Veriga je močna toliko, kot njen najšibkejši člen: Liebigov zakon minimuma

Prst je mama vsega živega na kopnem našega planeta. Če nečesa ni v njej, ali pa do tega ni mogoče priti, bodo imeli tisti, ki naj bi iz te zemlje zrasli, težave.

Razumet, povezovat, raziskovat, je zanimivo in zabavno. Ko razumemo okolico, lahko predvidimo posledice; in potem lahko nanje vplivamo. Zadnjič sem prijatelja (nekaj ga je morilo, pa ni važno, kaj – pravilo velja za vse enako), vprašala: od česa je pa odvisno, kaj se zgodi? Kaj vpliva na to? Kaj sproži dogajanje? Rekel je: ne vem. Če ne vemo, ni mogoče nič narediti, samo čakamo lahko, kaj se bo zgodilo. Kadar to, kar se zgodi, ni zelo pomembno, tudi vzroki za dogodek niso kaj prida pomembni. Ko pa je, je še kako pomembno, kaj je zadaj. Resnica je vedno, ampak vedno logična. In iskanje tistega, kar je zadaj, je praksa, ki je zabavna.

Pokukati v to, kaj je nekdo pred nami že pogruntal, prav tako. Na Justusa von Liebiga sem naletela že pred časom, ko sem brala švicarsko revijo o biooglju. Poleg vsega ostalega, kar je počel, je bil navdušen nad bioogljem. Pred smrtjo si je zaželel, da bi ga z njim zasuli v krsti, ker bi se tako njegovo telo ohranilo. Tako veliko moč ima čisto biooglje – razkuži in ohrani snovi, ki jih vložimo vanj. Potem pa najdem še tale zakon minimuma. Njegov pravi avtor je Carl Sprenger, Liebig pa ga je populariziral in ga znal smiselno uporabiti v kmetijstvu.

Na sliki: Liebigov čeber

Pri njegovem zakonu gre za tole: o uspehu ali neuspehu sistema odloča tisti od vseh ključnih elementov, ki ga je v sistemu najmanj.


V kmetijstvu se ta zakon razlaga takole: rast rastlin ni kontrolirana s skupno količino vseh potrebnih hranilnih snovi, pač pa s tistim elementom, ki ga je najmanj.
Odloča torej najšibkejši člen, mali marginalec :).

 

Zato besno trošenje čedalje večjih količin NPK gnojil po njivah in vrtovih ne pomaga. Vodi le v onesnaženje podtalnice in morij, kjer se biotopi zaradi tega že spreminjajo. In v zaslužek kemičnih tovarn, ki umetna gnojila proizvajajo. In zato tudi veliko gnoja na vrtu ne pomeni tudi velikih glav solate in lepega paradižnika.

 

Če manjka ključni, mali, marginalni element, dodajanje še tako velikih količin ostalih elementov ne bo čisto nič pomagalo. Ravno nasprotno, prineslo nam bodo še več in novih težav.

Zdi se suhoparno, posledice pa so čisto konkretne in popolnoma nič zabavne.

V praksi in z vidika paradižnika na vrtu ta zakon izgleda takole: zaradi pomanjkanja magnezija v prsti paradižniki ne morejo dobiti dovolj kalija in kalcija, in zbolijo … magnezija je lahko v zemlji premalo kar tako, a je to redko – pogosteje to povzročimo sami, ker preveč gnojimo (zaradi česar je zato v prsti preveč dušika, ta pa prepreči delovanje magnezija). In krog je sklenjen. V primeru paradižnika je magnezij tisti mejni element, ki odloča o njegovem zdravju (enako je pri paprikah, vrtnicah in tudi drevesih, ker sodijo prav tako kot vrtnice v rod roževcev).

Rešitev za paprike, paradižnike in vrtnice je preprosta: ne pretiravamo z gnojem (če ga sploh dodati: težko ga je dobiti, dobrega, zdravega, brez kemije; alternativa je kompost in obogateno biooglje), rastlinam pa dodamo magnezij v naravni obliki (Epsomova sol).

Bolezen je vedno posledica neravnovesja, ni pa vedno najlažje pogruntati, kaj je v ozadju. Užitek, ko odkriješ skrivnost, je zato še toliko večji :).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s