Končno se je zemlja toliko osušila, da se lahko lotim sajenja jesenskega česna. Najboljši čas za to je konec oktobra, v nižjih legah pa lahko tudi novembra.
Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, sicer bo zgnil. Če imamo bolj mokro prst, si lahko pomagamo z dvignjenimi gredami, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil in bo uspešen v siromašni prsti. Zato ga pred sajenjem čez noč namočimo v zmesi vode in Biooglja kompleks, v katerem je že polno mikroorganizmov. Če le lahko, to naredimo na dan za korenino. Pomaga proti glivicam in zbudi kalčke. V jarke pred sajenjem natresemo Kompost z bioogljem za presajanje UNI.
Letos nas je nebo zalilo s toliko vode, da bi česen, če bi ga sadili pred kakšnim tednom, z veseljem zgnil. Dodano biooglje in kompost z bioogljem po eni strani česen nahrani, po drugi pa rahlja težko prst, npr. glineno, v kateri česen ne bo lepo delal.
Česnove glavice previdno razdelimo na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Stroke posadim tako, da je zašiljeni vrh cca 2,5 cm pod površino, 15 cm narazen, vrste pa so 30 cm narazen. Zasujem z zemljo, in pokrijem še z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko.
Česen je precej nezahteven, ampak plevela vseeno ne mara, predvsem pa ne smemo pustit, da bi se zasušil. Ne mara biti poplavljen, zasušen pa tudi ne – bo spal namesto da bi se debelil.
Na stroke razdeljene glavice česna:
Namakanje česna:
Česnu zelo paše med jagodami:
Pred časom sem za revijo Moj mali svet napisala članek o “večnem česnu” – gre za česen, ki ga posadimo le enkrat, potem pa vzgajamo kot trajnico. Zanimiva ideja! Članek lahko preberete v članku Zelenjavni vrt, poln trajnic
Permakultura za telebane 