Archive | oktober 2015

Četrtina (25 %) mladih dreves po presajanju propade. Ali pa tudi ne :)

Letos spomladi sem (končno!) prišla do tega, da na Zaplani zasadim pravi sadovnjak. Zakaj in kako je možno, da je moral čakati toliko časa, je zgodba, ki bi vzela preveč časa in prostora; lahko pa mi verjamete, da me je zadeva zelo jezila. Sadno drevo je nekaj, kar je treba imeti. Vsaj eno, če za več že ni prostora. Če prostor je, je dobro imeti še kostanj in oreh. Zakaj, je vsakomur jasno. Za domače sadje, za senco poleti, za večjo pestrost vrta, za užitek, ko spomladi paseš oči na cvetočem drevesu, za to, da otrokom razložiš, od kje jabolko in kostanj pade (ne s police v Sparu) in jih naučiš kaj koristnega za življenje … za en kup stvari.

Pomlad ni najboljši čas za sajenje dreves (razen izjemoma; podrobneje o tem pišem v spodnjem članku), prav tako slabo pa je prvo priliko, ki jo imaš za sajenje, prestaviti za pol leta (do jeseni). Idealen čas je jesen, novembra, preden zemlja pomrzne. Kitajski pregovor, ki pravi, da je “Najboljši čas za sajenje drevesa je pred 10 leti”, zelo drži. Ker drevo, vzgojeno iz sejanca, prvič rodi po 10 letih. Drevesca, vzgojena na podlagi (običajno je podlaga kutina), pa po treh do petih letih (a imajo tudi precej krajšo življenjsko dobo). V kakšnem okolju rastejo, kako dobro so nahranjena, seveda vpliva na njihovo rodnost. Za drevesa veljajo enaka pravila kot veljajo za vsa živa bitja.

Ustvariti nov sadovnjak ni najbolj poceni. Modri špingel, marabelo in figo sem dobila zastonj o zaljubljencev v domače sadno drevje; ringlo sem našla na robu parcele, prav tako se je kot deus ex machina iz niča pojavila vinogradniška breskev. Kostanj, oreh in kutino lahko prav tako vzgojimo sami iz plodov oziroma pešk. Nekaj sadik sem kupila. Niso poceni, zato sem se še toliko bolj potrudila, da bi vse preživele. In so :).

Da ne bi pozabila, koga sem kam posadila, sem narisala skico zasaditve sadovnjaka:

Parcela južno od hiše (drevesa so posajena v eni vrsti, na robu južnega pobočja, s 3 m presledki):

           
Figa Viljamovka Viljamovka Junijska lepotica Viljamovka Viljamovka

Parcela zahodno od hiše (drevesa so posajena v več vrstah, pravokotno na hišo, s 3 m presledki):

Rezultat iskanja slik za češplja domača Rezultat iskanja slik za češplja domača
Ringlo Modri špingel Modri špingel Marabela

 

july_red
Vista bella Julyred

Beličnik

 

Summerred

Jerseymac

Držala sem se navodil o sajenju mladih dreves, ki jih lahko preberete spodaj. Upoštevala sem vsa – razen pravila, da spomladi ne sadimo dreves z golimi koreninami. S tem sem precej tvegala, saj običajno kar četrtina sadik sadnega dreva, t.j. 25 %, propade. Moje pa kljub temu ni propadlo niti eno, vsa so se zelo lepo prijela, so v odličnem stanju in se zelo dobro počutijo na Zaplani. Tudi figa, ki se ji kar ne morem načudit, kako lepo dela :). Sadovnjak še ni dokončan, novembra bom posadila še kakšnih 10 mladih sadnih dreves; na robu parcele, kjer ne bo oviral nikogar in ne bo nikomur napoti, pa oreh

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

ČLANEK O SAJENJU MLADIH DREVES
(v podobni obliki je bil objavljen v reviji Moj mali svet, novembra 2014)

Navodila za sajenje mladih dreves – za 100 % preživetje sadik

Jesen je pravi čas za sajenje mladih dreves, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati. Zavedati se moramo, da je presajanje šok za vsako rastlino. Z obzirnostjo in skrbjo lahko poskrbimo, da bo rastlina to naporno obdobje preživela uspešno.

Osnovno pravilo je torej, da sadimo mlada drevesa v jeseni. Vendar veljajo izjeme in razlike, če smo kupili mladiko v loncih, s koreninsko balo (to je koreninski splet z zemljo vred) ali z golimi koreninami. Sadike z golimi koreninami vedno posadimo takoj, ko jih prinesemo iz drevesnice. Obdobje za to je od sredine oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so brez listov in se najbolj uspešno „primejo“ v novem domovanju. Sadike so pripravljene na mirovanje. Šok ob presajanju bistveno bolje prenesejo, kot bi ga sicer. Pravilo jesenskega sajenja pa kršimo, kadar:

  • sadimo kakije, ker jih je najbolje posaditi maja po ledenih možeh;
  • sadike dreves, ki jih domov prinesemo posajene v loncih, sicer lahko sadimo v vseh za rast ugodnih obdobjih (z izjemo zime torej skozi vse leto). Vendar je jesensko sajenje tudi za sadike v loncih najboljše, ker je jeseni možnost, da bi se tla izsušila, manjša, kot pa spomladi ali poleti;
  • pomladansko sajenje (marca) je obvezno za vedno zelene listavce (lovorikovce in rododendrone). Pozimi, ko prst pomrzne, težko dobijo dovolj vode iz tal, ves čas pa jo izgubljajo skozi liste. Hkrati doživljajo šok zaradi presaditve, oboje skupaj pa je lahko zanje preveč, in rastline odmre.

Od kje in kako pripeljati mlada drevesca

Na prvi pogled obrobno, lahko pa usodno, je vprašanje transporta. Korenine drevesc, ki jh pripeljemo, ne smejo pomrzniti. Drugo vprašanje je, kje rastline kupiti. Velja isto pravilo, kot sem ga opisala že v zvezi z mojimi „hokejskimi paradižniki“ (morda se še spomnite, kako trenirajo ruski hokejist): sadike kupimo tam, kjer imajo vsaj malo hujše pogoje kot pri nas doma, vendar ne diametralno nasprotne. Sadike, ki jih naše drevesnice uvažajo iz dežel z atlantskim podnebjem, pri nas niso zelo uspešne in smrtnost je višja. Najbolje je kupiti doma (v Sloveniji) vzgojena drevesca, ki so zrastla v drevesnici z višjo nadmorsko višino in nekoliko ostrejšo klimo, kot je naša. Takšna drevesca se bodo pri nas počutila kot doma oziroma še nekoliko bolje, saj bodo prišla bolj na toplo.

Visoka (25 %) smrtnost mladih sadik dreves

Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako

Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut, še veliko bolje za nekaj ur) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Zaščita pred voluharjem: koreninsko balo lahko ovijemo s kovinsko mrežo ali pa sadilno jamo obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, zaradi vsebnosti lanolina pa odganjala voluharja, ki obožuje mlade sladke korenine drevesc in jih pogosto zelo poškoduje.
  4. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost (Kompost z bioogljem za presajanje UNI) . Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  5. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Kadar ustvarjamo nov sadovnjak ali vrt na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno), je zelo pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla biti zdrava in uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek: z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki (izdelek se imenuje Pospeševalec rasti in vsebuje biooglje, mikorizne glive, alge, in glistino):

biooglje z dodatki zagotavlja hranila, nudi varno okolje koristnim mikroorganizmom in ohranja enakomerno vlago;
mikorizne glive delujejo kot vagončki, ki prinašajo hranila rastlinam in povečajo možnost preživetja. Večina prsti je zaradi obdelave, prekopavanja, oranja, kemikalij, izpostavljenosti vremenu in posledično zbitosti ter izgube organskih snovi čedalje bolj siromašna in oropana mikoriznih gliv. V prsti, v kateri primanjkuje mikoriznih gliv, bodo mlada drevesca trpela zaradi pomanjkanja vlage in hranilnih snovi. Z dodajanjem mikoriznih gliv v prst tako zmanjšamo možnost teh stresnih situacij in povečamo verjetnost, da bo presajena rastlina preživela, pa tudi uspešneje in hitreje bo rastla in obrodila;
alge vsebujejo elemente v sledovih, glistina pa zagotavlja koristne bakterije.

Drevesce se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc). Poskusi na Belizeju, kjer so mladim palmam ob sajenju dodali biooglje, so bili zelo uspešni – palme so namesto v 4-ih do 5-ih letih prve plodove rodile že v 2-eh do 3-eh letih.

  1. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine.
  2. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  3. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
  4. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.

Biooglje – super, a le če je brez strupov in težkih kovin!

Zakaj? Ker boste sicer z njim na svoj vrt vnesli strupe in težke kovine, ki jih boste potem vi, vaši otroci in vnuki, pojedli.

Ni vseeno, iz česa biooglje je. Prav tako kot ni vseeno, iz česa je npr. gnojilo za vaš vrt – ali iz kurjekov s kurje farme, kjer piščance pitajo z nezdravo piščančjo “hitro prehrano” zelo vprašljive kakovosti, ali iz kurjekov piščancev, ki se pasejo v naravi. Ste že kdaj pomislili na to? Podatek o tem bi moral biti dostopen kupcu. Če ni, je dostikrat v ozadju nekaj zelo narobe. In nekdo ne bi rad, da bi vi vedeli za to.

Vir_ https://en.wikipedia.org/wiki/Biochar

Enako kot za biooglje velja za alge klorela, ki nase zelo močno vežejo strupe, predvsem težke kovine. Če med rastjo niso bile v čistem okolju, se že med rastjo napolnijo s strupi. Ljudje, ki jih zaužijejo z namenom, da bi se znebili težkih kovin, cilja seveda ne bodo nikoli dosegli. Ravno nasprotno, še bolj zastrupljeni bodo. Enako se bo zgodilo z zemljo, če boste vanjo dodali biooglje iz neznanih ali zastrupljenih virov. Za biooglje velja povsem enako, kot za vse snovi, ki so zelo aktivne in nase z veseljem vežejo strupe, vključno s težkimi kovinami: odlično je, če je čisto, zelo slabo, če ni. Ker boste namesto kakovosti v vrt in vase dobili strupe.

Slaba stran je ta: če v prst dodamo biooglje, ki je bilo narejeno iz vprašljivih, s strupi onesnaženih snovi, bomo v prst dodali tudi te. In ker se biooglje zelo počasi razgrajuje, bodo ostale tudi strupi z njim pri nas. naslednjih 1000 let, oziroma še dlje (odvisno od vrste težkih kovin).

Zato je tako pomembno, iz česa je bilo biooglje v prvi vrsti narejeno.

Z idejo o biooglju in kaj vse dobrega prinese, se seznanja čedalje več ljudi. To je super, a v tem se skriva tudi zanka.

Prav zaradi čedalje bolj razširjene ideje se širi krog ponudnikov. Nekateri ponujajo biooglje, pripravljeno iz biomase neznanega izvora, spet drugi iz odplak, ki jih prestrežejo čistilne naprave.

Prodajalec mora vedeti, kaj je v njegovem izdelku, pa naj gre za biooglje, za klorelo, ali za katerikoli drug izdelek, ki je lahko vir strupov, še zlasti težkih kovin (ki so izjemno nevarne, ker uničujejo živčevje, vključno z možgani). Ker je od tega neposredno odvisno zdravje zemlje in človeka.

Izdelki z bioogljem GroChar, ki jih proizvaja podjetje Carbon Gold, so zanesljivo varni. Imajo ekološki certifikat Soil Association Certificate.

Končno je dovolj suho za sajenje jesenskega česna!

Končno se je zemlja toliko osušila, da se lahko lotim sajenja jesenskega česna. Najboljši čas za to je konec oktobra, v nižjih legah pa lahko tudi novembra.

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, sicer bo zgnil. Če imamo bolj mokro prst, si lahko pomagamo z dvignjenimi gredami, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil in bo uspešen v siromašni prsti. Zato ga pred sajenjem čez noč namočimo v zmesi vode in Biooglja kompleks, v katerem je že polno mikroorganizmov. Če le lahko,  to naredimo na dan za korenino. Pomaga proti glivicam in zbudi kalčke. V jarke pred sajenjem natresemo Kompost z bioogljem za presajanje UNI.

Letos nas je nebo zalilo s toliko vode, da bi česen, če bi ga sadili pred kakšnim tednom, z veseljem zgnil. Dodano biooglje in kompost z bioogljem po eni strani česen nahrani, po drugi pa rahlja težko prst, npr. glineno, v kateri česen ne bo lepo delal.

Česnove glavice previdno razdelimo na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Stroke posadim tako, da je zašiljeni vrh cca 2,5 cm pod površino, 15 cm narazen, vrste pa so 30 cm narazen. Zasujem z zemljo, in pokrijem še z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko.

Česen je precej nezahteven, ampak plevela vseeno ne mara, predvsem pa ne smemo pustit, da bi se zasušil. Ne mara biti poplavljen, zasušen pa tudi ne – bo spal namesto da bi se debelil.

Na stroke razdeljene glavice česna:

IMG_2844

Namakanje česna:

IMG_2842

Česnu zelo paše med jagodami:

IMG_2825

Pred časom sem za revijo Moj mali svet napisala članek o “večnem česnu” – gre za česen, ki ga posadimo le enkrat, potem pa vzgajamo kot trajnico. Zanimiva ideja! Članek lahko preberete v članku Zelenjavni vrt, poln trajnic

Volnate uši na orhidejah

Bojca zdravo,
Pripenjam link in sliko te grozne živali, ki nam bo vse orhideje požrla.

Lep pozdrav in en uspešen lep dan še naprej,
Greta

Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Schmierl%C3%A4use#/media/File:Mealybug_PNr%C2%B00446.jpg

Orhideja volnene uši Golenhofen

Zdravo, Greta,
hvala za vprašanje! Tole detektivsko delo s homeopatskimi zdravili za rastline je nadvse zabavno :).
Volnate uši so nadloga, ki se je je težko znebiti – razen s homeopatijo za rastline, seveda! Spadajo med kaparje, rečemo jim tudi volnati kaparji. Pogoste so v rastlinjakih, kjer lahko naredijo ogromno škode. Ugaja jim toplo in vlažno okolje, zato se na orhidejah počutijo odlično. Nevarne so tudi zato, ker pogosto prenašajo viruse, ki pokončajo rastlino.
Homeopatskih pripravkov za to nadlogo je več, najbolj priporočajo Chrysoperlo D6, pa tudi Cimicifugo, Coccinello in Petroleum. 4 male globule Cimicifuge C30 sem dala v kuverto in ti jo danes pošljem. Ena globula je za 8 dl vode, 4 globule imaš za 4 tretmaje, na vsaka 2 do 3 dni ponoviš škropljenje.
OPOZORILO!
Pri delu ne uporabljaš kovinskega pribora in posode.
Globul, če se le da, se ne dotikaš z rokami.
NAVODILA:
1. Potrebuješ škropilnico, volumen 1 l.
2. Škropilnica mora biti absolutno in popolnoma čista in suha.
3. Vanjo daš 1 dl vode in 1 globulo, Boljša kot voda iz vodovoda je kapnica – ampak vi imate itak filter :).
4. Počakaš, da se raztopi.
5. Temeljito pretreseš – vsaj 20 x.
6. Nato dodaš toliko vode, da imaš v škropilnici 8 dl preparata.
7. S pripravkom temeljito poškropiš napadene rastline z vseh strani.
8. Postopek ponoviš čez 2 do 3 dni, razen če volnate uši medtem niso izginile same od sebe; potem seveda ni treba več škropiti. Lahko, da bodo kar odmrle in se posušile na rastlinah. Če ne bo delovalo, bom poslala drug pripravek (ga naročila za vas). OK? :)
Lp, Bojca
Gajin vrt, Bojca Januš s.p.
Zaplana 54 f, 1373 Rovte
040 325 939
bojcajanus@gmail.com
Spletna trgovina: Gajin vrt
Novi izdelki: Homeopatija za rastline
Blog: Permakultura za telebane
*  *  *  *  *        NADALJEVANJE SLEDI  *  *  *  *  *

Pravi čas za sadike orehov

Mislila sem, da bom z blogom nekaj dni dala mir in dokončala kaj drugega nujnega, pa se ne da.
Orehi so bolj pomembni.

Kdaj je najboljši čas za sajenje dreves? Je že bil. Pred desetimi leti. Pa drugi najboljši? Takoj zdaj.
(dejansko pa pravzaprav novembra, oktobra je še malo prezgodaj)

Mlade sadike orehov niso poceni, še posebej sorte z velikimi debelimi plodovi ne.
Orehi sodijo med drevesa, ki jih ni treba cepiti. Te vrste dreves lahko vzgojimo sami, iz pečk ali plodov.
Enako velja za kutine in vinogradniške breskve. Z veseljem se razvijejo iz koščic, če le imajo priložnost za to.

Da rodi, potrebuje oreh kar 10 let. Ajoj, čez 10 let bom stara že … vseeno ne preveč, da me ne bo veselilo imeti veliko debelih orehov :). Ker je bil včeraj in je danes dan za plod – naslednji bo v petek do 13. ure – je šlo 10 debelih orehov v dva hobuka s Kompostom za vzgojo sadik.  Čez zimo bosta stala zunaj, ker mora seme pred prebujenjem prespati nekaj mesecev na mrazu. Da se utrdi. Kot dojenčki na Danskem, ki jih starši pri temperaturah pod nulo debelo zadekane utrjujejo v vozičkih pred domačimi vrati.

Povezava: Setveni koledar 2015, oktober

WP_20151020_004

Za vzgojo mladih orehovih drevesc potrebujem: hobuk, vrtno zemljo (3/4 hobuka), vrečo Komposta za vzgojo sadik (na podlago iz vrtne zemlje nasujem 10 cm debelo plast) in cele orehe.

WP_20151020_003

Na sliki zgoraj: debeli orehi so še enkrat večji od običajnih (njihova jedrca tudi ;)

WP_20151020_001

Posadim jih tako globoko, da so pokriti z zemljo, in dobro zalijem.

Diabetes in permakultura – znate rešiti ta anagram?

Na predavanjih pogosto dobim naslednje vprašanje: pa se da s permakulturo preživeti? Bi lahko pridelali dovolj hrane, če bi bili prijazni do zemlje? Ne da bi bila cena za to zastrupljanje vsega okoli nas in nas samih?

Odgovor na to vprašanje je težko kratek ja ali ne. Na kratko bi bil lahko ja, ampak … hudič je kot vedno v podrobnostih.

Ja, lahko bi preživeli s permakulturo, trajnostno v skladu z naravo, okoljem, družbo in samim sabo. Ja, lahko bi. Zakaj pa potem ne? Ljudje naredimo vedno samo tisto, kar mislimo, da lahko (in to je velikokrat manj od najboljšega možnega). Pri tem, kar počnemo, nas v veliki meri vodijo hormoni (menda ženske bolj kot moške …. a z leti čedalje manj, zato je za 70 % ločitev po 50-tem letu pobuda dana s strani žene, ne moža). Vodijo nas vzgoja, kultura, v kateri smo, nagoni. Žal čedalje manj možgani (zaradi hormonskih motilcev in težkih kovin, ki uničujejo živčevje).

S permakulturo bi lahko živeli, a mislim, da je trenutno osnovni problem ta, da smo navajeni na prehrano, ki je zasnovana na žitaricah in mesu. Permakulturna kmetija je majhna, in nikoli usmerjena v intenzivno pridelavo žit, mleka ali mesa; na njej pridelajo vsega po malem, od zelenjave, mesa, jajc, mleka, do oreškov in semen. Pridelava žitaric v industrijskem kmetijstvu je intenzivna, podprta s strupi in zato draga, pridelava farmskega mesa še bolj (ker živali hranimo z žiti). Obe sta industrijski kmetijski panogi, zasnovani na nafti. In najhuje je, da nas ta prehrana vodi v bolezni, invalidnost, počasno (ali hitro) smrt. Tukaj se pa vsa romantika konča.

Od leta 1970 dalje je priporočena prehranska piramida takšna:

prehranska piramida

Vir: http://www.zzzs.si/zdravje/zdrava-prehrana.html

Priporočen krožnik za sladkornega bolnika:

Plate-model

Na sliki kruh, krompir, mleko in hruška povzročijo dvig sladkorja v krvi. Pretežni del obroka torej škodi, ne pa zdravi.
Vir: http://www.dietdoctor.com/diabetes

Uradno priporočena prehranska piramida priporoča, da pojemo od vsega največ škrobnatih ogljikovih hidratov, maščobe pa čim manj. Pri tem ne loči maščob na dobre in slabe, ampak to je drug problem. Takšno prehransko piramido so si zamislili, da bi zmanjšali tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni. In jo priporočili kot edino zdravo. Posledice? Katastrofalne: leta 1985 je bilo 30 milijonov diabetikov, leta 2011 336 milijonov, napoved za 2030 je 552 milijonov. Ob prelomu stoletja, iz 19. v 20., je bil diabetes tako redek, da ga ni bilo vredno niti jasno poimenovati. Rekli so mu “rezistenca na ogljikove hidrate” in ga zdravili s prepovedjo uživanja ogljikovih hidratov. Danes diabetikom klasična medicina, koliko vem, ogljikove hidrate priporoča. Sicer z medlim opozorilom – prehrana mora biti uravnotežena, pestra in zdrava. Kaj to pomeni? Če pa vemo, da je priporočena prehranska piramida še vedno enaka – najširša stopnička v piramidi je iz ogljikovih hidratov, testenin, riža, kruha, krompirja … Si upate reči zdravniku, da nima prav, da ga je čas povozil? Ali pa vsaj to, da je jeseni leta 2011 na Švedskem Narodni svet za zdravje in dobrobit (the National Board of Health and Welfare) sladkornim bolnikom priporočil, naj izločijo ogljikove hidrate iz svoje prehrane.

strictly-forbidden

Kuharska knjiga iz 1917 za diabetike. Vir: https://archive.org/details/diabeticcookeryr00oppeiala

Povezava med sodobnim kmetijstvom in diabetesom je direktna: z industrijskim kmetijstvom uničujemo okolje in pridelujemo s hranili revne ogljikove hidrate, zaradi katerih se redimo, si zvišujemo krvni sladkor in izčrpavamo trebušno slinavko. Redimo se v trebuhe, trebušna maščoba pa je osnovni pogoj za vnetne procese v telesu in podlaga za avtoimune bolezni. Ko trebušna slinavka opeša, se v krvi zviša nivo krvnega sladkorja, ki uničuje nežne krvne žilice in tkiva. Svojo vlogo imajo tudi trans maščobe – iz maščob so ovojnice naših celic: če niso takšne, kot bi morale biti, ne bodo delovale, skoznje bodo snovi prehajale drugače, kot bi sicer lahko in morale. Inzulin je dokaj velika molekula; skozi napačno sestavljeno, defektno celično steno ne more prenesti sladkorja. Celice postanejo rezistentne na sladkor, kar je verjetno prvi razlog, da ga je v krvi preveč. Težko je določiti, kje se vse skupaj začne, kdo je kura in kdo jajce … in kako Ariadnino nit spet naviti v klopko in priti iz labirinta na plan.

Morda pa ni tako zelo težko. Izločiti prečiščene ogljikove hidrate in vsa živila z visokim GI, prekucniti prehransko piramido in jesti hrano, ki ni bila pridelana v industrijskem kmetijstvu.

Ljudje smo del tega sveta. Dokaz? Čedalje bolj smo bolni v bolnem okolju. A kjer je pot v eno smer, je lahko tudi v drugo.

 

Gumidefekt

Še vedno dežuje, zato puščam vrt in njivo pri miru. Prvič bi zdajle posajen česen, čebulček in tulipani zgnili, drugič bi pa z delom na tako mokri zemlji zelo poškodovala njeno strukturo. Bo že še čas. Včerajšnja vožnja v večernem dežju me je spomnila na staro idejo za blog: gumidefekt. Po mojem tudi paše v permakulturo (poglavje: samooskrba).

Ko se mi je zgodil prvič, sem vzela v roke navodila za uporabo (avta), se usedla na sopotnikov sedež, zaloputnila vrata in lepo v miru prebrala, kaj moram narediti. Ker se mi je zdelo, da bi bilo komu všeč na suho* izvedet, kako se zamenja gumo, sem takrat naredila nekaj fotografij. Danes jih objavljam.

* (na suho = v toplem domačem naslonjaču, ne pa ob sedmih zvečer na mračen in deževen jesenski dan, ko si želiš samo čim prej priti domov, namesto tega se moraš pa ukvarjat s prazno gumo)

Osvojeno znanje sem spet lahko dokazala včeraj. V temi in dežju sem obračala v ozki ulici in po nesreči povozila graniten robnik, ki mi je prerezal gumo. Kak kilometer ali več kasneje sem zapeljala na rob ceste, obkrožila avto in ugotovila ploščato zadnjo desno gumo. Doma sem bila pohvaljena, kako dobro se znajdem (kar pravzaprav vsaj malo pomeni tudi tole: hvalabogu, da meni ni bilo treba v dež gume menjavat :).

Mimogrede, en mali vic o dveh blondinkah: Guma je prazna! A res? A čisto? Ne, ne čisto. Samo spodaj, zgoraj je še polna.

Najprej na kratko, kaj se mi zdi bistveno:

S prazno gumo nikoli ne vozimo nikamor (zakaj? ker jo potem uničimo še bolj, kot je že tako uničena).
Edina izjema je po mojem ta, če so gume že tako ali tako samo še za v smeti.

Avto parkiram nekam čim bolj na ravno, stran s ceste, vklopim vse 4 smerokaze.

Zategnem ročno, dam v ler in ugasnem avto.

Oblečem odsevni jopič in postavim trikotnik (če sem obstala na cesti, na parkirišču ali dvorišču pa jasno, da ne). Zvečer ali ponoči je lažje, če je avto parkiran pod lučjo.

Menjava gume:

Ko je prazna guma še na tleh, najprej malo odvijem vse 4 vijake (to je kasneje težko, ker se guma, ko je enkrat v zraku, zavrti).
Če ne gre drugače, stopiš z vso težo na ključ. Stopiti ne pomeni skakati. Lahko se konča z zlomljenim vijakom ali zobom.

WP_20150106_002

Dvigalko postavim pod avto blizu koloteka, kjer ima karoserija ojačan del (se čuti, če potipaš).
Splača se imeti rokavice za delo na vrtu – delo je kar umazano, sploh, če je slabo vreme.

WP_20150106_009

Z dvigalko dvignem avto. Hyundaii imajo čudne dvigalke, ampak če to delaš enkrat na leto, še gre.
Vsaka dvigalka ima svoje finte. Pogruntajte jih raje v miru takrat, ko se vam nikamor ne mudi. Tudi to, kako se jo odvije iz ležišča v prtljažniku.

WP_20150106_004

Do konca odvijem vijake, ki držijo kolo.
Dam jih nekam, od koder se ne bodo mogli odkotaliti v kanalizacijski jašek.

Created with Nokia Smart Cam

Pokrov kolesa in defektno gumo spravim v prtljažnik.
Namesto nje nataknem rezervno gumo, privijem vse 4 vijake, kolikor se da, in spustim avto.

WP_20150106_012

Ko avto spet stoji na vseh štirih kolesih, do konca privijem vijake

WP_20150106_014

To je to. Rezervna guma je rezervna, torej pomožna, zato jo je treba čim prej spet zamenjat z običajno. Hitrost vožnje z njo je omejena; z mojo lahko peljem do 50 milj na uro (80 km/h).

In še tole: NUJNO je kontrolirat pritisk tudi v rezervni gumi.
Sicer se ti lahko zgodi, da boš z največjim veseljem in ponosno zamenjal gumo, se usedel v avto in ugotovil, da se tudi z rezervno ne da priti daleč – ker je tudi ta prazna :).