Čudo v gozdu in ideja, kako porabit kolerabice

Danes sem najprej plezala po jablanah in obirala jabolka (ker se jih ne sme kar otresti – te ideje so dobre samo za v risanke – tista, ki popadajo na tla, so dobra samo za sok, za ozimnico morajo biti lepo ročno obrana, natančno pregledana, in nežno odložena v gajbice). Letošnje poletje sem namreč napredovala v sadjarskega pomočnika – obiralca in pobiralca sadja. Cepit (še) nisem imela prilike, sem pa že obrezovala (pod budnim nadzorom, da ne bi požagala kakšnega vitalnega dela …). In delala marmelade in pecivo s sadjem zelo različnih vrst, oblik in izgleda. Da o okusu ne govorim (a veste kako zanimiva je rahlo karamelizirana – beri prižgana – hruškova marmelada?). Samo sebe sem zaradi pomanjkanja konkurence brez težav promovirala v glavnega homeopata za vse rastlinske sorte, ki rastejo tam naokoli. Povzetek zadnjih nekaj mesecev je kratek: plezanje po drevesih mi kar gre, samo dol ne smem predobro pogledat. In lažje gre gor, kot dol.

WP_20150922_008

WP_20150922_004 Nela – obožuje jabolka.
WP_20150922_011

Potem sem nekaj ur pohajkovala po gozdu in nabirala marele (bi tudi lisičke, golobice, jurčke, itd., samo jih ni blo, pa ni šlo).
Med potepanjem sem naletela na tole čudno stvaritev. Ogoljeno in razklano suho deblo, vanj pa zataknjena dva kosa kamene strele:

WP_20150922_016

WP_20150922_017

Kdo ve, za kaj gre? Je pa lepo, in kar malo srhljivo, če imaš kaj domišljije. Kar malo čarovniško :).

Nazadnje sem se usedla za tipkovnico, in se lotila pisanja (v mislih imam novo knjigo, pravzaprav kar dve, pa še en kup drugih projektov), pa nato pristala med fotografijami na mobitelu in urejanju vseh tistih idej, ki so mi nekoč nekje priletele v glavo, a pod milim nebom še ni bilo časa, da bi jih urejene spravila na beli dan. Vse take ideje napišem na listke, ki potem plavajo po predalih, torbicah, zvezkih … dokler spet nekje ne priplavajo na površje. Če imam srečo, sem v trenutku prebliska za računalnikom, potem jih spravim v osnutek nove objave na blogu. Kar spet ni najbolj pametno … ker imam takih osnutkov že malo morje.

Eden od njih je, kako porabit kolerabice, če ti jih rata pridelat toliko, kot jih je meni ratalo letos..

Najprej: skuhaš polento iz 6 dl osoljene vode in 2 dl instant koruznega zdroba.

WP_20150913_001

Nato: namastiš pekač (z maslom, oljem ali kokosovo mastjo).

WP_20150913_002

V pekač naložiš še vročo polento in jo lepo enakomerno razmažeš po vsem pekaču.

Pustiš, da se malo ohladi in strdi.

WP_20150913_005

Medtem: očistiš, opereš, malo olupiš debelo lupino in na multipraktiku nasekljaš kolerabice (skupaj z lepimi listki).

WP_20150913_003

… nasekljane kolerabice posoliš, jim primešaš pražene zdrobljene bučnice in (rastlinsko) smetano.

WP_20150913_004

… potem pa nadev streseš na polento in ga lepo enakomerno razmažeš po njej …

nato pa v pečico na 225 °C za kakšnih 20 minut – et voila – popečena polentno-kolerabična-bučničasta pita je gotova :).

WP_20150913_007

Garantirano dobra in nikoli ne zgreši namena :).

Advertisements

2 thoughts on “Čudo v gozdu in ideja, kako porabit kolerabice

  1. Bojca, podobne stvaritve puščajo lovci v gozdu za divjad, da jih ližejo v času pomanjkanja soli. Verjetno je to kar si videla sol za divjad.
    Hvala, za prispevke,

    LP, MARJAN

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s