Archive | marec 2013

Permakulturni virus okužil celo vas na Gorenjskem 28.3.13

Včeraj smo se še zadnjič, četrtič srečali na tečaju o permakulturnem vrtu v BC Naklo. Veliko znanja je potovalo v eno in tudi v drugo smer. Starost: od študentov do babic. Permakultura je virus, ki ne izbira :)

Med drugimi sem slišala zgodbo o tem, kako je permakulturni virus okužil celo vas na Gorenjskem. Zgodbo mi je zaupala T. in se mi zdi tako zanimiva, da bi jo rada delila naprej. Za katero vas gre, ne bom povedala, saj ni tako zelo pomembno, in gotovo je res tudi to, da je in da bo takih vasi po Sloveniji čedalje več.

Torej: T. je doma začela vrtnariti po setvenem koledarju, delati visoke grede, jih zastirati, kompostirati vse živo in saditi mešane kulture. Sosedje so z veliko skepse opazovali, kaj se dogaja na T.-jinem vrtu. Padla je tudi kakšna malo posmehljiva pripomba, pa dvom v uspeh “novodobnih pogruntavščin” in sumničavost, da se bodo v takšni zmedi zaredile bolezni in škodljivci. Vse skupaj je bilo rahlo zoprno in pri T. doma so vrt raje obdelovali zvečer, ko je bilo sprehajalcev mimo njihovega vrta dosti manj.

Potem pa so se počasi pokazali prvi rezultati, tako na klasičnih vrtovih sosedov, kot na T.-jinem vrtu. Razliko je bilo mogoče opaziti na prvi pogled. In namesto dvomečih opazk so sosedi začeli spraševati, kako T. dela to in kako ono. T. je z veseljem razložila, sosedje pa so novo znanje začeli uporabljati pri sebi doma (sprva mogoče tudi raje bolj proti večeru :).

Sčasoma je permakulturni virus okužil vse vrtove v tej vasi. Ja ja, uporen virus je to. Ko se enkrat zaleze v možgane …

Mislim, da bodo pri T. letos na vrtu spet delali tudi čez dan.

DSCI0149

Advertisements

RTV na Zaplani in … v glavnem – biooglje deluje :) 20.3.13

Včeraj so prišli snemat k meni na Zaplano z RTV Slovenija za oddajo Dobra ura z Jasno. Vrt je še pod snegom, pa smo se zato pogovarjali o “nevidnih” stvareh (npr. zakaj lopatanje ni OK, zakaj kolobarjenje čedalje bolj nadomeščam s polikulturo, kaj je biooglje, kaj je mikoriza itd.). Malo nas je zeblo, mačota sta sedela na terasi, od koder je bil dober razgled, Luna je ostala na toplem v veži, ker bi s svojimi 35 kg verjetno takoj uspešno prekucnila kamero, Pikec (14 let je imel februarja) se je pa hitro naveličal ovohavanja snemalcev in novinarke Ines Kočar, se postavil pred balkonska vrata in tulil, da bi rad not. Po mojem se ga bo slišalo na posnetku. Potem smo snemanje prekinili, da sem gospoda spustila na toplo. Oddaja bo na sporedu naslednji torek, ob 16.45 na TVS1. Me prav zanima, kako bo …
dsci0015.jpg
Metka Kralj mi je napisala tako prijazen mail o svojih izkušnjah z bioogljem, da ga moram objaviti:
“Moram pa povedati, da na veliko delamo biooglje. V aktiviranega sem posadila že cel kup kultur. V enem tednu vzkalijo :). Česen je naredil tako močne korenine, da ga je porinilo ven iz zemlje :).
Sem imela pa eno slabo izkušnjo z Volčjim bobom. Ko sem ga presadila v lončke in ga prvič zalila, je izredno lepo uspeval. Potem sem ga pa po enem tednu ponovno zalila so mi pa tri sadike odmrle — korenine so odmrle zaradi prevelike vlage. Tako da je res potrebno minimalno zalivanje, pa čeprav na otip zemlja deluje suha.
Pa še na hitro izkušnja z rožico. V kopalnici sem imela eno rožico, katera je bila kljub nenehnemu zalivanju non stop uvela. In sem jo presadila v malo večji lonček v zemljo zmešano z bioogljem ter obilno zalila. Naslednji dan in še nadalnjih 14 dni stoji pokonci kot vojak :), da ne omenjam listov, ki so postali res lepo zeleni in sveži. Od takrat je še nisem zalila :).
V glavnem biooglje deluje :).”
Tako da veste – biooglje resnično deluje. Vesela sem, da je čedalje več “pionirjev”, ki lahko o tem pripovedujejo iz lastnih izkušenj. In čedalje manj skeptikov, ja ja, a tole oglje pa kar v zemljo, ja ja, seveda, pa še bio da je, japakajše … :)

Vrt v terasah 18.3.13

Konec junija - po skoraj pol leta gradnje

 

 

Zadnjič sem objavila pohvalo komposta z bioogljem (tukaj), ki mi jo je poslal g. Matej Blenkuš iz podjetja Abiro iz Ljubljane. Poslal mi je še fotografijo terasastega vrta in opis, kako so ga naredili. Slovenija je polna bregov, zato bo njegov opis verjetno še marsikomu prišel prav:

 

–          grobo smo oblikovali teren po končni obliki potk, vmesne brežine smo pustili v nagibu,

–          uporabili smo suhe neoblane kostanjeve kole premera cca. 15 – 20cm in jih ošpičene zabili v zemljo tako, da so vsaj 60 cm v zemlji, stebri so na vsake 2 m,

–          globina gred je med 80 in 130 cm. 130 cm je pri dvignjenih gredah že malo veliko, je težko obdelovati hrbtno stran, 80 cm pa je idealno.

–          s hrbtne strani smo nabili kostanjeve deske debeline 25 mm, nujno je nabijanje s strani kasnejšega zasipa, sicer bi deske pritisk zemlje izdrl,

–          na podoben način smo naredili leseni »robnik« med potko in gredo, le da je zabit v zemljo le 20 cm, iz nje pa gleda za višino ene deske – cca, 10cm,

–          grede smo zasuli z lokalno precej glineno zemljo, zadnjih 20 cm je mešanica avtohtone zemlje, komposta in organskega gnojila.

 

Celotna ureditev je izdelana tako, da je možno grede prekopavati s frezo, torej mehansko v liniji. Poleti sva napeljala zalivalni sistem Claber, ki se je odlično izkazal.

Les NI kemično obdelan, NOBENIH impregnacij ali česa drugega. Edini primerni sorti sta kostanj ali akacija. Nagib zelo dobro »lovi« sonce in les se zjutraj ob sončnem vremenu hitro segreje.

 

Upam, da bo navodilo v pomoč.

 

l.p. Matej

Vse ob svojem času 5.3.13

IMG_0816

Vrt je še vedno pod dobrim metrom debelo sneženo odejo. Lepo mirni spi. Razmišljam, kaj se dogaja tam spodaj. Je kodrolistni ohrovt čisto potlačen? Kaj pa por, koromač, solata, česen, čebula in peteršilj? Pa zelišča v spirali, kaj počnejo? Jih muči klavstrofobija ali lepo mirno spijo in zabušavajo? In deževniki, milijarde malih mikroorganizmov, kaj delajo tam spodaj, v temi in vlagi … Spijo ali že kaj malega migajo? Rada bi sadila bob in grah, naredila poskusne grede za fižol (spet sem našla nekaj novega) in posejala solato, pa seveda ne gre.

Po drugi strani pa je dobro, da ne morem na vrt in da ta lahko lepo mirno spi, na varnem pred mojim nadlegovanjem. Tako ali tako mi manjka časa, pišem ponoči, razmišljam za volanom. Pamet me najbolj sreča, ko pogledam v naravo. Bukev, ki je v stresu? Leska na robu živčnega zloma? Ne, tega ni. Zakaj bi potem bili ljudje takšni …

Mislim, da bo letos krasno leto za vrt. Še več bom naredila za to, da bo moja prst čim bolj živa in dobro pokrita, da bo še več biooglja v njej … Komaj čakam, da preizkusim kompostiranje, kot ga je pripravljala Maye E. Bruce in visoke grede gospe z Nove Zelandije Rosine Buckman. Včasih se mi zdi, da slišim travo rast … Hm … :)

Ste že kaj sejali? Jaz sem letos, kot običajno, za moj okus spet pozna. Delam pač takrat, ko imam čas. Po drugi strani pa – za vrt velja, hiti počasi. Sploh če je vrt na takšni višini, kot pri nas. In paprike ali jajčevcev tako ali tako ne bom gojila.

IMG_0817

Narava se je šele začela prebujati. Nič še ni še zamujeno. Bazilika, timijan, brokoli, rožice – za vse te je še nekaj dni časa. Paradižnik in buče bodo na tudi kmalu na sporedu. Solata je tako ali tako na tapeti vsakih 14 dni (letos imam ukazano, da je mora biti veliko in različnih vrst), grah in bob pa itak ne moreta v zemljo, če pa je na njej še vedno meter snega. Ko me popade mrzlica, da bi kar takoj in kar vse, pogledam skozi okno in k sosedi v dolino – na vrtu so kupi snega, ki ga toplo sonce čez dan počasi topi, vendar so noči še vedno ledene, zemlja pa mrzla in mokra, soseda pa se greje na toplem. V vrtno zemljo lahko gre večina semen šele 4 do 6 tednov pred zadnjo zmrzaljo, torej najhitreje čez en mesec. Pa vseeno, prsti srbijo in skrbijo, da niso kaj zamudili.

Letos se bom potrudila sama vzgojiti čim več sadik, ker bo vrt večinoma zastrt s senom. Tudi iz tistih semen, ki so tradicionalno primerne edino za direktno setev na vrt. Bolj kot čas se mi zdi pomembno, da sejem dobro seme v dobro mešanico.  Kako jezna sem bila včasih, ko sem z velikim trudom poskušala vzgojiti svoje sadike, pa je bilo seme in/ali prst zanič! Potem pa čakaš in čakaš, dnevi gredo, na koncu je pa ves trud in strošek zaman.

Takole mi je napisal Matej iz Ljubljane: “Lani smo vzgojili cca. 40 sadik različnih vrst paradižnika, ki so bile vse izjemno krepke in trpežne tudi ob močni suši. V primerjavi s sadikami, ki so jih vzgojili naši prijatelji brez uporabe biooglja, je bila razlika očitna. Letos bomo kalili vse vrste sadik, ne le paradižnika, v mešanici vašega rasnega komposta in biooglja.”

Tukaj je še slika njegovega terasastega vrta. Res lepo!

Konec junija - po skoraj pol leta gradnje

Dobre rešitve so vedno preproste 1.3.13

Zakaj je toliko slovenskih vrtov ilovnatih in peščenih? Ker se je izgubilo življenje, ki je bilo v njih.

Rešitev je preprosta: dodati je treba življenje, in ga zaščititi, da ne bo spet pobegnilo drugam, da ne bo uničeno.

Umetna gnojila niso življenje, ki bi vrt na dolgi rok oživila. Če bi bila živa, ne bi bila umetna, drži? Zato dodajanje umetnih gnojil na dolgi rok ne deluje; dodamo jih letos, gotovo bo kaj tudi zraslo, a že drugo leto bo treba dodajati spet – ker bo prst ponovno mrtva, izčrpana.

To nima smisla. Treba je dodati življenje prsti, da bo prst lahko dodala življenje nam, z zdravimi, močnimi, živimi rastlinami. Samo življenje lahko rodi življenje.

Mrtvo, izčrpano prst obogatimo z mikroorganizmi v biooglju, jo nahranimo s kompostom, zaščitimo z zastirko … nehamo lopatat, štihat, hodit po njej, ker jo tako vedno znova uničimo … vrnili se bodo deževniki, ki bodo s svojimi glistinami obogatili prst … v prsti se bo razvila mikoriza, brez katere rastline ne morejo do hranil … in sčasoma bo nastal bogat mikrokozmos, poln življenja in sposoben samoohranitve, ne da bi mu mi morali vsako leto, vedno znova, dodajati umetne dodatke.

Rajski vrt.

IMG_0390 (2)