Zgodba o Velikonočnem otoku 1.1.13

Ljudje imamo spomin kot zlate ribice (dokaz: za koliko časa si zapomnimo novoletne zaobljube? :)

Bolj tragična posledica slabega spomina je, da si doslej nismo uspeli zapomniti, zakaj propade civilizacija. In potem čez stoletja ali tisočletja, vedno enako, do njenih ostankov pridejo poslanci neke druge civilizacije in se čudijo impozantnim ostankom. Vau, kakšne zgradbe, kakšni spomeniki, kakšna arhitektura, kakšno znanje. Bogve, zakaj so nenadoma izginili? Virusi? Invazija vesoljcev? Kometi? Klimatska katastrofa zaradi menjave zemeljskih polov? Blablabla … Človeška domišljija je enako brezmejna kot naša pozabljivost. Ljudje si doslej nismo mogli zapomniti, da ne smemo uničiti svoje prsti – ker ta je zibelka vsega življenja in brez nje ga ni. Mogoče je tako zato, ker prst ni seksi – to tezo sem prebrala te dni :)

Te dni sem brala tudi intervjuje z Billom Mollisonom in naletela na tole:

Alan: Given all the study you’ve done of our behavior and your work in spreading permaculture, do you have reason to hope we’ll make it as a species? (Glede na vaša preučevanja ljudi in vaše širjenje znanja o permakulturi, ali menite, da imamo ljudje kot vrsta upanje, da bomo preživeli?)

Bill: I think it’s pointless asking questions like “Will humanity survive?” It’s purely up to people – if they want to, they can, if they don’t want to, they won’t. (Mislim, da takšno vprašanje nima nobenega smisla. Ljudje bodo preživeli, če bodo to hoteli, če pa ne, pa pač ne.)

O, kako mi je všeč tale Bill Mollison. Direkt med oči :) 

In zdaj k zgodbi o Velikonočnem otoku.

File:Moai Rano raraku.jpg

Vir fotografije: Wikipedia

Velikonočni otok je eden od najbolj oddaljenih koščkov kopnega na Zemlji. Leži v jugovzhodnem delu Tihega oceana. Dolg je 24 in širok 12 km. Do Južne Amerike je 3600 km, do najbližjega naseljenega otoka pa 2075 km. Njegovo lepo in romantično ime nima nobene zveze z njegovo kruto zgodovino.

V svojih boljših časih je imel nekje med 7.000 in 20.000 prebivalcev (število je odvisno od tega, kateri vir berete :). Nizozemski admiral Roggeveen je bil prvi Evropejec, ki je leta 1722, na velikonočno nedeljo (od tod ime) obiskal ta otok. Na njem je živelo približno 3000 ljudi. Bivali so v jamah in improviziranih bivališčih in se neprestano bojevali, ker hrane skoraj ni bilo. Bili so kanibali. Ob naslednjih obiskih so Evropejci opazili, da število prebivalcev neprestano upada. Končno je otok priključil Čile in ga spremenil v ogromno farmo za 40.000 ovac, peščico preostalih prebivalcev pa strpal v majhno vas.

Evropejce so presenetili dokazi, da je bil Velikonočni otok nekoč cvetoč in uspešen kraj. Po vsem otoku je razmetanih približno 600 ogromnih, več kot 6 m visokih kamnitih kipov. Zaostali prebivalci, na katere so naleteli prvi Evropejci, jih gotovo niso bili sposobni ustvarit. Kdo torej?

Itak, takoj so pomislili na obiskovalce iz vesolja in teorije o izgubljenih potopljenih civilizacijah. Pravi odgovor je veliko manj ezoteričen in romantičen. Propad prebivalcev Velikonočnega otoka je primer posledic uničenja okolja, ki ga povzroči človek sam.

Prvotni naseljenci so na Velikonočni otok prišli s Polinezije v petem stoletju n.št. z velikimi dvojnimi kanuji. Verjetno jih ni bilo več kot 20 ali 30. Brez dvoma pogumni, sposobni in inteligentni ljudje. Našli so otok vulkanskega izvora. Temperatura in vlaga na njem sta bili visoki. Gozda in prsti je bilo dovolj, površinskih vodotokov pa žal ne. Edina zaloga sladke vode so bila jezerca v treh ugaslih vulkanih. Zaradi odmaknjenosti je bilo število rastlinskih in živalskih vrst na otoku skromno. Nobenih sesalcev, samo dve vrsti majhnih kuščarjev in žuželke. S sabo so pripeljali kokoši, podgane in različne rastline, a kmalu ugotovili, da razmere niso ugodne za njihove kulture, razen za sladki krompir. Prostora je bilo dovolj, hrano so z lahkoto pridelali, zato so preostanek časa in energije porabili za različne rituale. In prepire.

Začeli so klesati in postavljati kipe. Vlečnih živali niso imeli, zato so kipe vlekli sami s pomočjo debel. Število prebivalcev je stalno rastlo. Razdelili so se v posamezne klane, med njimi pa so nastali konflikti. Na svojem vrhuncu, sredi 16. stoletja, se je civilizacija nenadoma sesula. O tem pričajo na pol dokončani kipi. Sesutje je povzročilo to, da so ljudje posekali še zadnje drevo. 

Ob prvem obisku Evropejcev je bil Velikonočni otok popolnoma gol. Nekaj osamljenih dreves je rastlo le na nedosegljivem dnu kraterja enega od ugaslih vulkanov. Raziskave so pokazale, da je bil nekoč Velikonočni otok prekrit z bujnim gozdom. Z naraščanjem prebivalstva so gozd čedalje bolj krčili za njive, za gorivo, za gradbeni material in za gradnjo kanujev. Največ pa za to, da so lahko po otoku vlekli svoje ogromne kipe. Zaradi pomanjkanja dreves so se mnogi morali preseliti v jame, ker ni bilo več materiala za gradnjo koč. Kanujev niso več mogli izdelovati, zato niso mogli oditi, pa tudi ribariti ne, ker ni bilo več drevesa, iz katerega so lahko izdelovali mreže in blago. Izginotje dreves in kmetovanje je povzročilo izčrpanje zemlje, na kateri je lahko zrastlo čedalje manj hrane. 

Edina preostala hrana so bile kokoši. Ljudje so umirali od lakote. Brez dreves in brez kanujev so bili otočani ujeti na svojem golem otoku v katastrofi, ki so jo povzročili sami. Konflikti so se zaostrovali v skoraj neprestano vojno stanje. Postali so kanibali. Eden glavnih ciljev vojskovanja je bil uničiti nasprotnikov kip – tako, da so ga prevrnili. Evropejci so ob svojem prihodu našli le še nekaj stoječih kipov … Ko so vprašali prebivalce otoka, kdo in kako je postavil kipe, se ti niso več mogli spomniti. Rekli so, da so kipi sami odkorakali preko otoka …

Prvi prebivalci Velikonočnega otoka so bili inteligentni, sposobni, spretni ljudje. Zagotovo so vedeli, da so njihovi viri zelo omejeni, da so od vsega preostalega sveta oddaljeni kot od Lune. Gotovo so videli, kaj se dogaja z gozdom in z njihovimi viri hrane. Pa vendar niso bili sposobni zaustaviti razvoja dogodkov in ohraniti ravnovesje v svojem malem svetu. Dokler ni ostalo praktično nič več, in so potomci nekoč cvetoče kulture postali kanibali, barbari. Najbolj grozljivo je to: bolj ko so se razmere slabšale, bolj zagrizeno so klesali in vlekli svoje kipe po otoku, da bi obdržali prestiž in status in pokazali nasprotnikom, iz kakega testa so. Kot bi padli v urok. Do zadnjega drevesa, brez milosti. 

Grozljivka o Velikonočnem otoku se bere kot privlačna zgodba, ker se zdi Velikonočni otok nekje tam daleč, v Pacifiku in v zgodovini. Vendar – tudi mi, tu na našem planetu, smo v resnici na svojem Velikonočnem otoku. Je res malo večji, a so njegovi viri prav tako realno omejeni. Tako kot otočani, nimamo kam pobegniti. In tako kot otočani, smo na najboljši poti, da do konca uničimo svoje okolje. Uničujemo okolje, da ohranjamo in dokazujemo prestiž in status. Do zadnjega drevesa? Kako zelo neumno je to?

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s