Archive | avgust 2013

Moj mali svet: o težkih kovinah v prsti

Od februarja 2011 pišem za Moj mali svet. Vsak mesec po en članek. In vsakič, ko spet dobim revijo v nabiralnik, pomislim, zdaj bom pa članek predstavila še na blogu … pa največkrat pride kaj vmes, zmanjka časa … potem je pa hitro že spet mesec naokoli in nova revija v nabiralniku …

Danes dopoldan sem napisala članek za oktober (o visoki kompostni gredi, ki jo pripravimo v jeseni) in dobila septembrski Moj mali svet v nabiralnik. Na koncu dopusta sem za spremembno malo bolj organizirana, zato si lahko ogledate fotke članka. Vsega seveda ne boste mogli prebrati, ker bo sicer urednica Marjetka Hrovatin na Kmečkem glasu huda :)

Tema je težka, ampak nujna, ker običajno o teh zadevah sploh ne razmišljamo, niso pa nedolžne ali nepomembne. Idilična pokrajina še ni garancija, da v prsti ni strupov; stari sadovnjaki so lahko polni arzena, polja ob cestah svinca in kadmija, vrtovi živega srebra …

IMG_1117

Kaj delajo težke kovine organizmu, sem pred časom videla na posnetku, na katerem je bila vidna reakcija živca, ki je prišel v stik z živim srebrom (ki ga imamo, mimogrede, tudi v temnih zalivkah v zobeh). Živec se je scvrknil kot plastika, ki se ji približa vroč predmet. Katastrofa. Zakaj je čedalje več demence, Alzheimerjeve bolezni, multiple skleroze, motenj pozornosti in koncentracije pri otrocih, raka? Samo vprašam …

Žal ne moremo nazaj. Ne moremo nazaj v času, zato so romantične želje po življenju, kot so ga živeli naši predniki, lahko smrtna past, če se hkrati ne zavedamo vseh nevarnosti, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesla industrializacija kmetijstva in industrija, ki ji ni bilo mar niti za okolje niti za življenje ljudi. Ne mislim, da je vsaka kmetija zastrupljena, da je vsak sadovnjak smrtna past … Mislim pa da če se že lotimo drugačnih poti, se jih moramo z znanjem, ne samo z veliko željo.

IMG_1116

Vilinska lučka za izpolnitev želja

Izteka se mi dopust. Veliko zabušavam, malo pa tudi pospravljam, tako po hiši in okoli nje, kot po svoji glavi. Pišem spiske, pregledujem listke in sezname, rišem ideje, sortiram početje za naprej in za nazaj … Napisat bi morala članek, do konca uredit pritličje, za na vrt so že ravno prav velike sadike na terasi … ampak ker je še nekaj dni do konca dopusta, čas namenim tudi luštnim stvarem, kot je tale.

IMG_1111

Več o vilinski lučki piše tukaj: Vilinska lučka, ki odganja trole

Običajno sem si na začetku novega leta vedno nekaj zaželela, postavila nekaj ciljev v stilu: Letos bom pa gore premikala … In potem sem vse skupaj zelo kmalu pozabila :). Od dobrih sklepov je ostal šibek spomin, bodička, ki me je na začetku bolj pogosto, zelo kmalu pa samo še enkrat na vsake kvatre zbodla: A nisi rekla? …

Potem sem sklenila, da so novoletni sklepi nesmisel, ker jih itak ne uresničim (če si jih pa še zapomniti ne morem) in se tega ne bom več šla. Konec koncev si lahko nekaj zaželim ali postavim za cilj kadarkoli. Za kaj takega mi res ni treba čakati na kakšen poseben dan v letu, ne?

Nakar sem predlani sredi leta doživela majčkeno razodetje. Od prijateljice sem dobila navodila, kako naj svoje želje zapišem in shranim na posebej za to okrašen prostor. Tri želje. Takšnim zgodbam ne verjamem. Maile, na katerih ti s prstom žugajo vsi svetniki z Marijo in Dalajlamo na čelu, in ki grozijo z izgubo vsega, kar ti je drago, če ne boš urno pospamal še vsaj 7 prijateljev, brž zabrišem v koš. In vendar sem, čeprav sem izrazit skeptik, ki najbolj verjame temu, kar vidi na lastne oči, nalogo opravila točno po navodilih. Še sama ne vem, zakaj. Potem sem čez nekaj časa pogledala listek in presenečena ugotovila, da sta se dve od treh želja izpolnili. Dobro to :)

Zadnjič sem izvedela, kako s svojimi željami opravijo Kitajci: napišejo jih na papirčke, te pa spravijo v posodo, ki jo shranijo na vidnem mestu v kuhinji (ki je mesto z največ energije in moči v hiši). Vsakič, ko vidijo posodo, se spomnijo na svoje želje – če pa ne, jih lahko kadarkoli spet preberejo.

Vzela sem listke in nanje napisala nekaj želja, ki mi trenutno najbolj glasno letajo po glavi. Papirčke sem nekajkrat prepognila in jih spravila v vilinsko lučko. Zdaj pa – bomo videli :)

Še to – kot rečejo Angleži: Be careful what you wish for! It might come true …

In poleg tega, če se že lotimo pisanja, želje morajo imeti datum oziroma rok, biti čim bolj konkretne in (če se le da) vsaj približno realne.  Vsaj kar se tiče kraja in časa. Everything else is optional :) 

P.S. Sanje si moramo izpolnit. Zakaj? Ker lahko sicer postanejo mora.  

IMG_1112

Marmeljad z jerebike in robidnjic

Ne, naslov ni poln napak, je nalašč tako. Ker je ta marmelada podivjana, ni kaj. Ker je iz samih tadivjih bobic tu naokoli. Okus je božanski, zbudi divjaka v človeku. Ste brali Ronjo, razbojniško hči? No, tako nekako.

IMG_1080

Zaplana, jutro. Če dobro pogledate, je na levi strani fotografije mlada jerebika.

Ko smo se pred leti lotili obnavljanja hiše, je na njeni severni strani rasla mlada jerebika, visoka kakšnih 5 metrov. O jerebiki sem izvedela same lepe stvari (da odganja hude duhove, so mislili stari Kelti, pa da je dobra za živino in da njeno listje ohranja krompir v kleti, da ta ne skali) in mi je bilo drevesa žal. Jasno je bilo, da bo morala stran, ker je bila napoti. Zato sem predlagala, da bi jo presadila. In naletela na gluha ušesa in zamahovanje z roko, češ, ti jih pa pihneš. Vztrajala sem – kaj pa je to presaditi takole drevesce. In potem na lastne roke ugotovila, da 5-metrsko drevesce ni mačji kašelj. Še ko je bilo podrto in okleščeno, ga nisem mogla niti premaknit. Jaz bi ga pa presajala … Od takrat z malo večjim spoštovanjem gledam na tihe orjake, ki rastejo okoli naše hiše. In na moč vetra, ki je nekoč, kot bi malo za hec razmetal zobotrebce, prelomil in na teraso pred spalnico odvrgel dve visoki smreki. Da sta punci, ki sta bili sami doma, po telefonu poročali: Mami, a veš, da imamo novoletne smrekice kar pred balkonskimi vrati :)

Takole divjaško marmelado je zelo lahko narediti. Malo težje je priti do sestavin. Jerebika, ki raste za našo hišo, je pametne sorte in je zrastla kakšnih 15 m visoko, zato za to, da dobim njene jagodke, uporabim teleskopski pripomoček za rezanje vej. Plezala pa po njej res ne bi – tudi če bi imela kakšnih 30 kg manj, ne. Pa nič hudega, le naj kaj jagod ostane, kosi so nori nanje in se z veseljem pasejo po njej.

IMG_1107

Okoli hiše zdaj raste že kar nekaj malo večjih in malo mlajših jerebik, ki so jih vse nakakali kosi. Hvala, kosi. Eno že nekaj let gledam, kdaj bo začela rojevat. Si vzamejo čas.

Na drugi strani (oziroma kar pod njo), ob ograji raste robida, polna robidnic, ki zorijo lepo sistematično postopoma; tako jih je vedno nekaj za pozobat, ko pridem na obisk. Slaba stran je pa ta, da zelo spretno trga kožo z rok in te ujame za jopico in le nerada spet spusti. Najlažje jo oberem tako, da z eno roko pridem za eno jagodo, z drugo pa populim vse ostale in na koncu še tisto prvo. Potem pa na novo vejico z robidami.

IMG_1105

Iz kile jerebikinih in robidinih jagod dobim cca pol kile marmelade. In nekaj svežega soka, ki ga spijemo kar tako. Sladkam manj, kot je običajno predlagano (na kilo jagod pol kile sladkorja), ker imam raje manj cukra pa več vitaminov. Računam na jerebiko, ki vsebuje sorbinsko kislino, da se marmelada kljub pomanjkanju sladkorja ne bo pokvarila.

IMG_1077

Robidnice in jerebike operem, stresem v lonec in dodam toliko vode, da so komaj pokrite. Pristavim in zavrem, potem pa samo ugasnem štedilnik. Počakam, da se ohladi, in odcedim sok (ta je za popit). Potem pretlačim jagode (nekateri jih stisnejo skozi sito). Meni je škoda vsakega delčka jagodičevja in jih raje samo dobro zmiksam. Dodam sladkor, dobro zmešam in napolnim v kozarčke. Njam, za podivjat dobro.

IMG_1103

Kaj naredijo ribe, ko … / What do the fish do, when … *

* scroll down for the English text

… srečajo morskega psa?

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

(Če so se vam doslej ribe zdele butaste v primerjavi z ljudmi, se vam po branju tega posta zelo verjetno ne bodo več :)

Torej, kaj naredijo ribe? Ali:

a) rečejo: “Ne verjamemo v morske pse. To je samo lažna propaganda.”
In plavajo nemoteno naprej, morskemu psu naravnost v žrelo.

b) rečejo: “Nevarnost! Počasneje!”
In plavajo naprej, čeprav nekoliko bolj počasi, plenilcu naravnost v gobec za večerjo.

c) ne rečejo nič, samo kot blisk urno spremenijo smer.
In čim hitreje odplavajo stran od nevarnosti.

Seveda je jasno, kateri odgovor je pravi. Kaj pa ljudje? Kaj delamo zadnjih 40 let, odkar vemo za katastrofo, ki jo delamo okolju in planetu? Večinoma to, kar je opisano v odgovorih a) in b). Zato nobena okoljska konferenca, dobri sklepi, sporazumi, odlični nameni, niso prinesli sprememb.

Genialen opis ni nastal na mojem zelniku; slišala sem ga v TED talku, na katerem James Greyson v nekaj minutah opiše, kje po njegovem tiči rešitev. Ker rešitve, ki jih zadnjih 40 let predlagajo, očitno ne zaležejo.

Ker sem vrtnarka, sem aktualnim globalnim problemom zlahka našla vzporednice v umiranju zemlje in upadanju njene rodovitnosti. Takole – tudi na vrtu in na njivi lahko uporabimo 3 različne pristope:

a)  nadaljujemo na enak način (lopatenje, uporaba različnih -cidov in umetnih gnojil …) in pričakujemo drugačen rezultat. Seveda ga ne bo. Izid je že vnaprej znan – slab.

b) nadaljujemo na enak način, samo malo bolj počasi (manj strupov, tako kot je to v integrirani pridelavi). Izid bo enak, samo malo dlje bo trajalo.

c) gremo v popolnoma drugo smer in nehamo delati na obstoječi način: nič lopatenja, uporaba zastirke, zaščita in vzpodbujanje življenja v prsti, uporaba permakulture, biodinamike, ekološke pridelave, predvsem pa zdrave kmečke pameti – in izid bo garantirano drugačen.

Rešitve, o katerih govori James Greyson, so genialno preproste. Kar dobre rešitve večinoma ali kar vedno tudi so. Dejstvo je, da bomo z enakimi dejanji vedno znova prišli do enakih rezultatov, pa če si še tako želimo, da to ne bi bilo tako.

Pa menda ja nismo bolj butasti od rib, mi, krona stvarstva … :)

——————————————————————————————————————————————–

James Greyson – TED talk
Če bi radi vedeli več o njegovih idejah, poglejte še tole: http://blindspot.org.uk/about/

James Greyson – TED talk
If you would like to know more about his ideas, click on that link: http://blindspot.org.uk/about/

——————————————————————————————————————————————–

So ... What do the fish do, when they meet a shark?

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

(If the fish seem stupid to you in comparison to people, there is a strong possibility that you will change your mind after reading this post :)

So, what do the fish do? Do they:

a) say: “We don`t believe in sharks. It is just some false propaganda.”
And then keep on swimming straight forward into the mouth of the predator.

b) say: “Danger! Slow down!”
And then keep on swimming, although a little slower, straight forward into the mouth of the shark.

c) they don`t say anything, they just quickly change their direction. And speed up as to get as quickly as possible as far from the danger as possible.

The right answer is obvious, of course. But what about us, people? What have we been doing for the last 40 years since we`ve realized what we are causing to the environment and our planet? Mostly the solutions that are described in a) and b) answers. That is why no environmental conference, decisions, agreements etc. brought positive changes and solutions for the problems.

I didn`t invent this genius explanation – I have heard it from James Greyson in his TED talk, in which James Greyson explains in less than 20 minutes his views of the possible solutions for the problems we are facing today. Because, obviously, the solutions that were used in the last 40 years, obviously, don`t work.

As a gardener I understood the actual global problems in comparison to a backyard garden and its soil-aggravating problems in that way – you can use 3 different approaches:

1. continue in the same way (tilling the soil, using different -cides and artificial fertilizers …) and then cross your fingers and expect a different result – the outcome is already known – bad.

2. continue in the same way, but with “a little less of everything bad” – like the integrated agriculture does – results will be as in 1. – a little later but still the same.

3. radically change the approach – no till, no poison, use mulch, preserve life in soil, introduce permaculture, biodinamycs, organic gardening and above all some common sense – and the results will be different.

James Greyson`s explanations are very simple. As the best solutions usually or even always are. The fact is that with the same actions we will get the same results – no matter how hard we wish this wasn`t true.

Hopefully we won`t prove to be more stupid than the fish … :)