Archive | oktober 2015

Zakaj čebele ne pijejo več z ajdinih cvetov?

Divje čebele, živeče v gozdovih, menda nikoli ne zbolijo tako kot “domače”. Čeprav, če bi me videli letos kot jesenska burja leteti do konca njive in potem med trtami v gozd in v potok, bi razumeli, zakaj mislim, da so tako imenovane domače čebele daleč daleč od udomačenosti … Strašno so mi šle na živce; kako pa naj bi se mi zdelo, nikomur nič hudega želeč sem rila po zemlji blizu čebelnjaka. Dokler me ni opazila kakšen čebelja stražarka in se odločila, da me je treba pregnati. Še zdajle slišim tisto zoprno jezno brenčanje okoli ušes … in strah, ker nikakor ni odnehala, čeprav sva po mojem šli kakih 50 na uro. A obstajajo turbo čebele?? Kasneje so mi rekli, da je take napadalne norce lažje ubiti kot jim ubežati. Ne vem, če bi lahko, čebelice pa res ne. Pa kdo ji kaj hoče … Moji hčerki sta jo ožigosali za “attention seeker”. Mene pa za “drama queen”. In skoraj umrli od smeha. Bosta že videli :).

WP_20150919_007

Med sprehodom po gozdu sem v tleh našla luknjo, iz katere so letale drobne ose. Baje divje čebele (samotarke) ne obolevajo tako kot naše. Pesticidi, bolezni, slaba prehrana, premalo medonosnih rastlin, klimatske spremembe … kaj vse uničuje čebele, sem pred skoraj dvema letoma napisala tukaj: Več kot med (More than honey).

WP_20150919_003

Zelo zanimivo (za čebele pa usodno) je, da lahko rastline postanejo za čebele “neužitne”. Homeopatinja Christiane Maute je ta pojav opazila na jablani, na katero čebele kljub temu, da je imela veliko cvetov, niso šle. Dokler je ni zalila s homeopatskim pripravkom – potem se je rastlina “spremenila” in postala ponovno “privlačna” za čebele. Kako naj pa drugače to povem :). A imajo homeopatski pripravek za policaje, ki te ustavijo zaradi prekrška? Pa da malo zaliješ policaja okoli vznožja in postaneš neustavljivo in nerazložljivo simpatičen – simpatične ljudi je pa dokazano težje štrafat. Hm … :).

Isti pojav, ki ga je videla Christiane Maute na svoji jablani, sem videla letos na njivi z ajdo. Kaj je bilo narobe s to ajdo? Ne vem, samo ugibam lahko …

vir risbe: http://www.wakingtimes.com/

Najtežje je čebelam zaradi varoje, ki se je po prihodu v Slovenijo leta 1979 razširila že v čisto vsako čebeljo družino. Varojo so odkrili leta 1904 v jugovzhodni Aziji; do danes se je razširila že po vsem svetu. Kamorkoli je prišla, povzroča propad čebel. Zdravila so, a je njihova uporaba zahtevna. Z njihovo nepravilno uporabo naredi marsikateri čebelar naredi več škode kot koristi. Varoja je dolga približno 1.00 do 1.77 mm. Telo je podobno klopovemu, ima 8 nog in pripomoček, s katerim predre čebelin hitin, tako pri odrasli čebeli kot pri larvi. Je rdeče rjave barve in vidna s prostim očesom. Hitro se razmnožuje … najbolj nevarno obdobje za čebeljo družino je september in oktober, ko število čebel v panju upada, varoja pa se še vedno razmnožuje z nezmanjšano hitrostjo.

O življenju ali smrti čebelje družine odloča njena vitalnost – če je teh vampirskih zajedavcev, ki se na čebelo pripnejo kot klopi, preveč, družina podleže napadu. Od treh družin, ki so me letos preganjale, je ena že umrla. Dve sta še, a ni jasno, ali bosta zdržali do pomladi. Držim pesti … in se učim homeopatije. Če deluje za ljudi, bo tudi za čebelice.

Homeopati za čebele priporočajo Nux vomica (krepi čebele), Staphysagrio in predvsem Pulsatillo. Pulsatilla je pripravek, ki zelo ustreza vsem črednim živalim in socialnim žuželkam. Pulsatilla povrne moč v panj. Zaradi nje bo čebelja družina bolj močna, združena, enotna, in se bo lažje uprla varoji. Po zdravljenju s Pulatillo lahko uporabimo še Siliceo; ta okrepi čebelin eksoskelet, ki je zato težji zalogaj za vampirsko pršico.

Zanimiva je tudi Staphysagria, ki jo uporabljamo za odstranjevanje človeških parazitov – naglavnih uši. Odlična je za vse zunanje parazite, tudi za klope (pri psih in ovcah) in muhe, ki mučijo konje in krave (rdeče vnete oči, ki so posledica okužbe z muhami, zdravimo z Arsenicum iodatum).

Christiane Maute v svoji knjigi Homeopathy for Plants opisuje, kako je uporabila Pulsatillo za zdravljenje čebel. Čebele, ki so bile zastrupljene s pesticidi, je zdravila tako, da je uporabila jablano kot posrednika. Drevo je zalila s pripravkom iz Pulsatille in Nux vomice, najprej z enim, nato še z drugim pripravkom, ker je vedela, da se čebele rade tam pasejo. Varojo razume kot posledico zastrupljenosti čebel – oslabljene žuželke se enako kot vsa druga bitja ne morejo boriti proti škodljivcem in boleznim. Zanje velja isto kot za vsa druga bitja: bolezen ali škodljivec je le simptom, vzrok tiči v ozadju.

WP_20150814_008

Lahko rešimo čebele? Verjetno ja, a le, če se bomo sposobni soočiti s pravimi vzroki za njihov propad, in si nehali zatiskati oči pred dejstvi – zastrupljeno, osiromašeno, opustošeno, monokulturno, neuravnovešeno, industrializirano okolje ni zdravo okolje, v katerem bi lahko pričakovali uspeh.

Držim pesti za naše čebelice. Nič hudega, če bom naslednjo pomlad spet malo tekla … samo, da jim uspe.

 

Advertisements

Prošnja za pomoč: imate kaj bolezni in škodljivcev?

Pravkar sva se pogovarjali s prijateljico, ki ima v (po njenem) ledeno mrzli vasi blizu Postojne idejo nasaditi leske, pa me je vprašala, kdaj je pravi čas za to … november je za te podvige boljši od pomladi, sva se strinjali. Potem sem jo prosila še, če mi lahko pove, kateri škodljivci ali bolezni jo mučijo (mislim, na njenem vrtu, da ne bo pomote :) in mi je z veseljem obljubila, da bo. Takoj se je spomnila svojih hrušk, ki sta letos zboleli. Ali je hrušev ožig ali rja, bova še ugotovili, potem pa se lotili zdravljenja.

Na spodnjih slikah: prleška hruška gospe Saše.

20150927_135838

Hruševe rje, ki jo je napadla, sva se lotili s homeopatskim pripravkom Carbo vegetabilis C30 in Zaščitnikom dreves, ki vsebuje biooglje in ščiti drevesa in vrtnice pred glivičnimi in bakterijskimi boleznimi.

20150927_135849 Hruška je zbolela za hruševo rjo.20150927_140149Običajen nasvet v takšnem primeru je: posekajte in pobijte še vse brine, ki rastejo tam naokoli.
A ni bolje zdraviti, če se to da?
20150927_135932

Zakaj je bolje zdraviti kot sekati bolna, namesto njih pa posaditi nova drevesa? Računica je preprosta: posekati obolelo drevo (če ni preveliko) ni tak problem, pa še nekaj drv je za doma; večjo težavo predstavlja to, da je na njegovo mesto treba posaditi nadomestno, če ne bi kmalu radi ostali brez sadovnjaka. Novo drevo stane xy evrov, pa še nekaj drugega je: plodov ne bo imelo kar takoj. Sejanci rodijo prvič po 10 letih, sadike sadnih dreves, cepljene na podlago, pa čez vsaj 3, še raje pa čez 5 let. In ves ta čas je treba čakati … Glede na vremenske šoke in čedalje več bolezni, ki se pojavljajo, pa obstaja velika verjetnost, da mlado drevo rodne dobe sploh ne bo dočakalo — Zato je odgovor preprost: bolje zdraviti, kot nadomeščati, če le drevo še ni preveč staro ali poškodovano.

 

Zdaj pa še prošnja za vas, ki berete ta blog: mi lahko prosim pošljete opise težav z boleznimi in škodljivci na vrtu (odlično bi bilo, če bi jih opremili s fotografijami)? Poiskala bom najbolj ustrezno homeopatsko rešitev in dodala navodila, kako se jih lotiti. Bo šlo? Svetovanje je brezplačno, ker mislim, da bomo od tega vsi nekaj imeli. Upam, da se strinjate :). Mnenje in/ali težave mi lahko napišete tu spodaj v komentarje, lahko pa na moj mail: bojcajanus@gmail.com.

 

 

Veriga je močna toliko, kot njen najšibkejši člen: Liebigov zakon minimuma

Prst je mama vsega živega na kopnem našega planeta. Če nečesa ni v njej, ali pa do tega ni mogoče priti, bodo imeli tisti, ki naj bi iz te zemlje zrasli, težave.

Razumet, povezovat, raziskovat, je zanimivo in zabavno. Ko razumemo okolico, lahko predvidimo posledice; in potem lahko nanje vplivamo. Zadnjič sem prijatelja (nekaj ga je morilo, pa ni važno, kaj – pravilo velja za vse enako), vprašala: od česa je pa odvisno, kaj se zgodi? Kaj vpliva na to? Kaj sproži dogajanje? Rekel je: ne vem. Če ne vemo, ni mogoče nič narediti, samo čakamo lahko, kaj se bo zgodilo. Kadar to, kar se zgodi, ni zelo pomembno, tudi vzroki za dogodek niso kaj prida pomembni. Ko pa je, je še kako pomembno, kaj je zadaj. Resnica je vedno, ampak vedno logična. In iskanje tistega, kar je zadaj, je praksa, ki je zabavna.

Pokukati v to, kaj je nekdo pred nami že pogruntal, prav tako. Na Justusa von Liebiga sem naletela že pred časom, ko sem brala švicarsko revijo o biooglju. Poleg vsega ostalega, kar je počel, je bil navdušen nad bioogljem. Pred smrtjo si je zaželel, da bi ga z njim zasuli v krsti, ker bi se tako njegovo telo ohranilo. Tako veliko moč ima čisto biooglje – razkuži in ohrani snovi, ki jih vložimo vanj. Potem pa najdem še tale zakon minimuma. Njegov pravi avtor je Carl Sprenger, Liebig pa ga je populariziral in ga znal smiselno uporabiti v kmetijstvu.

Na sliki: Liebigov čeber

Pri njegovem zakonu gre za tole: o uspehu ali neuspehu sistema odloča tisti od vseh ključnih elementov, ki ga je v sistemu najmanj.


V kmetijstvu se ta zakon razlaga takole: rast rastlin ni kontrolirana s skupno količino vseh potrebnih hranilnih snovi, pač pa s tistim elementom, ki ga je najmanj.
Odloča torej najšibkejši člen, mali marginalec :).

 

Zato besno trošenje čedalje večjih količin NPK gnojil po njivah in vrtovih ne pomaga. Vodi le v onesnaženje podtalnice in morij, kjer se biotopi zaradi tega že spreminjajo. In v zaslužek kemičnih tovarn, ki umetna gnojila proizvajajo. In zato tudi veliko gnoja na vrtu ne pomeni tudi velikih glav solate in lepega paradižnika.

 

Če manjka ključni, mali, marginalni element, dodajanje še tako velikih količin ostalih elementov ne bo čisto nič pomagalo. Ravno nasprotno, prineslo nam bodo še več in novih težav.

Zdi se suhoparno, posledice pa so čisto konkretne in popolnoma nič zabavne.

V praksi in z vidika paradižnika na vrtu ta zakon izgleda takole: zaradi pomanjkanja magnezija v prsti paradižniki ne morejo dobiti dovolj kalija in kalcija, in zbolijo … magnezija je lahko v zemlji premalo kar tako, a je to redko – pogosteje to povzročimo sami, ker preveč gnojimo (zaradi česar je zato v prsti preveč dušika, ta pa prepreči delovanje magnezija). In krog je sklenjen. V primeru paradižnika je magnezij tisti mejni element, ki odloča o njegovem zdravju (enako je pri paprikah, vrtnicah in tudi drevesih, ker sodijo prav tako kot vrtnice v rod roževcev).

Rešitev za paprike, paradižnike in vrtnice je preprosta: ne pretiravamo z gnojem (če ga sploh dodati: težko ga je dobiti, dobrega, zdravega, brez kemije; alternativa je kompost in obogateno biooglje), rastlinam pa dodamo magnezij v naravni obliki (Epsomova sol).

Bolezen je vedno posledica neravnovesja, ni pa vedno najlažje pogruntati, kaj je v ozadju. Užitek, ko odkriješ skrivnost, je zato še toliko večji :).

Pasta za les s čebeljim voskom

V reviji Permaculture magazine sem našla recept za zaščito za les s čebeljim voskom, ki jo narediš sam.
Potem sem od prijatelja, ki ima čebele, dobila še ploščo lanskega in obljubo za letošnji čebelji vosek – in odločitev je padla – dajmo poskusit.

Čebelji vosek je odporen na vodo in plesni, zaščito lesa pa je treba obnoviti šele na nekaj let.
Kaj je boljšega kot to, da ne govorim, da pri tej zaščiti za les točno vem, kaj premaz vsebuje. Nobenih strupenih presenečenj.

Na sliki: zmatrana lesena deska (na kateri ne bi smeli rezati z nožem, pa so, niti je prati v pomivalnem stroju) in lonček zaščite za les.WP_20151002_002

Prvi problem je bil, kako očistiti čebelji vosek, ker je poln nečistoč. Večje količine čebeljega voska čistijo s pomočjo posebne naprave; jaz je jasno nimam. Na spletu sem našla idejo, kako lahko čebelji vosek očistimo na domačem štedilniku: rabimo še velik lonec kipeče vode, gazo in pokrovko. Para iz kipeče vode stopi vosek, ki ga nalomimo v gazo, potem pa se skozi gazo nakaplja v vodo. Na gazi ostane umazanija, v vodi pa, ko se ta ohladi, plava lepa, dišeča rumena plošča čistega čebeljega voska.

Čebelji vosek lahko seveda tudi kupimo. Cena za pol kilograma čebeljega voska, ki sem jo našla na spletu, je približno 7 €. Se vam zdi drag? Čebelice morajo za pol kilograma voska preleteti kar 240.000 km ali pojesti 3 kg medu, na vsakih 50 kg medu pa čebelar dobi največ en kg čebeljega voska. Zato je dragocen. Sveče iz čebeljega voska so tudi čisto nekaj drugega od parafinskih: ne kadijo, ampak lepo prijetno dišijo po nektarju in pelodu, plamen pa je jasen in svetal.

Za pasto za zaščito lesa potrebujemo:
0,5 kg čebeljega voska
0,5 l terpentina
0,5 l lanenega olja

  • Čebelji vosek nalomimo, narežemo na majhne koščke ali nastrgamo z nožem in stopimo v vodni kopeli. Njegovo tališče je med 61 in 64 °C, zato ga nikoli ne segrevamo neposredno na ognju, pač pa ga topimo v vodni kopeli. Posode, v kateri je, ne pokrivamo, da ne bi prišlo do vžiga zaradi zadržanih hlapov. Za topljenje čebeljega voska ne smemo uporabljati mikrovalovne pečice, ker v njej prav tako lahko pride do vžiga oziroma eksplozije.
  • V drugem loncu segrejemo laneno olje, a le do točke dimljenja. Takoj odstavimo.
  • V posodo s stopljenim čebeljim voskom počasi med stalnim mešanjem vlijemo terpentin.
  • V zmes čebeljega voska in terpentina med stalnim mešanjem prilijemo še laneno olje.
  • Zmes dobro premešamo in vlijemo v čiste steklene kozarčke za vlaganje s čim bolj širokim grlom.
  • Počakamo, da se pasta ohladi in strdi, nato pa kozarčke zapremo s pokrovčki.
  • Pasto za les shranimo na temno in hladno mesto.
  • PAZLJIVO! Pasto za les zaradi hlapov, ki jih med pripravo oddajajo sestavine, pripravljamo v dobro zračenem prostoru, še raje pa na prostem. Pri delu z vnetljivimi snovmi je potrebna posebna pazljivost. Dobro preberite navodila za uporabo in zaščito in jih dosledno upoštevajte. Pri krpah, namočenih v laneno olje, lahko pride do samovžiga, zato jih ne puščajte ležati naokoli. Prav tako dosledno upoštevajte navodila za pripravo paste za premaz lesa iz čebeljega voska, lanenega olja in terpentina, da ne bi prišlo do nesreče.

Kako zaščitimo les, notranji in zunanji

Lesene predmete in pohištvo očistimo in nanj s pomočjo mehke krme nanesemo tanko plast paste, ki jo vtremo v les. Zaradi terpentina paste ne uporabljamo za jedilno posodo in pribor.

Zunanja okna in vrata, ograje in klopi zaščitimo z daljšim postopkom, traja cca 10 dni:

  1. Z lesa odstranimo star premaz in ga očistimo.
  2. Premažemo ga z mešanico lanenega olja in terpentina v razmerju 40:60. Pustimo, da se suši dva dni.
  3. Les še enkrat premažemo, tokrat z mešanico iz 60 % lanenega olja in 40 % terpentina. Spet počakamo dva dni.
  4. Po dveh dneh premažemo les samo z lanenim oljem.
  5. Spet počakamo dva dni in zaščitimo les s končnim premazom, pasto iz čebeljega voska, lanenega olja in terpentina. Les, po katerem dežuje, je treba zaščititi z več premazi s pasto iz čebeljega voska, lanenega olja in terpentina.

    Pogled od blizu – ni preveč lepo.

    WP_20151002_003

    Na polovici dela, pa se že vidi, kam gremo.

    WP_20151002_004

    Res deluje! Čebelji vosek lesu povrne njegovo naravno barvo in ga oživi. Lepo.
    Lesena deska bo zdaj podlaga za lonce, mogoče za kakšno ločnico, pladenj za kozarce …
    Moj naslednji projekt bodo lesena okna in vrata, spomladi pa ostrešje … to se veselim ;). A se kdo javi? Zbiram prijave za brezplačni tečaj :).

    WP_20151002_005