Archive | september 2015

E-priročnik Homeopatija za rastline

Nekaj znanja o homeopatiji za rastline, ki sem ga v zadnjih mesecih zbirala z različnih koncev, sem zbrala v malem priročniku z naslovom Homeopatija za rastline (in podnaslovom: Osnove homeopatije za rastline s praktičnimi navodili za uporabo homeopatskih pripravkov na vrtu in njivi, v sadovnjaku in vinogradu).

Zabavno ga je bilo delati :). Že sedaj pa mi je jasno, da takšen kot je, ne bo mogel ostati. Preveč je še tem, ki bi jih bilo vredno in zanimivo obdelati. Za ta trenutek je dovolj dober (v smislu “a mother good enough is good enough …”), kasneje se bo pa (upam) še kaj poredil.

Če bi ga radi imeli, mi prosim sporočite, z veseljem ga pošljem.

In upam, da vam bo branje prav tako v užitek, kot je bilo meni pisanje, sestavljanje in oblikovanje te male knjigice.

Naslovnica prirocnika

 

Čudo v gozdu in ideja, kako porabit kolerabice

Danes sem najprej plezala po jablanah in obirala jabolka (ker se jih ne sme kar otresti – te ideje so dobre samo za v risanke – tista, ki popadajo na tla, so dobra samo za sok, za ozimnico morajo biti lepo ročno obrana, natančno pregledana, in nežno odložena v gajbice). Letošnje poletje sem namreč napredovala v sadjarskega pomočnika – obiralca in pobiralca sadja. Cepit (še) nisem imela prilike, sem pa že obrezovala (pod budnim nadzorom, da ne bi požagala kakšnega vitalnega dela …). In delala marmelade in pecivo s sadjem zelo različnih vrst, oblik in izgleda. Da o okusu ne govorim (a veste kako zanimiva je rahlo karamelizirana – beri prižgana – hruškova marmelada?). Samo sebe sem zaradi pomanjkanja konkurence brez težav promovirala v glavnega homeopata za vse rastlinske sorte, ki rastejo tam naokoli. Povzetek zadnjih nekaj mesecev je kratek: plezanje po drevesih mi kar gre, samo dol ne smem predobro pogledat. In lažje gre gor, kot dol.

WP_20150922_008

WP_20150922_004 Nela – obožuje jabolka.
WP_20150922_011

Potem sem nekaj ur pohajkovala po gozdu in nabirala marele (bi tudi lisičke, golobice, jurčke, itd., samo jih ni blo, pa ni šlo).
Med potepanjem sem naletela na tole čudno stvaritev. Ogoljeno in razklano suho deblo, vanj pa zataknjena dva kosa kamene strele:

WP_20150922_016

WP_20150922_017

Kdo ve, za kaj gre? Je pa lepo, in kar malo srhljivo, če imaš kaj domišljije. Kar malo čarovniško :).

Nazadnje sem se usedla za tipkovnico, in se lotila pisanja (v mislih imam novo knjigo, pravzaprav kar dve, pa še en kup drugih projektov), pa nato pristala med fotografijami na mobitelu in urejanju vseh tistih idej, ki so mi nekoč nekje priletele v glavo, a pod milim nebom še ni bilo časa, da bi jih urejene spravila na beli dan. Vse take ideje napišem na listke, ki potem plavajo po predalih, torbicah, zvezkih … dokler spet nekje ne priplavajo na površje. Če imam srečo, sem v trenutku prebliska za računalnikom, potem jih spravim v osnutek nove objave na blogu. Kar spet ni najbolj pametno … ker imam takih osnutkov že malo morje.

Eden od njih je, kako porabit kolerabice, če ti jih rata pridelat toliko, kot jih je meni ratalo letos..

Najprej: skuhaš polento iz 6 dl osoljene vode in 2 dl instant koruznega zdroba.

WP_20150913_001

Nato: namastiš pekač (z maslom, oljem ali kokosovo mastjo).

WP_20150913_002

V pekač naložiš še vročo polento in jo lepo enakomerno razmažeš po vsem pekaču.

Pustiš, da se malo ohladi in strdi.

WP_20150913_005

Medtem: očistiš, opereš, malo olupiš debelo lupino in na multipraktiku nasekljaš kolerabice (skupaj z lepimi listki).

WP_20150913_003

… nasekljane kolerabice posoliš, jim primešaš pražene zdrobljene bučnice in (rastlinsko) smetano.

WP_20150913_004

… potem pa nadev streseš na polento in ga lepo enakomerno razmažeš po njej …

nato pa v pečico na 225 °C za kakšnih 20 minut – et voila – popečena polentno-kolerabična-bučničasta pita je gotova :).

WP_20150913_007

Garantirano dobra in nikoli ne zgreši namena :).

S čim plačujemo stvari, ki jih v resnici sploh ne potrebujemo?

… hm, a bi imela nov avto … pa sedežno … pa kakšen kos novega pohištva in TV, čeprav s tem še ni nič tako katastrofalno narobe, samo malo zastarel model je …

Kaj je s tem, ki ga imam in s to, ki jo imam, narobe?

Ja, drži, avto bo kmalu dopolnil 10 let, na njem so vidne sledi preteklih bojev, ki jih še najbolj vidim jaz, ker vem, kako deviško lepa je bila njegova pločevina, ko je bil povsem nov. Na zadnjem levem boku ima črte, sledi bližnjega srečanja z nabiralnikom gospe, ki sem ji pripeljala biooglje (zmaga je bila deljena, tudi nabiralnik je ni odnesel povsem nepoškodovan :), na strehi rahlo vdolbino, ko je namesto na mojo glavo nanj priletela veja med lanskim žledom … a je priden in zvest, ko ga rabim. Sedežni se pozna, da so bile prevleke že precejkrat v pralnem stroju, ker jo imajo vse naše živali zelo rade … In še več bi lahko naštevala. Bi, ne bi … Dilema sodobnih Hamletov :). Potem pa naletim na 47 sekund modrosti, v katerih José Mujica direktno med oči in odločno, a povsem nenasilno razloži, s čim plačujemo stvari, ki si jih poželimo in kupimo, v resnici pa sploh ne potrebujemo. Bi rekli, da z denarjem? Ne, ne z denarjem. Poslušajte.

Ustvarili smo goro navideznih potreb,
 zaradi katerih moramo kar naprej kupovati stvari,
ki jih potem vržemo stran.
 V resnici pa stran mečemo lastna življenja.
 Ko nekaj kupim,
 ali ko nekaj kupiš ti,
 tega ne plačava z denarjem.
 Plačujemo z urami naših življenj,
 ki jih moramo porabiti za to,
 da zaslužimo denar, 
s katerim kupimo stvari.
 Razlika je v tem: 
edina stvar, ki je ne moremo kupiti, je življenje.
 Življenje gre preprosto mimo.
 In grozljivo je,
 da porabimo svoje življenje za to,
 da izgubimo svobodo.

(prevedla: Bojca Januš)
  • sabiduría = modrost

José Mujica je bil od 2010 do 2015 predsednik Urugvaja; najskromnejši predsednik, ki je 90 % svoje mesečne plače razdelil revnim in pomoči potrebnim. 

Sadni kruh z rabarbaro in jabolki, a brez glutena in laktoze

WP_20150915_003

Včeraj sem za tri gospe iz pevskega zbora Lipnica in njihovega pevovodjo spekla nekaj dobrega, ker se je ob krožniku veliko lažje pogovarjat o načrtih. Imela sem rabarbaro, skuhano z rjavim sladkorjem, in jabolka, ki so čakala na prešo. Vse ostalo sem si zmislila sproti. Menda je pa tako dobro ratalo, da mi je bilo rečeno za recept. Še dobro, ga bom vsaj zapisala, da ne bom naslednjič spet tople vode odkrivala :).

Rabarbara je z Zaplane, jabolka pa iz okolice Tržiča … Multi kulturni sadni kruhek torej :). V njem je riževo mleko, pa nič bele moke (za vse takšne kot sem jaz, ki ne maramo kravjega mleka, imamo pa čim manj glutena radi). Če vas te stvari ne motijo, vzemite kravje mleko in pšenično moko, ne bo nič hudega; samo tako rustikalen kot tale na sliki pa sadni kruhek zagotovo ne bo.

WP_20150915_006

Recept gre takole:

Rabiš:

2 lončka ajdove moke

2 lončka koruzne moke

1 pecilni prašek

2 jajci

1 lonček olja

2 lončka riževega mleka

1 lonček rjavega sladkorja

Najprej v eni skledi zmešaš vse suhe sestavine, v drugi pa stepeš jajci, ki jima primešaš še vse ostale tekočine. Tekočo zmes priliješ suhim sestavinam. Dobro zmešaš ali zmiksaš z mikserjem (če se ti ne da delat s kuhalnico) z nastavkom, ki je kot za kodre delat. Testo mora biti podobno malti, da v težkih kosih pada s kuhalnice. Pustiš ga vsaj pol ure, da se moka napne.

Medtem pripraviš sadje: jabolka opereš, razpečkaš in narežeš na lističe (z nožkom ali multipraktikom). Lupim jih ne, ker moja niso špricana in mi je škoda vsakega vitamina in vlaknine iz njih. Rabarbaro sem že imela pripravljeno: na koščke narezano sem skuhala z rjavim sladkorjem in malo vode do mehkega. Takšno dam v vrečke in v zamrzovalnik za kompote in sladice pozimi – bo prišla zelo prav.

Za sadni kruh sem vzela 3 skodelice lističev jabolk in 2 skodelici rabarbare v sladkorju in vse skupaj dobro zmešala. Pa malo cimeta ne škodi – ta je vedno dobrodošel (ker noro dobro deluje na trebušno slinavko in je zato alfa in omega za diabetike in da ne pozabim – ker je afrodizijak ;).

WP_20150915_002

Pecivo sem pekla v namazanem pekaču ppri 225 °C kakšne dobre pol ure ali slabe tri četrt ure … pa ne vem točno. Pač pečen je bil ko je bil pečen: preverila sem z nožem – ko na izvlečenem ni bilo več mokrih sledi testa in se je rob rahlo odmaknil od stene pekača, je šel kruhek iz pečice. Topel je bil dober, odličen pa hladen za zajtrk in po kosilu s kavo z riževim mlekom.

Dva kmeta, kravji sejem in krota

Včeraj sem se spomnila mojih starih staršev (možgani imajo pač svoja pota, včasih ni čisto jasno, od kod in kam korakajo; nekaj je pa mogoče k spominjanju prispevalo dejstvo, da je imela moja stara mama 10.9. rojstni dan  :). Potem so se možgani zapeljali naprej do zgodbe, ki dobro opiše, kam lahko pripelje človeški pohlep in nevoščljivost. Povedala sem jo sogovorniku, ki je rekel – te pa še nisem slišal, pa jih dosti poznam. Mogoče bi jo pa zapisala. In sem.

Moj stari ata Mirko je bil sodnik na Celjskem sodišču, menda pravičen in dober. Poleg tega, da je bil sodnik, je zelo rad hodil v hribe in pisal – pesmice, kratke zgodbe in humoreske (v katerih si je dal duška, kot si ga sicer ni upal privoščit, in se okoli ovinka pohecal iz moje stare mame, ki je bila zelo fina gospa stare šole in samostanske vzgoje; med drugim se je vztrajno in neuspešno trudila, da bi mene razbojniško dete zložila v poklončke pred njenimi obiski, drugimi podobnimi finimi gospemi).

Kaj je delal na sodišču, nisem nikoli videla v živo. Domov je s sabo nosil rjavo aktovko, polno papirjev, in zaradi te aktovke in tega kar je bilo v njej, je moral biti v stanovanju stare mame popoldan mir, da bi še miško slišal. Mir je moral biti tudi zato, ker je po kosilu najprej šel malo spat. Ko so pa po večerji spisi odpotovali nazaj v aktovko, je bilo v stanovanju lahko spet malo več kravala … in pripovedovanja zgodb. Od vseh je najraje povedal tisto o Dveh kmetih, ki sta na semenj gnala kravi, domov grede pa srečala kroto.

IMG_1449

Takole gre: Dva kmeta sta šla, vsak s svojo kravo, na sejem, da bi ju prodala. Na sejmu je bil eden uspešen, drug pa ne. Zvečer sta se vračala domov, vsak s svojim bremenom: prvi s sladkim (poln mošnjiček denarja), drugi s težkim (neprodano kravo). Takole hodita, zatopljena vsak v svoje misli, prvi ima prijetne, drugi dosti manj – kaj bo rekla žena, ko se bo namesto z denarjem domov vrnil s kravo? Zvečerilo se je že in pot so zatemnile sence. Nenadoma na sredi poti zagledata teman kup. Počasi se približata in v njem prepoznata – veliko kroto. Res je bila velika, da sta se kar ustavila in se čudila nad njeno velikostjo. Pa se med ogledovanjem domisli kmet z neprodano kravo, kako bi doma namesto krega od žene požel občudovanje: Ti, pravi sopotniku, a bi se šel nekaj stavit?
Ja, kaj pa?
No, poglej … takole mislim … če poješ tole kroto, ti dam svojo kravo … in če ne, mi ti daš svoj denar. Prav?

Kmet z denarjem je najprej pogledal svoj mošnjiček, potem pa si zamislil, kako bi šele njegova žena pogledala in kako zelo bi ga pohvalila, če bi domov prišel ne le z denarjem, pač pa poleg njega še s kravo! Kako bi ga občudovala! In se je strinjal … sedel je poleg krote in se je lotil. Mučil se je, jo goltal, se trudil s koščki … in tako nekako prilezel do polovice. Kmet s kravo ga je gledal, in se počutil čedalje bolj negotovega … kaj pa, če mu uspe? Kaj bo rekel ženi, če pride domov čisto praznih rok, brez krave in tudi brez denarja? Grozota! Ko je opazil, da se je kmetu z denarjem proti polovici pospravljene krote pojedina čedalje bolj upirala in ustavljala, mu je rekel: Glej, a ti ne gre več …
In kmet z denarjem je rekel: Ja, pa res ni tako lahko …
Pa je kmet s kravo rekel: No ja, te čisto razumem, že videti je nagravžna, kakšen mora imeti šele okus … kaj pa če bi ti zdaj odnehal, pa bom jaz do konca … potem pa nihče od naju ne bo drugemu nič dolžan?
Ja, velja, se je strinjal drugi.
In sta bila zmenjena. Kmet s kavo je kroto z muko a vztrajno pospravil do konca. In spet sta se lotila poti domov. Tako lepo nekaj časa tiho potujeta, potem pa se eden od njiju nenadoma spomni in reče: Ti, ja zakaj sva pa midva sploh pojedla tisto ubogo kroto?
In drugi pravi: Pojma nimam. Tega pa res ne vem.

In nauk? Pohlep je tako huda sila, da zaradi nje še pol krote požreš :).

 

Ajsi, je rekel Carl Gustav Jung :)

Ne čisto dobesedno, ampak v prenesenem pomenu pa. Rekel je: No tree, it is said, can grow to heaven unless its roots reach down to hell … kar prevedeno pomeni: Nobeno drevo ne more doseči nebes, če njegove korenine ne sežejo do pekla.

Če bi se radi res dobro odgnali proti gladini, je včasih treba najprej potoniti do dna.

Tako velja za vse res pomembne stvari v življenju. Pri tem pa drži to, kar pravi moja draga prijateljica Ksenija, ki je bila letos pri šamanih v Sibiriji: če se upiraš dogodkom, ki ti niso všeč, traja dlje. Karkoli pride, sprejmi in zaupaj, da je prav tako. Potem bo veliko hitreje spet vse OK.

Za nazaj, kot sami dobro veste, je lahko biti pameten. Tole sem napisala zato, da bom naslednjič lahko že za naprej pametna :).

Pa vrt? Ni pozabljen … Mare pravi, da so njegovi paradajzi “pošizili”; najprej so se pozdravili, zdaj pa ne nehajo delati, in to v orjaških razsežnostih. Moja mala sadika paradajza, ki je pristala s skalo in bioogljem na njivi na Gorenjskem, se je razrastla v grm, ki ima kot zmaj kakšnih sedem glav, na njih pa obilico težkih in zdravih plodov.

S trto nam ni povsem uspelo. Dobra novica je, da letos ni šlo 300 eurov za kemikalije za špricanje trte, pač pa manj kot 30 eurov za njena homeopatska zdravila, pa vendar … neučakana sem, in ne prenašam najbolje, če mi ne uspe, kot si želim. Še več se moram naučiti in se povezati z avstrijskimi in avstralskimi vinogradniki, ki vedo, kako ohraniti zdravje trte s homeopatijo. Sploh veste, kako kemično je vino, ki ga noro špricajo, mnogi celo z Bum efektom? Kdor misli, da je takšno vino zdravo ali vsaj neškodljivo, se krepko moti. Zakaj neki vinogradniki ne dovolijo, da se njihovi otroci igrajo v domačih goricah, kaj mislite, zakaj ne …

Učim se homeopatije; noga, ki bi morala še kakšen poldrugi teden biti imobilizirana, je po namakanju v Arnici že dober teden skoraj povsem uporabna. Kaj je ozdravljivo in kaj ne? Nič ni neozdravljivo, le za človeško neumnost in pohlep se včasih zdi tako :).

Prijateljev konj Blisk je danes odšel k novemu gospodarju; da bi se bolje spoznala in ker ga ni hotel strašit in matrat, je odkorakal z njim kar peš, več ur daleč, do doma. To je pravi človek zanj. Kobila Nela, ki jo je Blisk pogosto ljubosumno odganjal od jabolk iz mojih rok, se je žalostno drla za njim … samo totalen cepec lahko reče, da živali nimajo čustev.

Knjiga Permakulturni vrt je že drugič razprodana. Imam še nekaj kosov, potem bo nujen ponatis. Kakor mi je žal poletja, se po drugi strani veselim, da me s prihodom hladnih dni ne bo več stalno mučila dilema – vrt ali pisanje in Gajin vrt. Čeprav – a ste že opazili, kakšna fantastična meditacija je pletje? Usedeš se ali poklekneš na tla, populiš nezaželene in zariješ prste v toplo prst … okoli tebe pa žužnjajo žužki, lezejo deževniki in skačejo kobilice. Nirvana :).

This entry was posted on september 9, 2015, in Brez kategorije. 4 komentarji