Včeraj smo se še zadnjič, četrtič srečali na tečaju o permakulturnem vrtu v BC Naklo. Veliko znanja je potovalo v eno in tudi v drugo smer. Starost: od študentov do babic. Permakultura je virus, ki ne izbira :)
Med drugimi sem slišala zgodbo o tem, kako je permakulturni virus okužil celo vas na Gorenjskem. Zgodbo mi je zaupala T. in se mi zdi tako zanimiva, da bi jo rada delila naprej. Za katero vas gre, ne bom povedala, saj ni tako zelo pomembno, in gotovo je res tudi to, da je in da bo takih vasi po Sloveniji čedalje več.
Torej: T. je doma začela vrtnariti po setvenem koledarju, delati visoke grede, jih zastirati, kompostirati vse živo in saditi mešane kulture. Sosedje so z veliko skepse opazovali, kaj se dogaja na T.-jinem vrtu. Padla je tudi kakšna malo posmehljiva pripomba, pa dvom v uspeh “novodobnih pogruntavščin” in sumničavost, da se bodo v takšni zmedi zaredile bolezni in škodljivci. Vse skupaj je bilo rahlo zoprno in pri T. doma so vrt raje obdelovali zvečer, ko je bilo sprehajalcev mimo njihovega vrta dosti manj.
Potem pa so se počasi pokazali prvi rezultati, tako na klasičnih vrtovih sosedov, kot na T.-jinem vrtu. Razliko je bilo mogoče opaziti na prvi pogled. In namesto dvomečih opazk so sosedi začeli spraševati, kako T. dela to in kako ono. T. je z veseljem razložila, sosedje pa so novo znanje začeli uporabljati pri sebi doma (sprva mogoče tudi raje bolj proti večeru :).
Sčasoma je permakulturni virus okužil vse vrtove v tej vasi. Ja ja, uporen virus je to. Ko se enkrat zaleze v možgane …
Mislim, da bodo pri T. letos na vrtu spet delali tudi čez dan.