Rastline so prav taki oportunisti, kot ljudje

Našla sem članek, ki bi ga rada postopoma, po odlomkih in mislih, delila z vami. Je v angleščini, pa nič hudega, sem se lotila prevoda. Članek je napisal Craig Sams, človek, ki ga zelo cenim. V življenju je bil že marsikje in marsikaj. Za njim je dolga življenjska pot, polna izkušenj, podkovana z spoštovanjem do narave, okolja in soljudi. Spoznala sva se (je ustanovitelj in lastnik podjetja Carbon Gold), ko sem iskala dobavitelja ekološko certificiranih izdelkov z bioogljem – samo takšni se mi zdijo dovolj dobri, da jih z mirno vestjo ponudim vrtnarjem in kmetom. Ker sva “birds of a feather” (po naše bi se reklo – iste vrste tiči skupaj letajo) od prvih mailov do začetka sodelovanja ni preteklo veliko vode.

Craig Sams pod kakavovcem na Belizeju leta 2008.
Kakavova drevesa, ki jim dodajo biooglje, dajo prve plodove že po treh, namesto po sedmih letih.

Soil Carbon: Where Life Begins by Craig Sams

Članek ima naslov Soil Carbon – Where Life Begins (Ogljik v prsti – kjer se življenje začne)

Za danes tale misel: Rastline so prav taki oportunisti* kot ljudje

*oportunizem = prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivost, prilagodljivost

Med mikoriznimi glivami in rastlinami vlada geslo “v slogi je moč”: rastlina mikoriznim glivam podari 10-20% sladkorja, ki ga proizvede v svojih listih; ostalega zadrži zase, za svojo rast. Mikorizne glive v zameno za darilo do 10-x povečajo doseg, ki ga rastlini omogočajo njene lastne korenine. Na ta način lahko rastlina izkoristi do 10-x več hranilnih snovi, mineralov in elementov. Brez pomoči mikoriznih gliv do njih ne bi mogla priti. Pa ne le to: mikorizne glive rastlinam podarijo še zdravila, naravne antibiotike … da je rastlina zdrava in močna, kar je seveda mikoriznim glivam le v korist. Tako je bilo zadnjih 450 milijonov let. Dokler se v zadeve ni vmešal človek, da bi izboljšal nekaj, kar je odlično delovalo. In seveda zašušmaril tako globoko, da danes iz zdrave, močne prsti nastaja puščavski pesek. V Indiji, ZDA, Rusiji, na Kitajskem … Drži: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

“Prst je fascinantna. Je čudovita zadeva. In kaj naredimo ljudje z njo? Že od zore kmetijstva jo ubijamo. Z oranjem razbijamo mrežo v prsti, in čeprav se relativno hitro obnavlja, naše početje pušča trajne poškodbe v tleh. Dodajanje kemičnih gnojil uniči simbiozo – mikorizne glive si nič več ne izmenjujejo mineralnih hranil v zameno za sladkor z rastlinami, saj jih kmetje rastlinam zagotavljajo brezplačno. Tukaj se vidi, kako hudi oportunisti so rastline – vzamejo od tistega, ki jim zadevo zagotovi ceneje, ne glede na dolgoročne posledice. Rastlina preneha pošiljati mikoriznim glivam sladkor in zato mikorizne glive odmrejo. Skupaj z njimi pa žal tudi na 10.000-e drugih, za zdravje prsti ključnih mikroorganizmov. Rastlina je nato na milost in nemilost prepuščena glivam in drugim plenilcem, ki ji ne dajejo nič koristnega, na vso moč pa si jo želijo pomalicati. Posledica tega je, da je treba na njive in vrtove natresti še več pesticidov, zlasti fungicidov, kar pa le še bolj uniči populacijo mikroorganizmov v tleh.”

In na koncu iz žive prsti dobimo pesek. Poetično čudovit za pogledat v mesečini, a povsem neuporaben, ko bi radi posejali žito.

Advertisements
This entry was posted on december 15, 2015, in Brez kategorije. Bookmark the permalink. Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s