O pobeglih ljubimcih v gozdu in zakaj je (tudi) dobro, da ima Tržič župana

Fotografija osebe Borut Sajovic.

Fotografija osebe Borut Sajovic.

Vir zgornjih dveh fotografij: FB stran Borut Sajovic

Pred dvema tednoma ali kaj smo naredili kozlovsko napako. Šli smo po tistih nekaj zadnjih koz na parcelo, ki so se sicer čisto dobro imele v šupi, polni sena in med brskanjem po obronku gozda, a je bil vseeno že čas, da vse skupaj pridejo na toplo v hlev. H kobili Neli, ki jih je posvojila kot nekoliko svojske rogate otroke. Dan se je prevešal v hitro zimsko temo, Gamsa je bila varno pripravljena za transport. Lubica in Bučko sta trmarila, da še ne bi šla domov, zato smo sklenili, naj ostaneta še tisto noč kar tam. Naj imata zadnjo mirno noč, lepo pod svetlimi zvezdicami, saj se imata dovolj rada, da jima bo lepo …

Haha. Sanja kozji pastir kozji kefir …

Naslednje jutro je od obeh herojev na parceli ostalo le še nekaj svežih bobkov. S polno vrečo suhih krajcev kruha sem neštetokrat preplezala strmino nad pašnikom, se drla za njima, … pa nič. In tako še nekaj dni zatem. Vmes smo z avtom obredli okoliške kraje, spraševali na samotnih in manj samotnih domačijah, če je kdo videl kosmati parček, belega kozla in rjavo kozo, oba z ovratnicama … pa nič.

Samo na FB pa nihče od nas ni pomislil, da bi tam objavil novico o obeh pobeglih ljubimcih. In nihče ni pomislil, da bi lahko gospoda kozja vzela tako dolgo pot pod noge in odmeketala kar precej kilometrov stran, vse do Brda pri Kovorju.

Vsake toliko sem se spomnila na oba, na belega kozleka Bučkota in srnasto (z)mešanko Lubico … kje sta … še najbolj verjetno v kakšnem tujem hlevu, ali – si skoraj nisem upala razmišljat v to smer – v kakšni obari v tujem loncu.

Dokler ni včeraj pozno popoldan tržiški župan g. Borut Sajovic na svojem FB zidu objavil fotko obeh kosmačev in zapis, ali ju kdo pogreša, ker mraz res že zelo pritiska, in paše bo tudi kmalu čisto zares konec.

Vsa vesela sem ju prepoznala. In po treh poskusih sta danes, tik pred nočjo, končno spet doma!

Pa nauk te zgodbe? Ne puščaj kozjih ljubimcev samih, če nista privezana ali v ograji. Bosta šla v smeri Pariza ali Benetk. In če že, takoj, ampak res takoj, objavi fotko pobeglih romantikov na FB zidu. Ter kot je rekla Tatjana: “Dobro, da so na svetu še ljudje, ki jim je mar.  Ko bi bilo le vse več takih ljudi in več strpnosti in dobre volje med ljudmi in živalmi.”

img_2748

Strmina … sredi strmine nekaj lukenj, v njih pa novi dom obeh ubežnikov.

img_2750

Nad strmino je planjava, velik in lep travnik. Tukaj sta se pasla in lovila sončne žarke čez dan.

img_2749
img_2752

Bučko. Dokler nismo v tretjem poskusu pripeljali Gamse, ki ima v trebuhu njegove kozličke, ga niti kruh ni premamil bližje.

img_2753

Joj, Gamsa, kako pa ti dišiš …

img_2754

Še Lubica je preverila. Ja, drži. Gamsa res diši.

img_2757-kopija

Advertisements

2 thoughts on “O pobeglih ljubimcih v gozdu in zakaj je (tudi) dobro, da ima Tržič župana

  1. ja dobro da so na svetu še ljudje, ki jim je mar. Ki si vzamemo toliko časa, da pomagamo tudi kakšni živali. Obrnemo kakšen telefon, damo obvestilo v medije, ali mogoče še kaj več, damo živalim zavetje. Upam, da bo vse več takih ljudi in več strpnosti in dobre volje med ljudmi in živalmi. lpt

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s