Zgodbe iz hleva

Po nekaj desetletjih lastništva mačk, psov in papagajev, sem od sobote ponosna lastnica treh koz. Ki so za povrhu še breje. Pasma je nekaj vmes (rjava rogata :); kakšen poznavalec me bo spet po prstih … Kakorkoli, pasme me nikoli niso več kot toliko zanimale. Mogoče se bo to sčasoma spremenilo, a sem za zdaj povsem zadovoljna z naravnimi mešanci, pa naj gre za mačke, pse ali koze.

Torej, nazaj h kozam. Zakaj kar tri? Ker so jih prodajali z istega naslova, in ker sem vprašala, kako je, če bi vzela več kot eno. Odgovor je bil: ja, lahko, nekaj količinskega popusta lahko dobite. Poleg tega se mi je zdelo takole: sestre so, od rojstva se poznajo, lažje jim bo, če bodo še naprej skupaj.

Svoje tri nove pridobitve sem priključila mali čredici: kobili Neli in belima kozjima sestrama Beki in Piki. Prvi dan je bil v hlevu cirkus (Nela na sredi boksa, vseh pet kozic pa v krožnem galopu okoli nje). Zdaj je že bolje, so se že umirile. Vsake toliko se še malo pomerijo s trki – pač, zmeniti se morajo, katera bo koza vodnica. Kar štiri od petih so breje, spomladi bodo v hlevu jasli :).

In zakaj koze? Ker je kozje mleko odlično, z lanenim oljem celo zelo zdravilno (morda ste že slišali o Dr. Budwigovi) in ga smem tako, kot kravjega ne. Ker bi rada poskusila in se naučila kaj novega, se naučila molsti, delati skuto in sir. Na srečo imam mentorja za pomoč in možnost nastanitve; ni mi bilo treba postaviti hleva, niti nabaviti sena (sem ga pa vsaj malo oddelala poleti, ko sem ga pomagala obračati in spravljati). Dela vsaj zaenkrat ni veliko: zjutraj in zvečer dobijo seno in žito, za posladek jabolka in zelenjavne ostanke iz kuhinje, enkrat tedensko pa kidanje hlevčka. In čohanje med ušesi in po vratu, tega pa čim več. Do konca zime bodo v hlevu, od pomladi do pozne jeseni pa na svežem zraku na pašniku ob robu gozda.