Zakaj 21.12.2012 ni bil konec sveta? 25.12.12

IMG_0473

Pred kakšnim tednom sem jih dobila okoli ušes (niti ni važno od koga, slučajno srečanje pač): Kako da ne verjamem v konec sveta? Ker bo! In vsi, ki nanj niso pripravljeni, bodo padli v nižje frekvence (verjetno je bil mišljen pekel ali kaj), izbrani vsevedci pa se bodo pomaknili na visoke frekvence, kjer bodo od zadovoljstva nad samimi seboj predli kot pravkar nažrti mački. Zraven sem dobila še porcijo informacij o iluminatih in raznih drugih fantastičnih pojavah nad, na in v našem ubogem planetu.

Nisem razpravljala, ker nima smisla razpravljati o takih rečeh. In tudi zato, ker sem bila skoraj prav tako močno kot tisti osebek prepričana v nasprotno. Z vsem dolžnim spoštovanjem do starih Majev, skepso v njihovo napoved konca sveta čutim, vse odkar sem izvedela, zakaj so pravzaprav propadli. Zaradi ekološke katastrofe, ki so si jo nakopali sami. In taki, ki niti sami sebe niso znali rešiti, naj bi verjela, znajo napovedati kaj tako mogočnega, kot je konec sveta? Malo morgen, dragi Maji. Čeprav sem vesela, če so njihovi obubožani in zaničevani potomci z vsem pompom okoli 21. decembra vsaj malo opomogli … Itak pa menda konca sveta sploh niso napovedali. Torej …
Ima pa vse skupaj čisto drugo, veliko manj fantastično, veliko bolj realno in zelo neprijetno povezavo. Začetek, razvoj, cvet in konec civilizacij je vedno povezan s tem, kako se dela s prstjo. Če bomo ali ne bomo doživeli konca sveta, nima veze s koledarjem starih Majev, pač pa s tem, če bomo še naprej taki uničevalci, kot smo.

Zato me zadnje čase fascinira prst. Odkar sem prvič slišala za terro preto, odkar razmišljam o nesmislu, ki se mu reče sodobno intenzivno kmetijstvo, da ne govorim o GMO-jih, me je vse, kar sem izvedela, postopoma logično usmerilo v tla, po katerih veselo tacamo, jih zalivamo z asfaltom in betonom in namakamo s kemikalijami. Zadnje čase spontano z veseljem pograbim vsak količkaj zanimiv članek o prsti.

Obstaja celo prav posebna veda, ki se ukvarja s prstjo – pedologija. Škoda, ker za ta študij nisem vedela takrat, ko sem se odločala, na kateri faks bi šla.

V eni sami pesti zadeve, ki se ji po angleško reče “dirt” (dobeseden prevod bi bil umazanija) je toliko malih bitij, kot je bilo ljudi na našem planetu v vsej dosedanji zgodovini človeštva. Se mi ne da računat, niti nisem prepričana, da bi znala, niti nisem prepričana, če si znam sploh predstavljat … kakorkoli: številka je gromozanska. Od te “umazanije” je odvisno življenje na kopnem. Njena količina se stalno zmanjšuje, ker jo pridno uničujemo. 70 % je že uničene, ostali pa pripisujejo življensko dobo 60 let, če ne bo drastičnih sprememb in se bo namesto uničevanja začelo ustvarjanje.

Me zanima, kaj si bodo izmislili v odgovor na uničenje prsti. Bi šli mogoče živeti na Mars? Ali pa začeli gojiti zelenjavo v ogromnih rastlinjakih v hranilni tekočini? A ni to malo drago? Logika pa taka – a se ne bi raje naučili, da narave ni treba popravljat. Graham Bell je v nekem svojem intervjuju rekel tole: Narava noče, da bi jo rešili. Narava bi rada samo to, da bi jo pustili pri miru :)

Advertisements

7 thoughts on “Zakaj 21.12.2012 ni bil konec sveta? 25.12.12

  1. Bravo Bojca, hvala za iskren in pozitiven članek. Če se ne bomo toliko ozavestili in pogledali v svoj lonec/ vsak svojega/ kaj uživamo in kaj nas prehranjuje z vsemi mislimi vred, nam nobena višja vibra ne pomaga.
    Samo pogled v lastno srce, nam daje spoznanje in zavest o resnici obstoja na tem planetu. Dokler tega ne zmoremo in uničujemo vsepovprek z svojimi odnosi, zaradi osiromašenosti svojih čustev in misli ostajamo kot pravi Goethe:” bridek gost si še zemlje, ki v nje mraku blodi.”
    Potem bomo zopet napovedali konec sveta, ki je že vseskozi tukaj in zdaj, vsako minuti, ki izteče v prazno in ne doseže človeškega srca v najbolj skritem kotičku njegove biti.
    Potem ne bomo nikoli vedeli zakaj se imenujemo “človek”, ne za živa bitja, ki nas spremljajo na naši poti, ne za subtilno energijo, ki nas vodi na poti domov.
    Imamo neznasko odgovornost do vsega kar je živo in kar mislimo da je mrtvo. V vesolju se vse giblje, vse se sprejme, vse se odda in vse prenovi.
    Pogljemo samo malo semensko zrno ali koščico. To seme sprejme svetlobo in toploto. Odda možnost da iz tega malega življenja nastane veliko, razvije se rastlina, drevo, ki nam v prenovljeni obliki poda plod.
    Ali ni tako tudi z človekom? Zamislimo se.

  2. Popolnoma strinjam se z vsem kar si napisala. Hkrati pa si me z Bellovim citatom spomnila na nekaj podobnega na račun človekovega zdravja in sposobnosti samozdravljenja – naše telesa so genialna, poleg vsega kar znajo in zmorejo, se znajo tudi sama pozdravit, samo dopustiti jim moramo.

  3. Hvala za lep članek – sem šele sedaj naletela na tvoj blog. Sicer pa želim samo posredovati čudovit dokumentarec o prsti, z naslovom Dirt! Če ga kdo še ni videl, ga priporočam:

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s