Izgubljeno drevo

Pred nekaj dnevi sva z A. sedeli na robu vrta in počivali po nekaj urah dela.

Počitek po delu je zelo koristno početje, še posebej, če pri tem malo gledaš naokoli.

Tako sva klepetali in malo gledali naokoli.

Potem sem na pobočju pod brezo, tik ob meji, na delu parcele, ki je še vedno in čedalje bolj zaraščen (vse čestitke mami naravi, res se ne pusti krotiti :), na veji zagledala majhna zelena “jabolčka”. Hm, pa saj tam ja ne raste nobeno sadno drevo? Firbec je zmagal nad bojaznijo pred robido in strmino in sem se šla spustit k meji po informacijo, kaj so tisti drobni jabčki.

Niso bili jabčki, pač pa še zelen, deloma pa že rdečkasto nadahnjen ringlo. Sladek in sočen, pa noro zdrav sadež.

Od kje se je vzel? Potem sem se spomnila, da je pred dosti leti, ko smo prezidavali in obnavljali hišo, moja mama nekoč zasadila nekaj sadnih dreves na tisto pobočje. Kar je bilo absolutno prezgodaj, ker je potem tam še ril bager in smo strmino poskušali ukrotiti z nasipavanjem.

Žal mi je bilo za drobna drevesca, a ni bilo časa za reševanje; še za kaj drugega ga je zmanjkalo.

In od vseh tistih herojev izpred dosti let, se je ohranil in razrasel v večdebelno drevo mali ringlo. Preden bom lahko ocenila, kako velik je in koliko sadja nosi, bom morala izkrčiti njegovo okolico in pobrati z njega množico ovijalk; že sedaj sem pa opazila še eno mlado drevesce z dvema debloma, ki raste poleg njega.

Pozabljeno drevo …

Kako lepo te je spet videt!

In kako sladki bodo kmalu tvoji sadeži :)