Archive | december 2015

Kutinovi bomboni

Nekaj domačega, za pocrkljat, brez kemije in umetnih barv sem hotela pripravit. Kutine so v bunkerju začele gniti, treba jih bo predelat v nekaj drugega. Marmelad in sladic sem se že naveličala, želeja iz kutin pa še nikoli nisem pripravila. Tudi zato, ker je bil recept največkrat zelo zakompliciran, npr. z navodili o več tednov dolgem sušenju po omarah … hm … Na Živinem blogu sem našla recept, po katerem narediš iz kutin sok, pa še bombone. In sem se lotila :). Najprej s kutin zribat mehko rjavo kosmatost … in jih tako lepo dišeče, bleščeče in rumene pofotkat.

IMG_0289

Živa piše, da gre za starinski recept, za katerega porabimo kar nekaj časa, a je na koncu trud bogato poplačan. Izdelavo razdelimo v več faz, tako da lahko kuhane kutine tudi zamrznemo in nadaljujemo s pripravo bombonov takrat, ko imamo dovolj časa.

Najprej s kutin odrgnemo rjav puh, jih operemo, razrežemo na četrtine in odstranimo peščišča, muhe in peclje. Lupiti jih ni treba, je škoda vitaminov in vlaknin (razen, če ne veste, ali so bile škropljene). Kutine skuhamo – to je prva faza, priprava kutinovega soka:

Kutinov sok:
2 kg kutin
250 g sladkorja
1,5 l vode

Na četrtine narezane kutine stresemo v velik lonec. Dodamo sladkor in vodo, premešamo in pristavimo. Zavremo, znižamo temperaturo, da samo še rahlo vre, in počasi kuhamo eno uro in pol. Čez noč pustimo, da se ohladi. Zjutraj sok precedimo skozi krpo ali gosto cedilo (kutine pri tem res dobro ožmemo, da vsebujejo čim manj vode!), ga še enkrat prevremo in nalijemo v čiste steklenice.

Iz ohlajenih kutin naredimo kutinov sir (kar je zgolj drugo ime za kutinov žele ali kutinove bombone …) ali jih oblite s čokolado in stepeno sladko smetano pojemo za sladico.

Bomboni iz kutinovega sira:

Originalni osnovni recept (količine prilagodimo količini kutin):
1 kg skuhanih kutin
1 kg sladkorja
limonina lupina (bio) in sok 1 limone
malo pomarančne lupine
cimet
1 šilce češnjevega, višnjevega ali hruškovega žganja

IMG_0598

Skuhane kutine sem stehtala, da sem ugotovila, koliko ostalih sestavin moram še dodati. Za 4 kg kutin sem osnovni recept početverila. Nato sem jih zmlela, jim dodala sladkor, sok dveh limon, in dva pokrovčka cimeta. Vse skupaj sem dobro premešala. Po originalnem receptu bi morala to maso še kuhat, pa si nisem upala … takole kuhanje marmelade se lahko hitro konča s prižigom, ker me od štedilnika, če se ne dogaja kaj zelo dramatičnega, preveč rado odnese med knjige in k računalniku, na štedilnik in lonce na njem pa pozabim … Zato sem se odločila za manj nevarno pot: kutinovo maso sem na 1,5 cm debelo namazala na 3 pekače, obložene s folijo, in jih pozno popoldan dala v pečico, segreto na 60 °C. Za neznano dolgo obdobje časa … vsaj približno pa do polnoči (torej nekako 8 ur). Ker se mi rezultat še ni zdel dovolj podoben želenemu želeju, in ker sem šele sredi noči dobila zanimiv podatek, da je nekje v hiši tudi sušilnik sadja, sem sušenje v pečici prekinila in proizvodnjo bombonov prestavila na naslednji dan.

Do konca sem želeje posušila v sušilniku za sadje. Uporabna naprava, priznam, bo še kdaj prišla prav. V njej se je sir posušil do te mere, da ni bil več pocast, v nekaj urah. Potem sem ga še malo sušila na zraku, nazadnje pa plošče kutinovega sira posipala s kakavom (nesladkanim), jih narezala na kocke in dala v promet. Nesladkan kakav je odličen protistrup sladkemu želeju – a tudi ta ni sladek, kot so kupljene sladice, ki kar zapečejo v jezik – njegova sladkost je bolj naravna in prijetna. Cimet pa – brez cimeta ni praznikov :).

IMG_0595

Advertisements

Svete noči: zakopljemo seme

Danes, 24. 12. se začne čas med dvema letoma, svete noči; ta čas se konča s 6. januarjem.
Danes, na prvi dan svetih noči, je čas za zakopavanje semen, ki jih nato odkopljemo 6. januarja.

Tako “pripravljeno” seme bo ozdravljeno, če je bilo poškodovano …
… pomlajeno, če je bilo staro …
… in bo z veliko večjim veseljem in uspehom vzkalilo in obrodilo v novem letu.

IMG_0044
Seme v papirnatih vrečkah (lahko jih naredimo sami iz papirnatih brisačk; ne pozabimo označiti vsebine) spravimo v steklene kozarce s pokrovčki ali glinaste lončke.
Boljša od stekla je glina, a je zelo pomembno, da se da lončke tesno zapreti, da vanje ne bi prodrla vlaga.
Za vsak primer jih lahko zavijemo še v v plastične vrečke in zložimo v škatlo.
Zakopljemo jih vsaj 30 cm globoko.
Luknjo je smiselno skopati že jeseni, ko zemlja ni zamrznjena, a zaradi nenavadno blagega vremena tudi zdaj v večini Slovenije s tem ne bo težav.
Vse skupaj pokrijemo s senom ali slamo, listjem ali deskami in zemljo.

Semena bomo vzeli iz zemlje 6. januarja. V času med 24.12. in 6.1., v času svetih noči, dobijo semena impulze, ki so pomembni za razvoj rastlin.

Zakopano seme, ki je v zemlji vseh 12 svetih noči, prekaša ostalo seme po vitalnosti, kalivosti in rasti in je dvakrat bolj odporno kot seme, ki ga nismo zakopali.

IMG_0053

Gremo kopat! Časa je še do polnoči …

P.S. In kaj, če smo zamudili prvi sveti večer? Nič hudega, nikoli ni prepozno. Zakopano seme bo dobilo nekaj manj kozmičnih energij, z vsakim zamujenim dnem jih bo dobilo malo manj, a vseeno je nekaj bolje kot nič – vedno je nekaj bolje kot nič :).

Čebele, paščipalec in homeopatija

Pospravila in počistila sem delovni prostor in dobila nov zagon; zlahka si predstavljam delo v pozne nočne ure … Bomo videli. Vem sicer, da me bodo spet naganjali spat, a ko me zagrabi, grizem, če se me ne pusti pri miru. In medtem ko nekje v malih možganih premetavam besede in slike za jutrišnje predavanje, berem o homeopatiji. Na forumu Nove poti v čebelarstvu sem našla misel Rudolfa Steinerja: “Homeopatija je moderna oblika alkimije.” In bila pečena še za kakšne pol ure …

Koliko zanimivega nam prihaja naproti. Včasih mi je med vsem ponujenim res zelo težko izbrati, a je baje nujno. Ker samo malo popraskati tukaj in malo načeti tam, naj ne bi vodilo nikamor; vsaj tako so nas učili. Čeprav – pod vsem je spodaj skupen vzorec, ki se sramežljivo pokaže skozi prasko tukaj in tam, vzorec, ki zaobjame ves svet, vse, kar je na njem … in vse, kar je nad njim (po Steinerju prosto življenje – energija), in iz njega prihaja sem dol (po Steinerju: inkarnirano življenje – materija). Še ena misel, ki mi je danes prišla naproti: “Ne izhaja energija iz materije, pač pa materija iz energije”.

Homeopatija v ta, materialni svet, prinese energije iz onega, visoko nad nami. S tem okrepi bitja, ki so okrepitve potrebna. Zdaj pa nazaj k bistvu – k čebelam. O dveh stvareh, ki jim zelo koristita, pri tem pa prav nič ne škodita ne njim, ne komurkoli drugemu: paščipalec in homeopatija.

Bee and Bee scorpion

Vir: http://www.beeteam.co.za/bee-scorpion.php

1. Paščipalec

Nedolgo nazaj sem slučajno slišala za čudežnega malega kvazi škorpijona. Šla sem brskat, ali res obstaja mali bojeviti vitez, plemeniti rešitelj čebel, ki z bodalom prebada varoje. Njegova prizadevnost se ne ustavi za vrati panja. Čebele rešuje tudi med njihovim letom – ko opazi na čebeli prisesano varojo, hop na čebelo, se z njo odpelje en krog, in jo kar med letom odreši nadležne varoje … Posnetek, kako paščipalec napiči vampirsko uš, je tukaj:

Posnetek: paščipalec se masti z varojo, ki je bila na čebelji zalegi.

V Slovenskem čebelarju (poglejte stran 44) so že leta 2007 pisali o njem.

Živalca je res učinkovita, a žal zdaj že zelo redka v čebeljih panjih. Nekoč sta paščipalec in čebela živela skupaj, v simbiozi. V vsaki čebelji družini je bilo paščipalcev veliko (v Indiji je še vedno tako); toliko, da so populacijo varoj držali na nizki ravni, ki za obstoj družine ni mogla biti nevarna. Med prebivalci panjev je vladalo ravnotežje. Žal je paščipalec na strupe še bolj občutljiv, kot čebela, in ga je tudi zato čedalje manj. Za njegovo izginotje krivijo tudi uporabo panjev s premičnim satjem iz pooblanega lesa, v katerem ne najde primernih kotičkov zase. Zatiranje varoje s kemičnimi sredstvi zatira tudi paščipalce, naravne zaščitnike čebel pred varojami. Strel v koleno. Rešitev je preprosta, a težko izvedljiva brez dobre volje in poguma: stran s strupi in nazaj k preverjenim rešitvam, ki nas jih uči narava. Vedno znova pridemo do istega zaključka.

2. Homeopatija za čebele

Vaikunthanath Das Kaviraj je za čebele priporočil več pripravkov:
1. Pulsatilla je alfa in omega za socialne živali, torej za vse, ki živijo v rojih, tropih, čredah. Pulsatilla prinese moč v panj. Povzroči, da panj začne delovati kot čvrsta celota, ki se je sposobna upreti napadom varoj in drugih škodljivcev in bolezni. Kaviraj je napisal: kenguruji so čredne živali; mladič je prvo leto povsem odvisen od matere. Kadar mati kengurujka umre (npr. zato, ker jo je zbil tovornjak), je njen mladič neutolažljiv, zavrača hrano in kmalu pogine od lakote in žalosti. A že 5 minut po tem, ko je mladiček dobil odmerek Pulsatille, je pričel piti in jesti, tistega, ki mu je homeopatski pripravek dal, pa sprejel za svojo krušno mater.
2. Silicea okrepi čebelji eksoskelet in tako oteži varojam delo.
3. Staphysagrio so v preteklosti uporabljali za odpravljanje naglavnih uši. Je odličen pripravek za večino zunanjih parazitov, npr. klopov pri ovcah in muh pri konjih in govedu.

Letos so čebele najprej dobile Nux vomico (preparat, ki pomaga, ko je organizem oslabljen zaradi strupov), nato še Pulsatillo. Redno smo merili število varoj. Bilo jih je čudežno malo. Upanje! :)

 

 

 

Kaparji: z orhideje v večna lovišča

Homeopatija me je obsedla, priznam.
4 mičkene globule, živahne in urne, da je treba dobro pazit, ker bi rade pobegnile
v nepovrat z dlani, za 1 l vode …
Kot majhen čudež se mi zdi, ko z na videz nedolžno, absolutno čisto in brezzvezno vodo poškropim bolno bitje, pa se nato pred mojimi očmi v nekaj dneh odvije ozdravljenje.
In to ne da bi za delo rabila masko, rokavice, dobro zračen prostor … ne, zdravim jih lahko kar na pisalni mizi, brez vsake zaščite, brez fitofarmacevtskega izpita, s skodelico kave pol metra stran …

Kaparji so huda nadloga, ki na oni svet spravi ogromno rastlin.
Nekaj dejstev iz Wikipedije:

  • Po 1. svetovni vojni so v Evropo prinesli ameriškega kaparja, ki je v Sloveniji povzročil propad milijonov dreves.
  • Uničujejo sadno drevje, okrasne lesne rastline in sobne rastline.
  • Škodo povzročajo s sesanjem rastlinskih sokov, kar povzroča venenje, in vnašanjem drugih patogenih organizmov (rastlinski virusi, bakterije, glive) v tkivo.
  • Zaradi majhne velikosti jih pogosto opazimo prepozno, šele takrat, ko so povzročili že precej škode.
  • Zatiranje kaparjev z insekticidi je težavno, saj trden oklep samic nudi dobro zaščito pred kemikalijami
  • Učinkovitejše je premazovanje z olji, ki zaduši tudi odrasle samice, vendar se ekonomsko gledano večinoma ne izplača.
  • V ZDA je bilo razširjeno zadimljanje s cianidom*, dokler niso postali kaparji odporni nanj. *Zadimljanje s cianidom? Zakaj ne raje zalivanje ali škropljenje s homeopatijo? Deluje, je poceni, nenevarna in nenasilna … ali pa morda prav zato raje s strupom (ker ne deluje, je drag, nevaren in nasilen).

Operacija uspela, pacient preživel
Predvčerajšnjim, 15. 12.2015, sem začela zdraviti močno bolno orhidejo, ki so jo napadli kaparji. O tem sem pisala v eni od prejšnjih objav, TUKAJ.
Enkrat dnevno sem orhidejo poškropila s homeopatskim pripravkom za rastline (4 globule Petroleum C30 sem stopila v 1 l vode).

Zdravljenje bo trajalo 4 dni, danes je šele tretji dan. A že danes so vsi kaparji odleteli v večna lovišča: suhi in mrtvi ob najmanjšem dotiku popadajo z listov. Najmočneje poškodovani list (na srednji od fotografij) se bo sicer težko ohranil, a je orhideja zagotovo zmagala nad paraziti, ki so jo zajedali.

Za krepitev in čim hitrejše okrevanje po končanem zdravljenju za orhideje priporočajo Carbo vegetabilis 30C, a ker je carbo vegetabilis le latinsko ime za rastlinsko biooglje, sem ji dodala žlico Biooglja kompleks. Kaj bo s poškodovanim listom? Zaradi njega bi ji lahko dodala še Arnico in Siliceo, a to še vedno lahko. Najprej obogateno biooglje; tudi preveč dobrega ni dobro. Se ne mudi tako zelo … iz najhujšega je zlezla, za homeopatijo pa tako ali tako ni nikoli prepozno.

IMG_0487
P.S.: VABILO NA PREDAVANJE

Pojutrišnjem, v soboto, 17.12.2015, ob 16. uri v Prodajalni Nektar v Leskovcu pri Krškem.
Na vabilo gospe Jožike Danijele Veličevič bom govorila o biooglju in homeopatiji za rastline in množici drugih stvari, ki zanimajo ekološke vrtnarje.
Toplo vabljeni!

Še podatki za na pot: http://zemljevid.najdi.si/zemljevid/podjetje/6850600000/jozika-danijela-velicevic-sp

P.S. Vstopnine ni. Ker je število mest omejeno, prosim, sporočite, da pridete, na telefon: 031 441 232

IMG_0488

This entry was posted on december 17, 2015, in Brez kategorije. 2 komentarja

Koga se bojijo neustrašni afriški sloni?

bees-1

Genialno, kakšna fantastična rešitev :).

Zgodba gre takole:
Afriški sloni med tamkajšnjimi kmeti niso priljubljeni, ker niso niti približno pokorni in ubogljivi kot tisti v ljubljanskem živalskem vrtu. Afriški sloni niti pod razno ne priznajo človeku status krone stvarstva, gospodarja vsega živega na planetu Zemlja, pač pa mu z največjim veseljem potacajo pridelke. Če si kdo slučajno dovoli jih pri tem okregat in nagnat, se vrnejo s prijatelji in sorodniki in predrznežu malo zasolijo življenje. Če mu ga po njihovem obisku sploh še kaj ostane. Spopadi se ne končajo lepo – smrt je na obeh straneh zelo pogosta – tako na slonji, kot na človeški strani.

Ograje okoli polj za zaščito pridelka ne pridejo v poštev. Prvič zato, ker so sloni zelo veliki in zelo močni in bi jih težko zadržali z ograjo. Razen s kakšno zelo visoko, močno … skratka drago. Takšne si pa lastniki tistih nekaj polj ne morejo privoščiti. Streljati slone zato, ker ti potacajo polje koruze, se pa menda tudi ne sme. Saj že tako izumirajo.

Na videz nerešljiv problem. Kar pa ne ublaži nemočnega besa, ki ga občuti afriški kmet, ko mu slon že petič zapored potaca polje zelja. Ko te kot visoka plima preplavi obup – vsak pravoveren slovenski vrtičkar, ki je vsaj enkrat v svojem življenju navsezgodaj zjutraj zagledal od rdečih polžev opustošeno gredo solate, se s tem občutkom zlahka poistoveti.

In potem je zoologinja Lucy King pogruntala rešitev: sloni se bojijo čebel. Ne miši, kar smo se naučili iz pravljic, na smrt se bojijo čebel, ker če jih čebela piči v njihov mehak in strašno občutljiv trobec, je bolečina neznosna in z ničemer je ne morejo omiliti. Že samo rahel bzzzz je dovolj, da jih požene v paničen dir.

Leta 2009 so idejo preizkusili tako, da so okoli polj na vsakih 10 m postavili panj s čebelami. Kmalu je iz poskusa nastal projekt The Elephant and Bees Project. Čebelje ograje so sedaj postavljene že v Keniji, Botsvani, Mozambiku, Tanzaniji, Ugandi in na Šri Lanki. Sloni se poslej teh polj na daleč izogibajo, ljudje in njihovi pridelki so zdaj zaščiteni, pa še med imajo.

Prava salomonska rešitev :).

Originalen članek lahko preberete tukaj: Beehive Fences in East Africa Protect Farms from Elephants

bees-2

Orhideja s kaparji

K zdravniku za rastline je prišla nekaj let stara orhideja, polna kaparjev.

IMG_0336

Zdravljenje traja 4 dni.
1. dan: temeljito je bila poškropljena s homeopatskim pripravkom iz 4 globul Petrolemum C30* stopljenih v 1 l vode,
potem pa postavljena v karanteno, dovolj daleč od ostalih rastlin.

IMG_0357

IMG_0368

Na fotografiji spodaj:
Isti dan zvečer: dva kaparja, rahlo dregnjena, odpadeta. Videti sta suha in mrtva.
Opazujemo ju na belem listu papirja – če nista res odlična bleferja, sta šla rakom žvižgat … Karantena še traja, previdnost je mati modrosti :).

IMG_0372

Nadaljevanje sledi … TUKAJ

*Petroleum C30, steklenička z 235 globulami, stane 12 €. Naročila: Gajin vrt – telefon 040 325 939 – mail: gajin.vrt@gmail.com

Rastline so prav taki oportunisti, kot ljudje

Našla sem članek, ki bi ga rada postopoma, po odlomkih in mislih, delila z vami. Je v angleščini, pa nič hudega, sem se lotila prevoda. Članek je napisal Craig Sams, človek, ki ga zelo cenim. V življenju je bil že marsikje in marsikaj. Za njim je dolga življenjska pot, polna izkušenj, podkovana z spoštovanjem do narave, okolja in soljudi. Spoznala sva se (je ustanovitelj in lastnik podjetja Carbon Gold), ko sem iskala dobavitelja ekološko certificiranih izdelkov z bioogljem – samo takšni se mi zdijo dovolj dobri, da jih z mirno vestjo ponudim vrtnarjem in kmetom. Ker sva “birds of a feather” (po naše bi se reklo – iste vrste tiči skupaj letajo) od prvih mailov do začetka sodelovanja ni preteklo veliko vode.

Craig Sams pod kakavovcem na Belizeju leta 2008.
Kakavova drevesa, ki jim dodajo biooglje, dajo prve plodove že po treh, namesto po sedmih letih.

Soil Carbon: Where Life Begins by Craig Sams

Članek ima naslov Soil Carbon – Where Life Begins (Ogljik v prsti – kjer se življenje začne)

Za danes tale misel: Rastline so prav taki oportunisti* kot ljudje

*oportunizem = prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivost, prilagodljivost

Med mikoriznimi glivami in rastlinami vlada geslo “v slogi je moč”: rastlina mikoriznim glivam podari 10-20% sladkorja, ki ga proizvede v svojih listih; ostalega zadrži zase, za svojo rast. Mikorizne glive v zameno za darilo do 10-x povečajo doseg, ki ga rastlini omogočajo njene lastne korenine. Na ta način lahko rastlina izkoristi do 10-x več hranilnih snovi, mineralov in elementov. Brez pomoči mikoriznih gliv do njih ne bi mogla priti. Pa ne le to: mikorizne glive rastlinam podarijo še zdravila, naravne antibiotike … da je rastlina zdrava in močna, kar je seveda mikoriznim glivam le v korist. Tako je bilo zadnjih 450 milijonov let. Dokler se v zadeve ni vmešal človek, da bi izboljšal nekaj, kar je odlično delovalo. In seveda zašušmaril tako globoko, da danes iz zdrave, močne prsti nastaja puščavski pesek. V Indiji, ZDA, Rusiji, na Kitajskem … Drži: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

“Prst je fascinantna. Je čudovita zadeva. In kaj naredimo ljudje z njo? Že od zore kmetijstva jo ubijamo. Z oranjem razbijamo mrežo v prsti, in čeprav se relativno hitro obnavlja, naše početje pušča trajne poškodbe v tleh. Dodajanje kemičnih gnojil uniči simbiozo – mikorizne glive si nič več ne izmenjujejo mineralnih hranil v zameno za sladkor z rastlinami, saj jih kmetje rastlinam zagotavljajo brezplačno. Tukaj se vidi, kako hudi oportunisti so rastline – vzamejo od tistega, ki jim zadevo zagotovi ceneje, ne glede na dolgoročne posledice. Rastlina preneha pošiljati mikoriznim glivam sladkor in zato mikorizne glive odmrejo. Skupaj z njimi pa žal tudi na 10.000-e drugih, za zdravje prsti ključnih mikroorganizmov. Rastlina je nato na milost in nemilost prepuščena glivam in drugim plenilcem, ki ji ne dajejo nič koristnega, na vso moč pa si jo želijo pomalicati. Posledica tega je, da je treba na njive in vrtove natresti še več pesticidov, zlasti fungicidov, kar pa le še bolj uniči populacijo mikroorganizmov v tleh.”

In na koncu iz žive prsti dobimo pesek. Poetično čudovit za pogledat v mesečini, a povsem neuporaben, ko bi radi posejali žito.

This entry was posted on december 15, 2015, in Brez kategorije. Komentiraj