Kozje mleko

Nekaj sem se trudila, pa nikakor ni šlo. Še celo Monika s Štajerske (ima čebele in koze) mi je po telefonu dajala navodila, zelo nazorno razlagala o prstih in kozjih seskih … tudi v živo sem dobila nekaj demonstracij … ampak ni in ni šlo. Koza je menda znala potegniti mleko nekam noter, v dno trebuha, in ko sem ga hotela spravit ven, sem sicer čutila polno vime toplega mleka, rezultata pa nobenega …

Molža koze je nekaj takega kot vožnja kolesa. Dokler ne zakapiraš sam, ker ti rata v praksi, ti lahko še tako razlagajo teorijo, pa bo teoretično vse v redu, v praksi bo pa vime toplo in polno, posoda pa prazna in mrzla. Zato sem med molžo še naprej kot običajno zgolj držala posodo.

Danes zjutraj se je glavni molzni šef odpeljal po opravkih, pa sva se odločila, da bova poskusila sama. Saj kaj hujšega kot porogljiv nasmeh od Bekice, njenega kozleka in kobile Nele ni bilo za pričakovat.

Potem je pa uspelo! Kar naenkrat … nisem videla, ker je vse skupaj skrito pod kozjim trebuhom, zelo dobro sem pa slišala močan curek, ko je priletel ob steno posodo. In še eden in še eden … potem sem poskusila z bolj dolgimi, in tudi to je šlo. Bekica je med tem pridno vtikala glavo v posodo s stisnjenim ječmenom (dobi ga, da se malo zamoti in da je bolj pridna). Nekajkrat je sicer skoraj uspela stlačit eno od zadnjih nog v posodo z mlekom, pa sem uspela preprečit. In molzla dalje.

Temeljito sem jo pomolzla in s strašnim ponosom odnesla mleko v kuhinjo. Tako, zdaj se lahko zgodi karkoli. Če bo nuja, bom znala poskrbeti zase, in za druge. Bom pomolzla kozo, pa bo vse OK :)