Archive | maj 2016

Sajenje paradižnikov, ki uspe tudi v suši

Dobila sem kup podarjenih sadik paradižnika, brez koreninske grude. Takšne je veliko težje obdržati pri življenju, kot tiste s koreninsko grudo, ker je šok ob presajanju zanje večji. Enako velja za visoke in dolge sadike, v primerjavi z malimi, čokatimi in dlakavimi … Zmožnost preživetja gre v prid slednjih še močneje, če so za popotnico dobile dozo Silicee C200 (homeopatski pripravek za več rastlinskega tkiva) in Epsomske soli (z magnezijem, za močnejšo rast, več klorofila in zdravja).

Paradižnike sadim po svojem receptu, s katerim zlepa noben ne propade, pa koreninska gruda gor ali dol:

Za sajenje potrebujemo: sadike, ovčjo volno, Biooglje kompleks in vodo. In vrt, seveda :).

IMG_1759

V tla naredim jarek, smer sever-jug:

IMG_1765

Vanj po dolgem položim kos neoprane ovčje volne:

IMG_1767

Na ovčjo volno stresem pest Biooglja kompleks in vse skupaj zalijem:

IMG_1769

V jarek položim paradižnik z glavo proti jugu in koreninami na sever:

IMG_1771

Lepo ga zasipam in narahlo upognem glavo iz zemlje, da je zasut z zemljo do prvih listov:

IMG_1757

Nazadnje dobi če krancl iz ovčje volne za zastirko (in za označbo, da ga med zastirko iz sena kasneje lažje prepoznam),
tako kot ga je dobila npr. tale buča:

IMG_1832

P.S. Kratko poročilo z njive: polži preko venčkov iz ovčje volne do bučk niso prišli in jih pojedli.
V mokroti in hladu, ki je nastopil nekaj dni po sajenju, pa je pametno venčke iz ovčje volne nekoliko razširiti in odmakniti od bučk, da ne ležijo stalno na mokri in hladni volneni podlagi.

This entry was posted on maj 29, 2016, in Brez kategorije. Komentiraj

Epsomska sol in dva paradižnika

Slika pove več kot 1000 besed.

Na posnetku sta dva paradižnika, posajena v povsem enako prst, do dneva enako stara, do nedavnega povsem enako negovana. V vseh pogledih kot dvojčka.

Še pred desetimi dnevi sta bila povsem enaka.

Potem je, 10 dni nazaj, tisti na levi dobil žlico Epsomske soli, raztopljene v dveh litrih vode. Tisti na desni pa ne.

Danes je med njima očitna razlika: tisti na levi je bolj zelen, močnejši in bolj zdrav.

Poglejte sami: 10-dnevni test z Epsomsko soljo in paradižnikom:

 

P.S. Epsomska sol je povsem naravna snov, magnezijev sulfat (MgSO4), ki jo lahko uporabljamo na ohoho načinov … ne le na vrtu, tudi za namakanje, ko imamo musklfiber zaradi preveč gibanja, ko nas mučijo krči v mišicah zaradi pomanjkanja magnezija. Magnezija ne potrebujejo nujno le paprike, paradižnik in vrtnice, pač pa vse vrtne rastline, prav tako močno pa tudi mi. Kako ubijemo dve muhi na mah? Najprej namakamo sebe (celo telo v kadi ali zgolj noge v lavorju), potem pa z raztopino zalijemo sadike v lončkih ali rastline na vrtu.

Homeopatija za trto na Gorenjskem

Kadar se ti zgodi kaj, kar ti ni najbolj pogodu, pojdi delat nekaj koristnega ven.
Danes je bil tak dan.
In smo šli zdravit nekaj živega in pomoči potrebnega – trto v okolici Tržiča.

Trta v vinogradu na Gorenjskem – v okolici Tržiča – je bila lani tako zelo bolna, da grozdja ni bilo nič, vina pa še manj … V vinogradu je na prisojnih terasah v petih vrstah približno 300 trt, od tega je največ modre frankinje, nekaj je chardonnaya, nekaj rumenega muškata, nekaj pa zweigelta.

Žlahtne sorte so bolj občutljive na bolezen; prijelo se jih je vse tisto, na kar najprej pomislimo v zvezi z boleznimi trte – peronospora, oidij, in trsna pršica. Če ne bi že prvi trije morilci uničili grozdja, bi se pa na seznamu bolezni in škodljivcev gotovo znašlo še kaj.

Lastnik ima tik ob vrstah trte še nekaj teras z zelenjavo in medonosnimi rastlinami, čebelnjak in nakladne panje, zato strupi ne pridejo v poštev. Nad trto je že skoraj obupal, ker je v zadnjih nekaj letih kljub vsemu trudu nič več ni mogel pripraviti do tega, da bi mu dala vsaj nekaj grozdja in vina. Zaradi uspeha, ki sva ga s homeopatijo imela pri čebelah, je pristal, da poskusiva s homeopatijo še pri trti.

IMG_1730

Deževje se je končno vsaj za silo ustavilo, pa sem se lotila načrta, kako s homeopatijo pomagati oboleli trti. Komaj je dobro razvila liste, je že jasno, da zdrava tudi letos ne bo, če ji ne bomo pomagali.

Peronospora je že tukaj …

IMG_1727

Kadar se glivična bolezen pojavi v obliki značilnih rdečih flekcev, ki se pojavijo hitro, kar čez noč, je najboljša Belladona:

IMG_1724

… in trsna pršica tudi:

IMG_1733

Ampak mi se ne damo … od danes pa do naslednjega petka bo trta vsak dan škropljena s homeopatijo.
Po 5 globul (velikih) ali 12 (malih) na 10 l vode.
Za eno škropljenje potrebujem 30 l pripravka, torej 15 globul (kar je 0,76 €).
Danes je dobila Cuprum metallicum (proti oidiju in peronospori), jutri Petroleum (proti trsni pršici), nato Belladono (proti peronospori) in četrti dan še Sulphur (proti oidiju).
Potem ponovimo vajo, tako da bo z vsakim od štirih pripravkov trta poškropljena 2 x v enem tednu.
Nazadnje bom dodala še Hyssopus, ki krepi trto, da bo imela več veselja do življenja.
Sledi opazovanje in, upam, zmaga :) – sicer pa mozganje, kaj se še da, in … ponovi vajo.
Potem bomo pa videli, kdo bo bolj trmast.

IMG_1734

Sayonara, uške

Letos bo veliko bolezni, ker je preveč hladno, premalo sonca in preveč dežja.
Rastline zebe. Ko ni sonca, mene tudi.

Sadik plodovk še nisem dala na vrt. Ja, katastrofa, ampak v tak hlad in močo nimam srca, da bi jih porinila. Pa bo treba, ker ni dobro, da čepijo v lončkih in na okenskih policah.

Na srečo se niso pretegnile, dobile so dozo Epsomske soli in Siliceo C200 za več listne mase.

Potem pa so prišle uši.

IMG_1645

In smo šli, s puško na rami, s homeopatijo, v napad.

IMG_1656

Najprej s Cimicifugo C30, 5 globul na 1 liter vode, špricanje in zalivanje.

Potem še dve dozi (v treh dneh) Petroleum C30, močno zalivanje (in odtekanje odvečne vode), in špricanje spodnjih strani listov.

In potem … zmaga!

Uške, sayonara :)

Saj se mi smilite. Ste vzele bridek konec. Ampak moje paprike se mi še bolj.

IMG_1605

IMG_1622

IMG_1610

IMG_1639

Kdaj lahko sadimo plodovke, pove temperatura tal

DSCI0824Kdaj lahko sadimo v tla plodovke?

Za plodovke morajo imeti tla vsaj 15 °C. Če jih bomo na vrt posadili prej, se bodo korenine slabo in počasi razvijale. Če bo še zelo deževalo (kot je to sedaj), rastlina v mokroti in hladu najprej preprosto vegetira, potem pa propade od vsega hudega. Za primer: danes ima zemlja v Postojni, v globini 10 cm, samo 4,1 °C. Kar je absolutno premalo, da bi bile paprike in paradižniki srečni.

Za primerjavo: blitvi je dovolj že 6 °C, brokoliju pa 5 °C.

Temperaturo tal lahko izmerimo sami, če imamo ustrezen termometer (termometer za merjenje temperature v tleh).

Za nekaj slovenskih krajev pa podatke najdete na TEJLE POVEZAVI:  Trenutne temperature tal v Sloveniji

Lahko temperaturo tal dvignemo in ohranimo toploto v njih?
Lahko, načinov je več:

  1. S pomočjo biooglja, ki ga posujemo okoli rastlin. Dokazano je, da je zemlja, po kateri je posutega nekaj biooglja, hitreje, bolje in dlje časa ogreta, kot če je brez njega. Žlica ali dve biooglja, posutega okoli vznožja rastline, sta dovolj, da vsrkata razpoložljivo sončno toploto in jo ohranita dolgo v noč, pa še rastlina bo močnejša in odpornejša, ker bo bolj nahranjena.
  2. Kamniti grelci: plodovkam na severno stran postavimo po en kamniti grelec: kamen ali skalo (pa ne za pol kamnoloma velike, jasno). Ti čez dan zbirajo toploto in jo ponoči oddajajo rastlinam, ki raste na njihovi južni strani.
  3. Zastirka, do 3 cm je bo dovolj. Uporabimo logiko: pokrijemo segreta tla, ne mrzlih! Če bomo pokrivali ohlajena tla, bo hlad v njih ostal, če topla, bo v njih dlje časa ostala toplota. Dokazano je, da je nihanje temperature v pokritih tleh veliko manjše, kot v odkritih. Rastline ne marajo šokov, zato so jim po godu čim manjša nihanja, tudi glede temperature je tako. Z zastirko ravnamo razumno, ne na pamet, in glede na količino padavin, na količino sonca, temperature …
  4. Sončne pasti: vrtne grede lahko oblikujemo v obliki podkve, ki ujame sonce. Pogoj je seveda, da sonca sploh kaj je …

Še tole: če bi izmerili temperaturo na različnih delih vrta, bi ugotovili, kako velike so lahko razlike. Še zlasti hladni žepi, v katerih se še dolgo v dan zadržuje hladen nočni zrak, so lahko nevarni. Vsak vrt je drugačen, zato tukaj ni pravil – le z opazovanjem lahko ugotovimo, kakšni in kako različni so pogoji na našem vrtu.

Pečene polnjene polovičke jabolk

Hmmm … za polizat dobro.

Zdajle spomladi počasi zginevajo še zadnja jabolka iz ozimnice, od gnilobe načeta dobijo Nela in koze, zdrava so pa odlična za poslastico, ki se ji reče “pečene polnjene polovičke jabolk”.


IMG_1577 Nobene moke, mleka in jajc ne potrebujemo, pač pa:
– ducat zdravih domačih kmečkih jabolk (manjših, takšnih za majhno pest velikih),
– zmlete orehe (za ducat jabolk bo četrt kile dovolj)
– in domačo marmelado (približno 2,5 dl – odvisno tudi od tega, kako zelo tekoča je).

Če je sladica namenjena odraslim, dodamo še nekaj za aromo: domače sadno žganje (npr. tepkovec), ali še boljše – krhlje hrušk, ki so se namakale v žganju, in so od njega tako zelo pijane, da jih je nemogoče pojesti. Zmlete in dodane orehom pa so idealna pika na i tej sladici.

Kaj še potrebujemo (da je lažje delati, a ni absolutno nujno, da se tudi improvizirati):
– 2 pekača za mafine s šestimi vdolbinami
– papirnate košarice za mafine

Navodilo:
– jabolka operemo, prerežemo na pol in izdolbemo peščišče. Odstranimo muho in pecelj, a tako, da gre z njima čim manj jabolčnega mesa – iz polovičke jabolka moramo narediti skodelico za orehov nadev in ne moderno skulpturo.
– orehe zmeljemo, primešamo marmelado (in) žganje ali zmlete krhlje hrušk iz žganja. Zmes mora biti tako gosta, da bi iz nje zlahka lahko delali kroglice, in se ne sme drobiti.
– polovičke jabolk položimo v papirnate košarice in jih napolnimo z zvrhano žličko nadeva. Ohrnost se pri nadevu ne splača.
– ogrejemo pečico na 225 °C
– jabolka pečemo cca pojmanimam – toliko, da so jabolka dodobra pečena in zmehčana, ampak še vedno čvrsta. Stanje preverimo z nožem. Za nadev ni treba skrbeti – samo da se ne zažge, na to je treba biti malo pozoren.

Et voila! Sladica za vsak, še tako razvajen okus, je pripravljena.

Opomba: najboljše je seveda, če je vse od naštetega domače: jabolka, orehi, žganje in marmelada (uporabila sem hruškovo, ko je te zmanjkalo, pa še kutinovo).
In še boljše je tole: sprazniš shrambo, da se ne valjajo lanske zaloge po njej. Saj bo kmalu spet priložnost za nove.

IMG_1574

Tale jabolka so namenjena za majhno praznovanje pevcem v zboru, ki nimajo predsodkov glede sladkorja … zato so po pečenju še rahlo posuta z njim – malo za oči in malo za slajše življenje.

Čebele v novem panju in priprava narejenca

Od lani sem učeči se čebelarski vajenec, a s to razliko, da čebelam dodajam homeopatijo. Obe družini sta ne le preživeli zimo, ampak sta (kot pravi moj učitelj) tudi zelo močni, z veliko zalege in zaloge. Nekaj smo že morali narediti prav.

Zdaj je zunaj že dovolj hrane in čebele so dobile velik nov panj, t.im. nakladni. Nakladni panj je v nekaterih pogledih boljši od AŽ panja (te običajno vidimo na fotografijah – videti so kot iz kockic različnih barv sestavljena hišica, pod skupno streho). Nakladni panj je prosto stoječ in ima več nadstropij; čebele pridejo povsod, matica pa le v spodnjega (enega ali dva – pač tako visoko, kot ji to dovolimo s posebno rešetko, skozi katero čebela lahko preide, matica pa ne).

Čebeljo družino smo prestavili v nov panj v petek, potem so bile dva dni zaprte, da bi se navadile na nov dom, in šele kasneje tudi na novo okolico. Mene je skrbelo, kaj bodo ta čas jedle – a menda čisto brez potrebe. Čebele imajo zaloge za vsak primer vedno dovolj pri roki (če bi bilo npr. nekaj dni slabo vreme in ne bi mogle ven, zlahka preživijo ob malici iz zalog).

Potem smo jih odprli, odmaknili čep na žrelu, z veseljem so butnile ven. Pametne pač. Rahel dež jih je umiril, previdno so se vrnile nazaj k družini. Kako zelo cenimo čebele, kaže tudi to, da čebele v slovenščini ne “pocrkajo” (kot grdo rečemo za živali), pač pa kot edine med živalmi tudi po SSKJ-ju “umrejo”. Za moj okus pogosto čisto brez zveze – ta vikend so čisto brez potrebe umrle 3, ki so se odločile, da spadam med sovražnike. Pač ne, ampak bolelo je pa vseeno. Bo res treba nabavit zaščitno obleko, klobuk in rokavice, ni druge.
IMG_1458

Nakladni panj, čisto nov in lepo prebarvan. Samo napis še manjka.
Ni bilo časa, bom pa zdaj nekaj dobrega izbrala.
Predlagala sem “Če te pa pič, pa mene poklič …” pa bomo menda še malo premislili :).IMG_1473

Stari AŽ panj, iz katerega se je čebelja družina preselila v nov nakladni panj.
Lepo ga je treba očistiti, da bo pripravljen za narejenec (narejenec je način ustvarjanja nove družine: maja zadostujeta za dobrega narejenca en sat po večini pokrite zalege
in en sat čebel, ki pri zalegi vzdržujejo toploto).  IMG_1477

Nekaj čebelic je še ostalo v AŽ panju, skrbno smo jih zbrali in odnesli k njihovim. Vse niso preživele.
Nikoli ne, preseljevanje brez izgub je nemogoče izvesti.IMG_1480

IMG_1482

Kadilnik – zadimljanje čebel jih umirja, manj norijo in pikajo. Ampak čisto pa brez tega vseeno ne gre.

IMG_1492

IMG_1500

Narejenec bo zdaj šel v enega od praznih AŽ panjev.
Če bo vse po sreči, bosta kmalu iz ene nastali dve družini.

IMG_1501

Močna lanska družina, ki je dobila nekaj homeopatskih pripravkov (lani Nux vomica in Pulsatillo, letos večkrat Pulsatillo). In ničesar drugega.IMG_1508

IMG_1511

Sat je prekrit s čebelami, med njimi je že veliko mladih. Za kaj boljši opis iz prve roke in z bližine bom počakala na kombinezon.

IMG_1517

Hm, tole je pa slikano iz varne razdalje in potuhnjeno med regrat in trave,
po tem, ko se mi je prva čebela stražarka nezmotljivo zabila, nato pa me še pičila v brado,
druga pa preganjala čez mejo na pašnik,
in po tem, ko sem z besno čebelo za vratom vadila šprint in valjanje po tleh …
Svojega učitelja čebelarja imam na sumu, da me zraven jemlje predvsem iz enega razloga … njega ni pičila niti ena.
Sicer ni fino, ampak grozno pa tudi ne. Kmalu neha boleti.

This entry was posted on maj 3, 2016, in Brez kategorije. 2 Komentarjev