Archive | december 2012

Srečno!

IMG_0780

“Vrt ni nikoli tako čudovit, kot bo naslednje leto.”

Želim vam srečno, veselo in uspešno novo leto 2013!

“A garden is never so good as it will be next year.”

I wish you a happy, prosperous and successfull New Year 2013!

— 

Lep pozdrav / Warm regards, 

Bojca

 

Advertisements

Zakaj 21.12.2012 ni bil konec sveta? 25.12.12

IMG_0473

Pred kakšnim tednom sem jih dobila okoli ušes (niti ni važno od koga, slučajno srečanje pač): Kako da ne verjamem v konec sveta? Ker bo! In vsi, ki nanj niso pripravljeni, bodo padli v nižje frekvence (verjetno je bil mišljen pekel ali kaj), izbrani vsevedci pa se bodo pomaknili na visoke frekvence, kjer bodo od zadovoljstva nad samimi seboj predli kot pravkar nažrti mački. Zraven sem dobila še porcijo informacij o iluminatih in raznih drugih fantastičnih pojavah nad, na in v našem ubogem planetu.

Nisem razpravljala, ker nima smisla razpravljati o takih rečeh. In tudi zato, ker sem bila skoraj prav tako močno kot tisti osebek prepričana v nasprotno. Z vsem dolžnim spoštovanjem do starih Majev, skepso v njihovo napoved konca sveta čutim, vse odkar sem izvedela, zakaj so pravzaprav propadli. Zaradi ekološke katastrofe, ki so si jo nakopali sami. In taki, ki niti sami sebe niso znali rešiti, naj bi verjela, znajo napovedati kaj tako mogočnega, kot je konec sveta? Malo morgen, dragi Maji. Čeprav sem vesela, če so njihovi obubožani in zaničevani potomci z vsem pompom okoli 21. decembra vsaj malo opomogli … Itak pa menda konca sveta sploh niso napovedali. Torej …
Ima pa vse skupaj čisto drugo, veliko manj fantastično, veliko bolj realno in zelo neprijetno povezavo. Začetek, razvoj, cvet in konec civilizacij je vedno povezan s tem, kako se dela s prstjo. Če bomo ali ne bomo doživeli konca sveta, nima veze s koledarjem starih Majev, pač pa s tem, če bomo še naprej taki uničevalci, kot smo.

Zato me zadnje čase fascinira prst. Odkar sem prvič slišala za terro preto, odkar razmišljam o nesmislu, ki se mu reče sodobno intenzivno kmetijstvo, da ne govorim o GMO-jih, me je vse, kar sem izvedela, postopoma logično usmerilo v tla, po katerih veselo tacamo, jih zalivamo z asfaltom in betonom in namakamo s kemikalijami. Zadnje čase spontano z veseljem pograbim vsak količkaj zanimiv članek o prsti.

Obstaja celo prav posebna veda, ki se ukvarja s prstjo – pedologija. Škoda, ker za ta študij nisem vedela takrat, ko sem se odločala, na kateri faks bi šla.

V eni sami pesti zadeve, ki se ji po angleško reče “dirt” (dobeseden prevod bi bil umazanija) je toliko malih bitij, kot je bilo ljudi na našem planetu v vsej dosedanji zgodovini človeštva. Se mi ne da računat, niti nisem prepričana, da bi znala, niti nisem prepričana, če si znam sploh predstavljat … kakorkoli: številka je gromozanska. Od te “umazanije” je odvisno življenje na kopnem. Njena količina se stalno zmanjšuje, ker jo pridno uničujemo. 70 % je že uničene, ostali pa pripisujejo življensko dobo 60 let, če ne bo drastičnih sprememb in se bo namesto uničevanja začelo ustvarjanje.

Me zanima, kaj si bodo izmislili v odgovor na uničenje prsti. Bi šli mogoče živeti na Mars? Ali pa začeli gojiti zelenjavo v ogromnih rastlinjakih v hranilni tekočini? A ni to malo drago? Logika pa taka – a se ne bi raje naučili, da narave ni treba popravljat. Graham Bell je v nekem svojem intervjuju rekel tole: Narava noče, da bi jo rešili. Narava bi rada samo to, da bi jo pustili pri miru :)

Venček iz srobota 13.12.12

Iz srobota pletejo košare in še marsikaj. Košar se še nisem lotila. Mogoče bom poskusila, malo kasneje, splesti košaro za našo malo najdenko, črnobelo puhasto mucico, ki smo jo vso panično in izgubljeno našli v gozdu. Če bo konec tedna spet kaj sonca. Ko se mi bo spet dalo vleči srobot z dreves. Zdaj je tak mraz in toliko snega, da se mi ne da plezati po gozdu.

IMG_0733

V teh dneh je mucam in ljudem najlepše za toplo pečjo. Eno mojih najljubših opravil je  postalo kurjenje peči. Z ognjem se sprošča energija sonca, ki so jo drevesa uskladiščila v toplih časih, in s toploto polni sobo. Zato je toplota ognjenih zubljev najbolj naravna, prijetna in tudi zdrava, hrana, skuhana na ognju, pa najboljša. Plamen odganja temo, ki so je kratki dnevi in dolge noči polni. Samo še malo, pa bo obrat. Komaj čakam! Temačnost dni in misli odženejo veseli, pisani okraski, sveče in zlato rumeni venčki iz srobota.

IMG_0739

Torej – nazaj k srobotu … Preden ga lahko uporabim za pletenje, ga je treba skuhati, odcediti, malo ohladiti in olupiti. Skuhan se lupi z lahkoto. Pod temno, tanko, cufasto skorjico se skriva gladko, rumeno steblo (ne pravim deblo, ker je pretanko, čeprav je olesenelo). Še vlažnega je treba splesti – ko se posuši, otrdi in potem se ga le težko prepleta.

IMG_0741
Spletanje je zabavno in sploh ne težko, posušeni srobot pa postane čvrst in ohrani obliko. Z zatiči in vročim lepilom sem na venček pritrdila svečke, dodala nekaj okraskov in okrasne verižice, s katerimi sem venček obesila.
V venčku je srobot rumen – kot sonce, svečke so rdeče – za srečo,  in ko jih prižgem, plamen privablja svetlobo, da se bo raje vrnila. Najbolj temno je tik pred svitom, in takrat so tudi tisti, ki privabljajo svetlobo, najbolj svetli. Zato je venček iz srobota najlepši v najbolj temnem mesecu leta.

IMG_0748