Archive | november 2016

Kozjereja, resno

Zdaj pa zares. Drugače nima nobenega smisla.  Capra aegagrus hircus (domača koza), hir aj go :)

Kozje mleko in kefir sta odlični zadevi, koze so brihtne živali in se verjetno tudi zato odlično razumemo (valjda, gliha vkup štriha, nismo ovce :) , molža mi gre in mi je v veselje, obe kozi mlekarici sta (ena bolj, druga pa malo manj) pripravljeni sodelovat pri tem, kar bi rada od njiju … zato je padla odločitev: zdaj pa zares. Kozjerejo bomo zastavili po kozje resno. Verjetno bo trajalo nekaj let, da bo vse tako, kot smo si zamislili, veliko se bo treba še naučiti, ampak mislim, da gremo v pravo smer.

V času, odkar si ogledujemo, nabavljamo, prestavljamo, hranimo in sploh skrbimo za koze, sem videla že kar nekaj hlevov, in dobila tudi že kar nekaj (dez)informacij. Mimogrede: v Slo sta na voljo dve sorti koz mlekaric: sanska (ta je bela) in srnasta (ta pa rjava). Pri kozjih lastnikih je moč videti marsikaj, od malih zanikrnih in temačnih zabojev, v katerih se koza še pošteno obrniti ne more, do super lepih hlevov z dnevnim izpustom. In izvedeti tudi marsikaj. Od tega, da večjih in lepših koz od teh, ki so na prodaj, nikjer ni za dobiti – v resnici gre pa za mešanke, ki niso niti za meso, niti za mleko. Vsak berač svojo malho hvali. Pri sumljivih lastnikih so vse koze stare dve leti, samo enkrat so povrgle, mladiči so bili trije, mleka so imele pa dvakrat po dva litra na dan … Potem pa naletiš na lastnico koz, ki ima rade svoje živali, za njih zgledno skrbi in ti z veseljem pove svoje izkušnje in pomaga z znanjem. Jasno je, od koga se bom učila.

Kakršen hlev, takšna koza. Zanikrn hlev = nesrečna in kumrna koza. Lep hlev = lepe in zadovoljne koze. Dobra hrana in nega koz = veliko mleka. Kam bo šla naša pot, mislim, da ni treba dosti ugibati. Če se že lotiš zadeve resno in misliš resno, ti ne preostane drugega, kot da resno tudi zastaviš.

Nederlandse witte geit.jpg

Včeraj smo bili na obisku pri kozjerejki, ki svoje početje jemlje zelo resno. Ima pet koz in enega kozla, od tega 2 zreli srnasti kozi in 2 breji srnasti mladici (kot jim pravi), eno zelo lepo sansko z rogovi, in čudovitega srnastega kozla. Kozam se dlaka sveti, je gosta in mehka, kot krzno nutrije ali bobra. Vse so priljudne, zaupljive, bistre in firbčne. Kozel (razen čisto narahlo) ne smrdi (!), ker je hlev čist. Namesto značilnega kozlovskega smradu v hlevu vlada svež vonj po senu. Hlev je razdeljen v bokse, da se med sabo ne bodejo, pa da je mir in red, ko imajo mladiče. Danes je lastnica prišla še k nam na obisk, dat nekaj nasvetov. Bokse v hlevu bomo razdelili s paletami, da bodo koze imeli vsaka svoj becirk; za naprej bomo obdržali Pikico in Bekico (obe sta sanski kozi) in sanskega kozla Bučkota, (z)mešanke (Lubica, Gamsa in gospa Užarjeva) pa bodo počasi odšle. Edino glede male Flikce ni padla odločitev – je mičkena in bo več ali manj mičkena tudi ostala, a ima tako lep karakter in blag značaj, da ne vem, če je ne bi vseeno obdržali.

Zoo-06-0022.JPG

Na sliki: sanski kozel, zelo podoben Miškotu, s katerim sta si danes z Bekico padla v objem. A ni čisto tak frajer kot Brad Pitt? ;)

Bekica je šla danes popoldan na obisk h gospodu sanskemu kozlu Miškotu. Bila sta si zelo všeč. Ves čas ji je nekaj šepetal na ušesa in ji jih nežno grizljal. Potem mu je zelo všeč postala še moja bunda … vmes je Bekica večkrat označila hlev, kar se je Miškotu zdelo tako zelo smešno, da je ob tem visoko nazaj zavihnil zgornjo ustnico in se brez glasu smejal (meni pa ne, za na take ekspedicije bom v bodoče obvezno obula gumijaste škornje …). Upamo, da je zdaj Bekica breja; če ne, bo treba vajo ponoviti. Po končanem opravku je gospodar hotel spraviti Miškota nazaj v hlev, jaz pa Bekico proti domu – pa se nikakor nista bila pripravljena ločiti. Toliko o ljubezni na prvi pogled :).

Zdaj je treba izmeriti hlev, zrisati načrt in iz palet narediti pregrade.  Še prej pa se malo pogreti. Zunaj je tak mraz, da zebe :)