, 14 pa bazično, da bolj ne more biti. Če je torej pH vrednost nizka (nižja od 7), je kislost visoka, če pa je višja od 7, je visoka bazičnost.

Zemlji ni dobro na pamet dodajati gnojil in regulatorjev kislosti oziroma bazičnosti. Zakaj? ker lahko z dodajanjem na pamet naredimo več škode, kot koristi.

Da vam povem (resnično) zgodbico: Neki zagnan vrtnar je izvedel, da je njegov sosed ves vrt dodobra potrosil z apnom, potem mu je pa vse takooo zelooo dobro raslo . . . (pri teh zgodbah so vrtnarji in ribiči včasih enako veliki lažnivi kljukci). Oborožen z informacijo “apno je prineslo blagostanje” tudi svoj vrt obilno obdari z apnom – ne da bi prej vsaj malo premislil, kaj šele preveril, v kakšnem stanju je vrtna zemlja, kako kisla oziroma bazična je njegova prst . . .  Rezultat: na vrtu tisto leto vse strašno slabo raste. Zakaj? Ker v preveč bazični ali kisli prsti (to je pa za mnoge zelenjadnice vse, kar je manj od 6,5 ali več od 7), rastline ne morejo več do hranil. Teh je lahko v prsti ogromno, ampak rastlinam nič ne koristijo, ker so, čeprav tik pred nosom, rastlinam nedosegljive. Tako rastline od lakote umirajo, čeprav sedijo ob polni mizi. Vrtnar se popraska po (že nekoliko plešasti) glavi in pomodruje: “Aha, že vem … zadnjič sem nekje bral, da je za rastline ključen element dušik . . . gotovo jim ga manjka. Bom pa še malo tega natresel.” In gre in kupi še eno malo tono umetnih gnojil, jih veselo potrese po vrtu . . . in čaka. Pa spet nič. V najboljšem primeru zaradi obilice dušika vse zeleno buhne v zrak, od plodov, korenin in zdravja pa vrtnar ne dobi nič. In tako naprej. In nauk te zgodbe? Kaj poreče vrtnar na koncu? “Jah . . . verjetno je bilo apno in gnojilo zanič. Bom raje nabavil od kakšnega drugega proizvajalca . . .”

Zemljo lahko testiramo sami: vzamemo 1 do 2 žlici zemlje, damo v skodelico, dodamo destilirano vodo ali kapnico (ta ima nevtralen pH), ne iz pipe (ker lahko vpliva na izid in bo zato vprašljiv). Vode dodamo toliko, da dobimo blatno brozgo (konsistence kefirja ali tekočega jogurta), premešamo, pustimo eno do dve uri, da se stabilizira, potem pomočimo lakmusov listek vanjo, počakamo, da se obarva in primerjamo rezultat s skalo. Šele na osnovi tega se odločimo, kaj bi bilo dobro narediti z zemljo – če bo rezultat bolj na bazični strani (barva pa vijolična), pepela gotovo ne bo pametno dodajati.