Archive | februar 2013

Zakaj je lopatanje škodljivo? 25.2.13

O lopatanju vrta in tem, zakaj ga ni treba, sem pisala v marčevski številki revije Moj mali svet, ki je izšla pred nekaj dnevi. Naslov so ublažili v “Je lopatanje vrta res potrebno?” (moj naslov je bil malo bolj radikalen … :)

Bolj, kot nekaj postane res moje, manj razumem, kako da sem včasih lahko razmišljala tako zelo drugače. In čedalje bolj se mi zdi povsem samoumevno, da je tako in nič drugače. Kar pa ni najboljše in na srečo mi ušesa še niso povsem odpovedala. Potem včasih napišem članek o temi, ki se mi zdi že tako zelo prežvečena in znana – pa ni.

Takšna tema je jesensko in pomladansko lopatanje vrta. Ker tega že nekaj časa ne počnem več, sem s toliko večjim veseljem o tej temi napisala članek: zakaj so vrtnarji včasih lopatali, za kaj naj bi bilo lopatanje dobro in zakaj temu ni tako. Urednici revije Moj mali svet je bil članek všeč – ker je logičen; in tudi njenemu možu (ki ne bo več lopatal vrta :).

IMG_0813

Zadnjič sem o tem na cesti, polni snega, debatirala z Urošem Križajem. Uroš se ukvarja s hortikulturo, ima permakulturni vrt, pri meni pa vsake toliko kupi vrečo ali dve komposta z bioogljem in kakšen tulec biooglja. Zadebatirala sva se tako zelo, da sem pozabila na zmrznjene podplate in popoldanske opravke … prišla pa do zelo zanimivega zaključka: Je možno, da je lopatanje eden najpomembnejših vzrokov, da je toliko slovenskih vrtov peščenih in ilovnatih, prst na njih pa do konca izmučena? Po mojem – ja. Preprosto zato, ker je prst živ in kompleksen organizem, ki ima svojo logiko, življenje in tudi potrebe. In ki mu, tako kot nobenemu od živih organizmov, ne ustreza en- ali celo dvakratno letno premikastenje, obračanje na glavo, sesuvanje in mesarjenje. Komu pa bi to pasalo, me zanima. Vrtna prst, ki jo tako pridno mesarimo, ji poberemo vse, kar na njej zraste, puščamo golo na milost in nemilost nalivom, soncu in vetru, posipavamo z umetnimi gnojili in ubijamo s kemikalijami, prej ali slej reče: Ne. Dost te mam.

IMG_0815

Lopatanje po mojem izvira iz starih časov, ko ljudje zemlje niso neprestano izkoriščali. Ko so jo še puščali pri miru, da si je spočila: kos svoje obdelovalne površine so po tem, ko so pobrali pridelke, pustili v t.i. “prahi”. Zemlja si je med počitkom opomogla, se po svoje uredila, si nabrala moči in bila pripravljena na novo obdelavo. Seveda se je tudi zarasla in treba jo je bilo otrebiti plevelov in grmovnic, preden so lahko spet sejali in sadili. OK, to bi lahko opravili tudi z zastirko, pa pač niso vedeli zanjo. Zemlje kljub grobim posegom niso trajno poškodovali, ker so ji dali dihat – puščali so jo počivat. Sčasoma pa so bile parcele čedalje manjše. Danes si večina vrtičkarjev ne more privoščiti, da bi del vrta puščali v prahi. Stara navada obračanja prsti pa je ostala. Mislim, da je prišel čas, da jo opustimo :)

Advertisements