Archive | julij 2013

Izgubljeno drevo

IMG_1033

Pred nekaj dnevi sva z A. sedeli na robu vrta in počivali po nekaj urah dela.

Počitek po delu je zelo koristno početje, še posebej, če pri tem malo gledaš naokoli.

Tako sva klepetali in malo gledali naokoli.

Potem sem na pobočju pod brezo, tik ob meji, na delu parcele, ki je še vedno in čedalje bolj zaraščen (vse čestitke mami naravi, res se ne pusti krotiti :), na veji zagledala majhna zelena “jabolčka”. Hm, pa saj tam ja ne raste nobeno sadno drevo? Firbec je zmagal nad bojaznijo pred robido in strmino in sem se šla spustit k meji po informacijo, kaj so tisti drobni jabčki.

Niso bili jabčki, pač pa še zelen, deloma pa že rdečkasto nadahnjen ringlo. Sladek in sočen, pa noro zdrav sadež.

Od kje se je vzel? Potem sem se spomnila, da je pred dosti leti, ko smo prezidavali in obnavljali hišo, moja mama nekoč zasadila nekaj sadnih dreves na tisto pobočje. Kar je bilo absolutno prezgodaj, ker je potem tam še ril bager in smo strmino poskušali ukrotiti z nasipavanjem.

Žal mi je bilo za drobna drevesca, a ni bilo časa za reševanje; še za kaj drugega ga je zmanjkalo.

In od vseh tistih herojev izpred dosti let, se je ohranil in razrasel v večdebelno drevo mali ringlo. Preden bom lahko ocenila, kako velik je in koliko sadja nosi, bom morala izkrčiti njegovo okolico in pobrati z njega množico ovijalk; že sedaj sem pa opazila še eno mlado drevesce z dvema debloma, ki raste poleg njega.

Pozabljeno drevo …

Kako lepo te je spet videt!

In kako sladki bodo kmalu tvoji sadeži :)

 

Advertisements

1000 milj dolga pot se začne … 12.7.13

… s prvim korakom.

Velja za vse v življenju.

Pri tem pa je nujno še nekaj: vedeti, v katero smer gre pot.

Ker sicer bo videti takole:

pot zblojene muhice

… kot pri kakšni že malo nadelani vinski mušici.

Če se ustvarjanja vrta lotiš takole, ni najbolj pametno. V tolažbo: bistveno večje težave nastanejo, če tako zidaš hišo. Slišala sem zgodbo o hiši, razkošno lepi in veliki. Težava je bila le v tem, da so v betonski plošči v pritličju pozabili pustiti odprtino za prehod v klet. In opazili to šele takrat, ko je pred hišo že stala hruška s tekočim materialom za tlake. Katere so pozabili upoštevati. Tako je imela razkošno velika in čudovita hiša dva velika problema: ni se dalo priti v klet in okna in vrata so bila po zalivanju tlakov postavljena prenizko, skoraj kot za liliputance.

Malo manjša težava je, če gre za vrt, čeprav prestavljanje zeliščne spirale ni ravno delo za mušice. Pa je bilo treba, ker je tam, kjer je stala, ovirala pot do komposta in se pozimi ni dalo z rolbo do kompostnika.

Letos sem jo prestavila, in da si ne bi še kdaj premislila (pa tudi zato, da mi je srne med tekmovanji v skokih čez ovire ne bi vedno znova podirale), sem jo zazidala z betonom. Zgleda dobro, rastlinam pa tudi zelo paše.

Načrt vrta je pomemben; ker sem ga na začetku ustvarila samo na približno, imam zdaj več dela. Letos se je vmešal moj B. in zarobantil – takole ne gre več. Zamisli si, kaj bi rada in potem bo tako. Sem se strinjala. Tako bo letošnji načrt končno obstal. Res pa je tudi to, da sem morala najprej vrt spoznati: lego, prostor, možnosti.

Slike sledijo …

Moj najboljši dan: 13.7.2013 na Kongresnem trgu v Ljubljani

MND-logo-BW

V soboto, 13.7.2013, se bo na ljubljanskem Kongresnem trgu dogajal Moj najboljši dan, poln brezplačnih delavnic, na katerih bo vsak lahko našel nekaj zase.

Vodila bom dve delavnici:

za otroke ob petih:

delavnica vrtičkanja – živa prst
17:00 – 18:00

in za odrasle ob šestih:

zdravilna zelišča, permakultura (vrtiček v mestu)
18:00 – 19:00

program

Prireditev je za obiskovalce popolnoma brezplačna. Pobudnica in organizatorka prireditve Barbara Fojkar je vložila veliko dobre volje in energije v njeno pripravo.

Upam, da se vidimo!

Na dogodku bomo zbirali:
IGRAČE – na dogodku si bomo izmenjali ali posvojili svojo najljubšo igračo
PROSTOVOLJNE PRISPEVKE za akcijo Peljimo jih na morje (Rdeči Križ)
PROSTOVOLJNE PRISPEVKE za porodnišnico v Madagaskarju (Katarina Šabič)

Delite dogodek s prijatelji na Facebooku, hvala!

Na mojem vrtu pa vse brenči 10.7.13

… v naslovu tiči odgovor na vprašanje: “Zakaj pa meni buče ne delajo tako, kot je treba? Cvetijo, lepo in zelo, buče pa nobene … “

Odgovor na zgornje vprašanje je preprost: če ni čebel, ni oprašitve cvetov.

Buča ima na isti rastlini tako moške kot ženske cvetove.

IMG_1030

In ker cvetovi nimajo nog, mora nekdo drug poskrbeti za poročno noč :) Na pomoč priletijo čebelice.

IMG_1026

Potem lahko iz bučinega ženskega cveta nastane ena lepa mlada bučka.

IMG_1028

Če čebelic ni, se lahko njihovega dela lotimo sami. Ampak koliko lažje je, če so.

In zato sem vesela, da na mojem vrtu vse brenči. Še toliko bolj brenči, odkar se je po njem razsejal boreč, ki kuka iz vsake grede. Nebeško modri zvezdasti cvetki navdušujejo tako mene kot čebelice in črmlje.

Podnevi brenči z višjimi toni, zvečer pa z globokim basom, ko nad vrtom kot težka tovorna letala letajo veliki lepljivi hrošči, nad katerimi je navdušena naša najmlajša macica. Z veliko lovske strasti jih zalezuje, kakšnega sklati in prevrne na hrbet, potem pa ne ve, kako bi se ga lotila, ne da bi jo po nosu žgečkal s svojimi kosmatimi nogami. In gre raje dremat na kavč v dnevno.

Težke kovine in biooglje – kaj je res 3.7.13

IMG_0759
*
Grda resnica je, da so težke kovine v Sloveniji velik problem.
*
Dobila sem več vprašanj ljudi, ki imajo vrtove na področjih, močno obremenjenih s težkimi kovinami in so postavljeni pred dilemo: naj pred vsem skupaj zamižijo in še naprej jedo zelenjavo z vrtov, čeprav to gotovo ni najboljše za njihovo zdravje? Ali naj v zvezi s tem kaj ukrenejo? In kaj naj bi to bilo? Ali morda biooglje res lahko pomaga?
*
Zadnjič sem si dopisovala z gospodom Borisom Šuštarjem iz Civilne iniciative iz Celja; končno so uspeli prepričati go. Nussdorfer, da je prišla v Celje in so lahko njej in drugim predstavnikom predstavili, da je zadeva res problem. V tako zastrupljeni prsti, kot je v Celju, predlagajo, da se zelenjave sploh ne bi smelo vzgajati. Kako naj to požrejo ljudje, ki so danes brez služb ali z majhnimi plačami, zdaj pa niti solate ne bi smeli več pridelati doma …
*
V Sloveniji se že širi vest, da biooglje pomaga odstranjevati težke kovine iz prsti in je potem tam pridelana zelenjava varna. Mislim, da gre pri tej informaciji za polovično resnico, ki lahko naredi biooglju več škode kot koristi. Pa tudi ljudem, ki verjamemo, da je biooglje čudovita ideja, a se je je treba lotiti z veliko mero etike, pri njegovi pridelavi in uporabi pa slediti trajnostnemu razvoju, ne hitrim dosežkom za vsako ceno. Ne do cilja po najcenejši in najlažji bližnjici, pa naj stane kar hoče. Ideje z mislijo: bodo že zanamci pospravili za nami … smo že velikokrat videli.
*
Drži, da ima biooglje ima veliko različnih in zelo koristnih lastnosti; vedno znova me preseneča. Zadnje čase se precej ukvarjam tudi s področjem odstranjevanja težkih kovin iz prsti. Vendar je pri njegovi vpeljavi potrebna previdnost, premišljenost in zdrava pamet. Biooglje ni čudežna palčka. Ni vseeno, kako in iz česa je pripravljeno. Če je njegov vir drevo, ki je rastlo v zemlji s težkimi kovinami, bo biooglje že na začetku vsebovalo težke kovine. Prav tako biooglje ne odstranjuje težkih kovin iz prsti, pač pa jih nase veže in ob razpadanju te spet sprosti v prst. Koliko in kako hitro, je odvisno od veliko faktorjev.
*
Sicer drži, da je prst, ki ji dodamo biooglje, varnejša od prsti, ki ne vsebuje biooglja (pod pogojem, da v pripravljenem biooglju ni že apriori težkih kovin). Vendar ne drži, da je takšna prst popolnoma varna, torej da ni možnosti, da bi se težke kovine naložile v rastlinah, ki zrastejo v njej.
*
Obstaja učinkovita metoda razstrupljanja prsti, v katero je vključeno tudi biooglje, a le kot eden od bistvenih faktorjev, nikakor pa ne edini. Uporaba kakovostnega biooglja je boljša kot nič, a kot že rečeno – pomembno je iz česa je pripravljeno (da že v startu ne vsebuje težkih kovin – potem bi strup nalagali na strup), in kako je pripravljeno (zaradi strukture, ki je odvisna od temperature pri nastanku in zato, da ne onesnažujemo okolja z dioksini in toplogrednimi plini). Vem, da se marsikomu poglavje priprave biooglja ne zdi pomembno – važen je samo končni produkt – a se s takšnim mišljenjem ne strinjam. Kot je rekel Bill Mollison: če je v štartu vse narobe, bo tudi na koncu vse narobe …
*
Tako tudi za biooglje, kot še za marsikaj drugega velja, da je odlična zadeva, a je treba tako kot za vsako stvarjo tudi za njegovo pravilno uporabo precej znanja. Pa tudi zdrave kmečke pameti, ta ni nikoli odveč :)
Da ne bo namesto obljubljene koristi na koncu le še več dodatne škode.
Preberite še: Biooglje in nevidna nevarnost: težke kovine v prsti (napovednik članka v reviji Moj mali svet)