Archive | december 2014

I look where it is good (Alice Herz Sommer)

Pred snegom sem uspela še malo delati na vrtu, prestaviti toplo gredo, zaščititi občutljivčke in pobrati še nekaj zelenjave. Če hočem pisat, sem ugotovila, moram ven, na vrt, v gozd. Življenje med štirimi stenami počasi izpije človeka. Energija je vedno zunaj. In ob tem in zaradi praznikov sem se spomnila na pianistko Alice Herz Sommer, ki je umrla februarja letos, stara 110 let. Bila je najstarejša še živa pričevalka holokavsta. V taborišču sta umrla njena mama in mož, ona in njen sinček sta preživela. Pravi, da se lahko za to, da je preživela, zahvali glasbi: “Moja vera je judovstvo, ampak moja religija je Beethoven …”

“I know about the bad things, but I look where it is good.” in “Everything is a present …” je rada rekla Alice. Do zadnjega dne je ostala prisebna, bistra, navihana. Skoraj do zadnjega dne je vsak dan po 3 ure vadila klavir. S skromnimi in odločnimi besedami tako preprosto razloži bistvo življenja: odločitev, kako srečno bo živel, je v rokah posameznika. Kako zadovoljno bo živel. Kaj bo v življenju videl, čutil. Za to se je seveda treba tudi malo potruditi, takšne stvari ne padejo kar z neba. Vaja dela mojstra. Alice je pri svojih 110-ih letih bila mojstrica nad mojstri.

Poslušam jo, kadar malo izgubim nitko in mi ni več povsem jasno, kaj je v življenju res pomembno. Pomembnih je veliko stvari. Res pomembna je odločitev, kako gledam na stvari. Na tisti klasični na pol poln ali na pol prazen kozarec, na primer. Na sonce, ki se nad jutranjo meglo dviga nad barje, ko se zjutraj peljem v Ljubljano. Na Luno, ki je presrečna, ko zagleda povodec v mojih rokah in svoje sreče nikakor ne more zadržati samo zase … Na vse tisto, česar sem v svojem življenju lahko iskreno vesela.

Moj vrt je nekaj, kar je dobro. Vsak vrt je tak. In še veliko drugega lepega je na tem svetu. Samo videti je treba.

Nagradna igra o sajenju dreves – rezultati :)

Najprej iskrena hvala vsem, ki ste sodelovali! In opravičilo, da šele danes spet pišem. Odgovori so bili vsi po vrsti pravilni (kar me zelo veseli, ker med drugim pomeni tudi, da svojih deževnikov ne preganjate, ker bi se bali, da vam bodo požrli koreninice … ne se smejat, tega so dejansko že večkrat bili obtoženi :).

Preden skopiram in objavim odgovore in ideje, me zanima, kaj menite, zakaj so bili dotični deževniki na določenem vrtu obtoženi grizljanja mlade solatke, in potem seveda pošpricani? Na tečaju o permakulturnem vrtu v Naklem marca letos smo razmišljali, zakaj za vraga bi se deževniki lotili solatke … in s skupnimi močmi prišli do zelo verjetne razlage. Ne, ni se jim zmešalo. Na tistem vrtu pač ni bilo ničesar drugega užitnega več, in so se lotili edine možne hrane, ki je tam še bila! Pa da ne bo pomote … še vedno je zelo veliko slovenskih vrtov in vrtičkov, ki so oropani življenja, potem se pa lastniki čudijo, ker se rastline in živali začnejo čudno obnašat. A je čudno. Po mojem ne. Po napovedih bo v naslednjih 60 letih kmetijska zemlja uničena, če ne bo sprememb.

IMG_2869

Takole, in zdaj k zanimivim izkušnjam, ki ste jih poslali, potem pa k žrebanju:

Letos sem se res več zanimala za sajenje dreves in priporočili so mi še eno reč, namreč da vsa ostala sadna drevesa in jagodičje sadim jeseni, kivi in smokvo pa v naših krajih raje spomladi zaradi večje nevarnosti pozebe mlade sadike. Predpostavljam, da isto velja za kaki. Letos sem podedovala nekaj zemlje v Prlekiji, zame iz Gorenjske sicer precej oddaljeno, a drevesa bodo že rasla. :)  Mogoče bom res posadila kakšen kaki, tam so temperature višje kot pri nas na Gorenjskem. En lep pozdrav! Suzana D
Sicer tudi sam najraje sadim jeseni, če me le vreme (dež, dež..) “ne prehiti”. Na stari kmetiji (nekdaj domačija tašče) vsako leto, po malem, obnavljam travniški nasad, sadim stare sorte jablan in hrušk na sejancih, za “priboljšek” pa še kaj, kar dobim – večinoma od mame – npr. vinogradniške breskve, višnje, skorš itd. Doma, okrog hiše, pa sem celo linijo ograje zasadil z jablanami, nove sorte, na nizki podlagi (M9), še nekaj hrušk, breskev, češnja, marelica, .. z ženo se trenutno “še pogajam” za še eno zgodnjo češnjo.. :) Imam pa težavo, ker je podtalnica zelo visoka – letos sem praktično moral saditi “v vodo”.. breskve – še posebej nektarine – mi niso bile “navdušene”, jablane pa se bolje “odrežejo”.. :) bom videl, kako bo. Sicer pa naj pohvalim blog, rad spremljam nove objave, tudi v Moj malem svetu z veseljem preberem vaše članke. Kar tako naprej! Lep pozdrav!
Jaz ponavadi isti dan skopljem luknjo, dovolj veliko da gre notri sadika. Če se mi da, še večjo. Ponavadi po dnu posujem tabletiran gnoj. Zasujem s zemljo, po vrhu posujem še gnoja. Če imam dodam še kaj drugegam, naprimer kompost, gnoj, oglje, ostanke od žganjekuhe. Vse skupaj na debelo zastrem z zastirko – slama, seno, listje. Zraven dodam še palico, zalijem. In jim voščim dobro rast. Lp Luka L
Nimam še svojih izkušenj, saj sem si pridobila prvi košček zemlje po upokojitvi in sem neizmerno srečna. Imam pa vprašanje. Ovce ima malo ljudi, pse pa skoraj vsak. Moj je precej kosmat in se včasih hecamo, da bi z njegovo dlako lahko spletli pulover.Bi lahko namesto ovčje volne dali v sadilno jamo pasjo dlako? Laura F

Vaša ideja o pasji dlaki je povsem na mestu. Moja Luna ima prav tako ogromno dlake, ki je ne mečemo stran, ampak sproti dajemo na kompost. Ne vem sicer, kako je z vsebnostjo lanolina (ki ga ima ovčja volna), ampak vse ostale lastnosti pa prav gotovo so tudi v pasji dlaki. Tudi človeške lase bi lahko kompostirali, vendar so pogosto barvani ali obdelani s kakšnimi drugimi kemikalijami in niso primerni za na vrt. Voluharja odganja lanolin, ki je v ovčji volni, vendar vem, da pasjo dlako dajejo v nogavice in na podstrešje, če se nanj naselijo kune. Vonj po pasji dlaki jih odžene, ker je pes plenilec – morda bi se voluhar enako prestrašil. Lahko še malo pobrskam po spletu, ampak mislim, da bi šlo. Lp, Bojca

Hvala za odgovor, bom res poskusila. Voharja sicer nimam, ampak se ne ve, kako se lahko razširijo. Sem se pa sedaj spomnila, da so mi letos še mlade sadikce paradajzov in kumarc, na različnih delih parcele po vsej verjetnosti bramorji poščipali. Ker nisem želela najhujšega strupa proti polžem, sem vsako sadkco malček odkopala, stebelce ovila z bezgovim listjem (ki ga polži ne marajo) tako, da je bilo pol lista pod zemljo, pod pa nad njo in nazaj zakopala. Nobena več ni bila ranjena. Lp, Laura

Sama sem poskusila s sajenjem že ukoreninjenih dreves in na način, da sem mlade poganjke odrezala jih na koncu narezljala z nožkom jih potisnila v zemljo z veliko hranili ter na vrhu premazala s smolo, drevesca so se lepo prijela in ričela tvoriti poganjke. Prav tako pa sem od znancev prejela zanimivo informacijo o razmnoževanju dreves in grmovnic na način, da se na čim bolj mlado vejo namesti prerezan lonček, ki ga povijemo ter vanj nasujemo zemljo in pustimo dlje časa, drevo pa na tem mestu požene korenine – zemlja se zaliva s pomočjo dežja, razen ob suši je potrebno dodatno zalivanje. Čez nekaj časa lahko lonček odstranimo, odrežemo vejo in posadimo drevo, še bolje je če pred tem ko namestimo lonček vejo na tistem mestu rahlo postrgamo z nožkom. Metka
Moj vrt je moja popoldanska sprostitev. Na vrtu uporabljam samo naravne pripravke, doma pripravljena gnojila in zastirko. Tudi sadike vzgajam sama. Za pikiranje uporabljam vedno le najboljšo mešanico. Zato sem lani v najboljši kompost, ki sem ga pripravila iz kopriv, listovke in komposta nastalega iz ovčje volne, vmešala biooglje kompleks. Sadike so bile zdrave in močne in tudi po presajanju niso doživele stresa. Veselje je pogledati zdrav vrt in svežo in zdravo zelenjavo. Lep pozdrav, Tatjana Š