Bi se radi spremenili v drevo?

Pokopi v jajcu podobni posodi nahranijo drevo in spremenijo pokopališča v gozdove

Dva italijanska oblikovalca sta si zamislila drugačno krsto in pokop: pokop v jajcu podobni posodi, v položaju zarodka. Jajčasto krsto sta poimenovala “Capsula Mundi“. Njuna osnovna ideja je pokopališča in pokop spremeniti v skladu z geslom “nazaj k naravi”.

Zadnjič sva se z mojim A. pogovarjala o odhodu s tega sveta … Ne o tem, kam gremo (tukaj so najine predstave še nekoliko različne, a sva tako kot pri večini drugih stvari strpno sprejemljiva do drugačnosti vsakega od naju, čeprav na mičkeno pokroviteljski način – a la “saj se ve, kako je v resnici, a ne” :). Pač pa o tem, na kakšen način gremo.

Pokopov s krsto je v Sloveniji čedalje manj, čedalje več pa žarnih pogrebov. Ko sem bila mlajša, in je bilo tudi moje telo mlado z vsemi prednostmi, ki jih mladost prinaša (pa se tega, logično, ne zavedaš, dokler ni mimo), se mi je že sama misel na to, kaj se s človeškim telesom zgodi po smrti, zdela grozljiva, odvratna in vredna samo tega, da o njej ne razmišljaš. Verjetno zato, ker sem si avtomatično predstavljala sebe v procesu sprememb po smrti. Takrat, ko sem bila mlajša, me je misel na to, da bi se lepo telo, koža itd zaradi bakterij, ki že ves čas bivajo v telesu, spremenilo v gmoto, se napihnilo, razpadlo — OK, bom nehala, ker ne vem, kako močne želodce imate.

Ko pa se postaraš, in ugotoviš, da se s staranjem tudi tvoje telo spreminja, in to ne na lepše, pač pa počasi, a zanesljivo nakazuje neizogibno začrtano pot, ko je material čedalje bolj utrujen, začneš razmišljati, da morda vse le ni tako hudo. Sčasoma se mi je začelo dozdevati tudi to, da krematorij ni “najbolj čista”, manj packasta, zakomplicirana in bolj higienična pot, pač pa krematorij preveč nasilno in preveč na hitro “predela” tisto, kar ostane za nami, ko odidemo iz telesa. In pri tem vse tiste, ki bi si lahko izboljšali življenje z našo smrtjo, prikrajša za dragocene vire. Mikroorganizme imam pač rada, odkar vem, kako zelo bogato je njihovo življenje … Enako velja za rastline … (Ste vedeli, da smo ljudje pravzaprav potujoči vagončki za mikroorganizme, da smo jih polni in da brez njih ne bi mogli živeti? Mi, krona stvarstva?) Da ne govorim o tem, kako zelo energijsko potraten je krematorij, in kakšne izpuste spušča v okolje. Koliko težkih kovin, farmacevtskih dobrot in sličnega je v naših telesih, pa potem izpuhti v zrak.

Ste že slišali za 21 g primanjkljaja mase po smrti? Verjamete v te predstave ali ste strogo materialistični, ko gre za nesnovni del človeka?

V želji po tem, da bi bila pokopališča, pokopi in pogrebi bolj zeleni, se je ljudem porodilo že zelo veliko idej. Tudi to, da bi svoje drage spremenili v kompost (kar se mi kljub vsemu zdi malo preveč drastična ideja – mislim, a ni zaenkrat še čisto dovolj drugih virov za kompost).

Ideja obeh Italijanov je torej bila, da bi namesto pokopališč, kot jih poznamo, z geometrijsko razporejenimi in pravokotno zasnovanimi grobovi in grobnicami, pokojnike pokopavali v t.im. “svete gozdove”. Pokojnika v skrčenem položaju (v položaju, podobnem legi fetusa), položijo v iz biorazgradljivih materialov oblikovano jajce, ki ga zakopljejo v tla, nad njim pa zasadijo drevo. Drevo raste in snovi za svoj razvoj črpa tudi iz jajca, ki leži med njegovimi koreninami. Lahko bi rekli, da človek, pokopan pod drevesom, postopoma postane del tega drevesa. Del njegovih vej, debla, listja, cvetov, življenja …

Kaj menite o tej ideji?