Julie & Julia

A ste mogoče videli ta film? Govori o dveh Američankah, iz različnih generacij: leta 1912 rojeni Julii Child, ki je postala slavna pisateljica kuharskih knjig in voditeljica kuharskih oddaj iz čistega miru, ker je iskala nekaj, kar bi jo zaposlilo, medtem ko je v Parizu skrbela za svojega moža diplomata, in Julii Powell, rojeni leta 1973, ki je po diplomi pristala v dolgočasni a naporni uradniški službi, imela občutek nesmisla in da ničesar ne naredi do konca, ter si zato zadala nalogo: v enem letu skuhati vse jedi iz velike kuharske knjige Julie Child. In o svoji enoletni eskapadi vestno pisati blog.

Pred nekaj dnevi sem na film po naključju naletela med prestavljanjem kanalov … in me je prestavilo sedem let nazaj, v čas, ko sem bila ravno na enem od (večjih) razpotij. Kakorkoli, film me je takrat našel ravno ob pravem času, na rahlo skuhano-špagetastih nogah in porinil, da sem zagrabila bika za roge, ga zajahala in malo pobližje pogledala v oči zoprnemu in nadležnemu vprašanju, kaj bi se mi sploh zdelo smiselno početi v življenju. Potem sem začela pisati blog, in iz njega je nastal Gajin vrt. In potem je sledilo vse ostalo, tudi to, da sem postala zahtevnejša glede tega, kaj je zame dovolj dobro. In zato se je nato zlomila še ena prelomnica.

Nauk te zgodbe je: pazi, kateri film gledaš, če imaš skuhane špagete za noge.

Če ste torej videli film Julie & Julia, se vas je mogoče dotaknil, tako ali drugače. Šla sem pobrskat za Juliinim blogom, a se me je dotaknil dosti manj, kot bi si želela, zato pa toliko bolj zgodba o odločni 1,88 m visoki Američanki Julii Child in njeni trmi, da bo postala francoski chef z diplomo francoske kuharske univerze Le cordon bleu. Kljub vsemu posmehovanju, omalovaževanju in metanju polen pod noge. I love you, Julia :)

Film sem tudi tokrat pogledala od začetka do konca (čeprav se mi zdi, da v drugi polovici film izgubi nekaj svežine in elana, postane predvidljiv in so scene iz New Yorka več ali manj dolgočasne, včasih pa zaradi cmokanja in starorimskega žretja že, hm, skoraj nagravžne … na srečo je tudi druga polovica filma polna scen z Meryl Streep alias Julio Child).

Do konca sem vztrajala zaradi Julie Child. Ker je gospa starega kova bila polna odločnosti, ampak nikoli na tuj račun. In ker je znala res dobro zakuhati zadeve. Nekaj, kar meni še manjka, priznam, ampak se glede tega nikoli nisem več kot toliko sekirala, zdaj mi pa kar naenkrat ni več popolnoma vseeno. Ker, namreč, kaj mi nuca polna njiva fižola, buč in paradižnikov, če pa iz tega ne bom znala narediti optimuma kulinaričnega užitka. Pa še zaradi drugih reči.

Zato mi je film spet prišel prav – ko sem ga prvič gledala, me je navdihnil, naj začnem pisat blog in ugotavljat, kaj bi pa jaz v življenju res rada počela, in ko sem ga zdaj videla drugič, me je navdušil, da bi malo izpopolnila (hm, mogoče bolje rečeno, osvojila osnove) svojih kuharskih veščin. Z Julio Child je to enostavno zabavno.

Kot na primer tale kratek tečaj priprave flufaste omlete iz dveh jajc s peteršiljem za eno osebo (že obvladam! :)

… v katerem Julia s svojim hecnim glasom (ki rahlo spominja na nekoga, ki na skrivaj stalno preverja rum iz zaloge za božično pecivo) uči potresanje ponve s pomočjo suhih fižolčkov, ki jih potem pretrese na krožnik, da jih nazadnje nonšalantno zabriše v koš za smeti … ja, Julia! … to ni pa čisto nič permakulturno … :)