Jesensko tihožitje in novice iz Trebnjega

wp_20161016_005
Sredi oktobra smo, pa je na vrtu še marsikaj lepega. 

Buče sem že pobrala in odpeljala v shrambo, a sem zdaj, med pospravljanjem nizkega fižola in čiščenjem teras, naletela na še dve pozabljeni duši. Letos mi voluhar ni požrl niti ene, čeprav vem, da je bil na njivah. Spomladi se je spravil na koreninice mladih paradižnikov (!), potem pa dobil kapljice homeopatije (Arvicolinae) in za vedno dal mir :).

Poklicala me je Joži iz Trebnjega s svežimi novicami iz čebelnjaka in z vrta. Čebelam je v panje dodala Varroo C30 (homeopatski pripravek proti varoji). Pravi, da česa takega še ni videla, pa je že desetletje čebelarka: čebele so izletale in se pred panjem same in vzajemno trebile … Varoje je letos zelo veliko, več kot običajno, tarnajo čebelarji. Če jih bomo uspeli s homeopatijo vsaj malo okrepiti in jim pomagati, sem tega res zelo vesela.

In druga stvar, ki mi jo je zaupala, je prav tako zelo zanimiva: vrt je proti polžem poškropila s homeopatskim pripravkom Helix tosta (zdajle jih je smiselno preganjat, ker bodo sicer prezimili v tleh skupaj s svojimi jajčeci in se naslednje leto postoterjeni vrnili). Okoli vrta ima postavljenih nekaj gajbic, da se pod nje zatečejo polži, ona pa jih pobere. Po uporabi pripravka je bila bera pod temi gajbicami potrojena. Očitno jim vrt ne diši več in bežijo, lumpi. Kar naj :).

Na parceli so me presenetili tomatili, sorodniki paradižnikov. Letos sem jih imela prvič, za poskus samo nekaj sadik, ki sem jih vzgojila iz semen s permakulturnega posestva. Glede na to, kako dobro so se odrezali, jih bom drugo leto imela veliko več, mogoče kar namesto paradajza. Najprej sem (sredi maja) na parceli posadila samo enega, nekaj kasneje še štiri tomatile. Dve sadiki sta občepeli na balkonu (jaz pa pozabila, kaj sem sejala, ter se spraševala, kaj neki je to za en plevel … skoraj bi šli na kompost :), dve sem vzgojila iz zalistnikov najstarejše.

Zanimivo je tole: z najstarejšo rastlino je zdaj že skoraj konec; vidno propada, počasi, a zanesljivo. Le še nekaj plodov sem lahko pobrala. Mlajše, kasneje posajene, in celo te iz zalistnikov, pa so sredi oktobra močne, zdrave in polne lepih plodov. Resda so manjše, kot najstarejša, ki je lahko najbolj uživala vroče poletno sonce, a so še sedaj polne plodov. Vsaj pol kilograma sem jih nabrala, pa še bodo. Vse do prve slane.

Plodovi, ki jih nisem uspela prestreči, so popadali na tla in zgnili. Iz njih bodo naslednje leto na njivi pognali novi mladi tomatilčki. Le pravočasno jih bom morala opazit in zaščitit ter jim dati oporo, da ne bo kdo stopil nanje.

Tomatilo ali mehiški paradižnik je ena od najstarejših kulturnih rastlin. Azteki so jih gojili že 800 let pred našim štetjem. Bistveno pa je tole: so sorodniki paradižnika, a neprimerno bolj zdravi od njega, zato so odlična alternativa bolehnim revežem, ki jim gradimo strehice, pa nas kljub temu razočarajo, ko podležejo rjavi ali črni plesnobi. Okus tomatilov je nekoliko drugačen, a se ga hitro navadiš in vzljubiš (zdaj grem težko mimo mize, če so na njej tomatili v skledi – vsakič eden zmanjka, ker tako lepo zahrustajo med zobmi …). Ni jih težko gojiti, tudi škodljivcem ne dišijo preveč, pripravljamo pa jih podobno kot paradižnike.

tomatilo-oktober-2016

Tomatilo z obilico cvetov in plodov, 16. oktober 2016 (Gorenjska, Kovor pri Tržiču)

 

Advertisements

2 thoughts on “Jesensko tihožitje in novice iz Trebnjega

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s