Archive | september 2016

Kozje mleko

042Nekaj sem se trudila, pa nikakor ni šlo. Nadaljujte z branjem

Advertisements

Posekati ali pozdraviti? Oditi ali soočiti se?

Pred nekaj dnevi sem dobila Valentinin mail z vprašanjem, kako bi lahko pomagala drevesom. Ima veliko sadnega drevja (hruške, nekaj jablan, slive, češnje, marelice, breskve, kaki, fige, mandlje, oreh …). Rastejo v težki kraški zemlji. Nekatera že več desetletij, nekatera manj. Lahko bi bila polna sadja, za vso družino. A so nekatera drevesa bolna, na večini od njih pa tudi skoraj ni sadja; tudi če plodovi poženejo, še majhni in nezreli odpadejo z dreves. Mail mi je napisala zaradi tele misli na blogu: preden posekamo, najprej poglejmo, če morda lahko pomagamo. Ker ko enkrat posekamo, poti nazaj ni. Novo drevo ne zraste iz štrclja (ahm, razen pri vrbah … te so res neverjetne :). Ampak češnje, breskve ali jablane pa iz štora nove ne bo, prav gotovo ne.

Vedno je bolje vsaj poskusiti oživiti in spodbuditi drevesa, kot pa jih kar posekati in nadomestiti (poslala sem ji nekaj idej, poglejte jih spodaj v P.S.). Ko je enkrat posekano, poti nazaj ni, pa še drago je (vsaka sadika stane, in preden začne rojevati, mine vsaj nekaj let; ves ta čas smo brez sadja). Če pa se pri tem nismo niti toliko pomujali, da bi pogledali in ugotovili, kaj je drevesa tako zelo slabilo, da niso mogla uspevati, bodo tudi novo posajena imela enake težave.

WP_20150922_004
Zgodba o sekanju dreves in novem sajenju me spominja na ljudi. Enako je – tudi če človek pobegne od težav, nese sebe s sabo. In potem, ko nekje začne na novo, ne gre; ker je s sabo v sebi prinesel iste težave. Zato najprej poskusimo prepoznati in odpraviti vzrok težav. Ne glede na to, če bo morda za te, ki so posajeni, kljub trudu prepozno. Vedno bomo lahko posadili nove. Ali pa če je za nas, ljudi, situacija nemogoča – vedno lahko odidemo. Vendar tako, da vsaj približno vemo, v katerem grmu je tičal vzrok. Tako bo naslednje drevo, ki ga bomo posadili, spomladi najprej nežno ozelenelo, nato vzcvetelo, in jeseni obrodilo. In bo naslednja zgodba, ki jo bomo zapisali, brez starih napak (ampak, seveda, polna svežih, novih :).
P.S. Valentini sem napisala, kaj menim, da bi bila rešitev za njena drevesa, takole:
  • Drevesa so v nekateri stvareh drugačna od drugih organizmov. Npr. v tem, koliko časa živijo. Razlika je med sejanci (te sadimo za vnuke) in cepljenimi sadikami (te pa rodijo že po nekaj letih, a imajo tudi dosti krajšo življenjsko dobo). Enaka pa so drevesa drugim rastlinam v potrebi po svetlobi, toploti, hrani in vodi – brez tega ne gre. Drevju je treba dodajati hranila, sicer so tla kmalu izčrpana. Najpomembneje pa je, kakšno popotnico dobijo, ko jih posadimo – ali so posajena z zalogo hrane in ali jih po sajenju zalivamo. Kasneje, ko so velika, si vodo že lažje zagotovijo sama (saj zato pa imajo dolge korenine …), do hrane pa težje pridejo, zato jim jo je smiselno dodajati.
  • Težka in zbita zemlja je za rastline vedno težava, ker sicer vsebuje minerale, a premalo organske snovi in tudi zračnost je problem. Rastlina se ne more razvijati tako, kot bi ji ustrezalo; kot bi bila ujeta v težak oklep. Zemljo okoli dreves bi bilo dobro poskusiti spremeniti s tem, da se vkoplje organska snov, pa tudi biooglje (ker zadržuje vlago, spremeni strukturo prsti, daje hrano …). To bi bil po mojem prvi korak – spremeniti neposredno, najbližje okolje drevesom. Za drevesa obstaja posebno biooglje z dodatki, tukaj je povezava na več podatkov:  http://gajinvrt.moonfruit.com/#/biooglje-za-drevesa/4586729068
  • Drevesom, ki so dolgoživi organizmi in seveda rabijo več vsega, kot npr solata, je priporočljivo 1 x letno dodati Siliceo za rast novega tkiva, trdnost in odpornost. Silicea je ena od najpomembnejših homeopatskih pripravkov za drevesa. Puščavo spremeni v rodovitno področje, ker pomaga zemlji zadrževati vlago, krepi rastlinsko tkivo, pospeši tvorjenje plodov in preprečuje njihovo prezgodnje odpadanje.
  • Članek z več podatki o  Silicei lahko preberete tukaj: Silicea, najboljši vrtnarjev pomočnik.

Najpomembnejši vir na vsem svetu je …

Kater vir na svetu je najpomembnejši?
Kaj je to, brez česa nikakor ne gre?
V primerjavi s čim je vse drugo manj pomembno?

Kaj bi morali najbolj ceniti, najbolj paziti in razvijati, za kateri vir bi se morali najbolj truditi, da bi ga obdržali in imeli še več?

Samo ena stvar je ta, ki drži vse ostalo skupaj.
Samo ena stvar je alfa in omega, vezivo, iskrica, ki zaneti ogenj …
in če te ni, gorivo ostane suh, nikoli izkoriščen material, svet pa hladen, teman in neprijazen prostor.

Kaj je to?
Denar, bogastvo, najboljša hrana, energija, čas, najlepši košček zemlje, rajski vrt, najnovejši dosežki medicine, tehnike?
Nič od tega.

garden

Najpomembnejši vir od vseh je sodelovanje. To, da ljudje držijo skupaj.
… pa če gre za dva, ki sta par, če gre za družino, za skupino ljudi, ali za cel narod …
… ne glede na to, kaj se jim dogaja, skozi kakšne preizkušnje korakajo …
… kot paradižnik in bazilika …

Ker – če držijo skupaj, če se kljub pomanjkanju, izzivom, problemom, težavam, stiskam, strahovom, bojaznim, dvomom, ne obrnejo en proti drugemu, potem rešijo vse, kar je rešiti treba. Potem so vsi problemi rešljivi.

Če pa tega, najpomembnejšega vira ni ali ga ni dovolj, bo vse drugo zaman … Svet bo hladen, teman in neprijazen prostor.

S tem virom pa se lahko še tako majhna možnost in priložnost razvije v nesluteno bogastvo.

 

 

 

 

Golobi letijo domov

Pred kakšnim tednom so me dobesedno potegnili izza računalnika, in odpeljali do Radovljice. Rečeno mi je bilo, da je treba nujno potrenirat golobe (nekaj mladih, med njimi dva bela, še zbira samozavest in znanje za hitro pot domov). Mlade je treba dodobra naučiti. Nevarnosti, ki prežijo na njih, ne manjka; najhujši je sokol selec.

Rahlo slabe volje sem se vdala. Vedela sem, da je nujnost, da sem zraven, zaresna samo na pol. Bolj je šlo za to, da je bilo jasno, da veliko preveč časa prečepim za računalnikom in sem zaradi tega čedalje bolj tečna.

Malo ven iz naselja, med polji, sva z Andrejem postavila kletko z golobi na tla in počakala, da so se umirili. In začutili, kje sploh so. Nato sem imela čast odpreti vratca – en za drugim so najprej malo obotavljivo, nato pa kot en sam vrtinec kljunov, perja in nožic, poleteli ven … kakšen čudovit pogled na lepe ptice, polne odločenosti in z eno samo mislijo za bistrimi očmi – domov!

Čez nekaj minut sem samo še v daljavi videla lesketanje posameznih delov jate, po 8 ali manj ptic skupaj, tudi kakšnega posameznika … in potem so izginili. Zaskrbelo me je, kaj pa če ne bodo našli domov; še posebej mladi, “zeleni” beli golobi. A bojazen je bila odveč. Kmalu so bili vsi doma, nihče ni umanjkal.

Tako lepo je bilo videt njihov let, da sem hotela trening golobov pismonoš posneti. Zato smo se včeraj zapeljali do Doslovč. Tokrat nismo izpustili jate, zato skupinskega posnetka še vedno nimam. Vsak posebej so odhiteli domov. Doma so bili v 10-ih minutah, dolgo pred nami.

img_2319

img_2325

Andrej in njegov oče se z golobi ukvarjata že nekaj desetletij. Golobov ne spuščata samih, da bi osamljeni leteli domov. Vedno z mesta blizu izpusta enega ali dveh belih golobov izpustita še jato, ki se ji bela nato pridružita in varno vrneta domov. Bel golob je zaradi svoje barve sicer očitna tarča za ujede. V jati je s svojimi prijatelji veliko bolj varen in se zato zanesljiveje vrne domov.

img_2379

img_2361

Lepo jih je videt tako visoko zgoraj.
Še lepše pa potem, ko se vrnejo domov in ponosno občepijo na robu strehe.

img_2393

Izpust belih golobov za poroko, pogreb ali kakšno drugo priložnost lahko naročite pri Andreju Zupanu: akov65@gmail.com, tel. 041 275 934

 

Čistka

Vrt se je počasi začel prazniti, buče, fižol in paradižniki odhajajo en za drugim … na račun več prostora so se razbohotila zelišča in rožice. Narava dela čistko in nekako se mi je zdelo, da je bližajoči se konec poletja idealen čas za kaj takega tudi v hiši in okoli nje. Za to je šlo nekaj dni dela, pa mi ni niti za trenutek žal porabljenega časa. Med uporabnimi stvarmi se je našlo veliko navlake; človek ne bi verjel, kaj vse na pol pri zavesti shranjujemo in sploh ne opazimo, da gre za čistokrvne smeti.

Rezultat sta dve polni tovorni prikolici, ki sta odpotovali na smetišče. Verjetno bo kmalu še ena. Za vse zamudnike, ki so se med akcijo uspeli poskriti po omarah in kotih. Prikolice so pripeljale dobre občutke:

  1. z odhodom odvečnih stvari so pljuča nekako hecno kar sama od sebe začela zajemati več zraka;
  2. na smetišču smo vse stvari vestno pometali v kontejnerje, po spisku, kot je na njih pisalo (papir, trda ali mehka plastika, kovina, gradbeni material …) – upam, da mislijo resno z reciklažo …
  3. in zdaj me že več dni nezmanjšano razveseljuje že sama misel na pospravljeni prostor.

Končno. Tega brezkompromisnega razsmetenja sem si več ali manj neprestano in več ali manj močno želela dve desetletji. Zdaj sem dobila. V podrobnosti ne bom šla, zakaj in kako, samo tole – želje, če so res naše, se nam izpolnijo. Želja, ki niso zares naše, si ne želimo čisto zares. Samo zdi se nam, da bi bilo za nas dobro, če bi se nam izpolnile. Kako jih ločimo med sabo, ti dve vrsti želja? Preprosto. Za željo, ki ni zares moja, se mi ne da zares potrudit. Za željo, ki je zares moja, bom premaknila gore. Zato sem falirala dva faksa (ko sem bila še brez kakšnih posebnih obveznosti), nato pa z veseljem doštudirala in z devetko diplomirala z dvema puncama, še ne povsem dokončano hišo in službo za polni delovni čas. Za željo, da bi živela v smeteh prostem, urejenem in čistem prostoru, sem morala premaknit goro. Jasno? Kot beli dan.

Rezultat iskanja slik za if it is important to you will find a way

Če je pomembno zate, boš našel način. Če ni, boš poiskal izgovor.

Stran metanje ni pomembno samo za boljše dihanje; pomembno je za vse, kar počnemo. Za odnose, za zdravje, za posel, za obilje. Stvari so energija, zato morajo imeti možnost pretoka; če tega ni, se usmradijo. Nič drugače ni to, kot s prebavo. Če bi radi v svoje življenje privabili kaj novega, boljšega, se moramo najprej znebiti starega. Ja, vem, čez 7 let naj bi še vse prišlo prav. Po mojih izkušnjah ne. Če pa že – do takrat lahko mirne duše počaka kje drugje; če bom zadevo čez 7 let potrebovala, jo bom že nabavila :).

V prostorih, ki so očiščeni, so zdaj samo stvari, ki jih rabimo, in vsaka ima svoj “dom”. Zato je ne bo težko najti.

————————————————————————————————————————

Malo sem šla brskat še po spletu, kako stran metanje prinese obilje, in našla veliko člankov na to temo. Tole je nekaj povzetkov:

Razsmetenje življenja prinese olajšanje in obilje.

Stvari, ki jih shranjujemo, tako fizično kot psihično, imajo vpliv na naše življenje. 

Navlaka blokira pretok energije. Kadar so naša življenja polna navlake in neželenih stvari, v njih ni prostora za obilje, pa če si ga še tako želimo. Zato se je treba, preden lahko dobimo nove stvari, znebiti starih. Za vsako novo vsaj eno staro odpustimo. To velja tudi za duševni in čustveni prostor. Velja za zamere: odrekamo si odpustiti, potem se pa čudimo, zakaj težko čutimo hvaležnost ali resnično cenimo stvari, ki so pomembne.

“Navlaka je vse, česar ne maramo, ne uporabljamo, ali ne potrebujemo. Prost pretok energije prinese zdravje, bogastvo, ljubezen in obilje. Navlaka zapre pretok energije in povzroči zastajanje, izčrpanost, in obup,” piše Dana Claudat. Stran metanje prinese lahkotnost, občutek svobode in več energije. Navlaka nas upočasnjuje in bremeni.  Ljudje s težavami (zdravstvenimi, psihičnimi, finančnimi, poslovnimi) so velikokrat obdani s kupi navlake.

Rezultat iskanja slik za cluttered living room

Navodila za razsmetenje:

  1. pregledamo prostore; vreče ali škatle napolnimo z odvečnimi stvarmi, ki jih nato prodamo, podarimo ali odvržemo stran.
  2. ničesar ne obdržimo “za vsak primer”.
  3. ne obdržimo ničesar, za kar nam ni jasno, za kaj se uporablja.
  4. prostor za spomine ni na policah, ampak v glavi in srcu.
  5. oblek, ki jih nismo oblekli dve leti, se znebimo. Manj je več. Če zjutraj stojite pred omaro, ker ne veste, kaj obleči, imate preveč, ne premalo oblek.
  6. stare brisače in odeje podarite zavetiščem za živali. Svojim otrokom jih gotovo ne boste dali za poročno darilo – zakaj bi jih torej hranili?
  7. pod posteljo ne shranjujemo NIČESAR. Razen če bi radi še naprej slabo spali.
  8. make-up, starejši od enega leta, je “nevarni odpadek”. 
  9. posoda, lonci – obdržite novo in uporabno; v omaricah mora biti prostor, da je veselje vzeti stvar iz njih, ne tveganje.
  10. darila, ki vam niso všeč: ohranite misel na pozornost, stvari ne.
  11. otroška oblačila in igrače: nekomu drugemu bodo prišla zelo prav (razen … Lego kocke so večne :)
  12. še uporabne stvari podarite, lahko tukaj: Center ponovne uporabe  

Rezultat iskanja slik za decluttered living room

Navlaka nas vleče dol, pa če se tega zavedamo ali ne. Ko jo začnemo odstranjevati, nas zasvoji nov občutek svobode. Merilo za to, kaj navlaka je, in kaj ni, so tri vprašanja:
Imam to rad/a?
Uporabljam to stvar?
Ali ta stvar še deluje?

Odstranite. Podarite. Če boste zadevo morda še kdaj potrebovali, si jo boste že lahko privoščili. V življenju, iz katerega odstranimo navlako, zrastejo temelji za nov začetek.

 

Koza Ljubica, njen vrat, in ranjak

wp_20160907_013Koze so zelo brihtne živali, včasih pa malo manj. Ljubica je bila nekaj časa na pašniku privezana, ker je sicer odpeljala svojo kozjo čredo na tuje obirat fižol. V tem času (priveza) je tako zelo vlekla za verigo (čez mejo je trava veliko bolj zelena kot doma, in oba njena kozlička to dobro vesta), da si je z vratu posnela dlako in zaplato kože, ter se odrgnila do živega. Lahko bi prišlo do okužbe, potem pa bajbaj koza Ljubica.

Za takšne poškodbe (tako pri živalih kot pri ljudeh) je odličen ranjak, namočen v olju.

Ranjak sodi v družino metuljnic. Ima rumena do rumenkasto oranžna glavičasta socvetja. Podoben je poljski in zlati detelji, a ima drugačne liste. Nabiramo ga med med junijem in septembrom. Uporabna so samo socvetja, ki še niso odcvetela in v njih ni veliko oranžno rjavih odcvetelih cvetov. Cvetne glavice posušimo na toplem in senčnem mestu. Iz njih lahko pripravimo čaj: dve čajni žlički posušenega in zdrobljenega zelišča prelijemo s skodelico vrele vode in po 10 do 15 minutah precedimo. Pijemo po dve do tri skodelice čaja na dan.

Ranjak se uporablja za hitrejše celjenje notranjih in zunanjih ran, za čiščenje ob spomladanskem postu, z grgranjem lajšamo vnetja v žrelu in ustni votlini, s pitjem poparka krepimo želodec in odpravljamo zaprtje, obnavljamo kožo in odpravljamo prve znake staranja.

wp_20160907_022

Ljubico sem zamotila s kosi starega kruha. Z eno roko sem jo držala za ovratnico, z drugo pa rano najprej očistila, potem nanjo dala gazo, namočeno v ranjakovem mazilu, in nazadnje povila njen vrat s povojem. Zdravljenje se je odlično obneslo. Ranjak je res super :). V nekaj dneh bo Ljubica spet popolnoma zdrava. In niti ni tako zelo trapasta – med prevezovanjem rane je kar mirna. Gotovo ve, da ji je moje početje v korist. Pridna.

wp_20160907_023