Archive | november 2012

Lucini čokoladni mafini brez mleka 28.11.2012

Kratki dnevi, dolge noči … Ob petih je tema, vrt vidim samo skozi jutranjo meglo in ob vikendih. Samo še tri tedne, pa se bo dan začel spet daljšati. Namesto, da bi jamrala, kako se sedaj nič ne da riti po vrtu, bo bolje, če čas izkoristim za urejanje hiše. Saj je tudi notri čisto dovolj dela. Ne škodi pospravit, malo za nazaj in malo za naprej, po policah, omarah, oknih, med rožami. Da bodo prazniki čez mesec dni toliko lepši. Vmes pa pisanje (na tapeti imam čisto nov, večji projekt), sestavljanje seznamov, in ustvarjanje, ki priveže dušo. Pa zabušavanje in sanjarjenje …


Luci rada peče. Njene torte so takšne, da ni za povedat, ker se ne da govorit, kadar ješ kaj tako dobrega. Vsaka plast je svoja, vse skupaj pa so usklajene v harmonijo. Recepte si izmišlja sama in ker ne uživa mleka, so njene sladice tudi take, nemlečne. Vseeno pa izjemno slastne.

Danes je spekla čokoladne mafine.

Potrebuješ: 100 g kokosovega masla, 3 jajca, 180 g sladkorja, 1/4 litra vode, 30 g kakava, 250 g moke, pecilni prašek.

Kokosovo maslo počasi stopiš in ohladiš. Penasto umešaš rumenjake in sladkor in dodaš kokosovemu maslu (malo sladkorja prihraniš za beljakov sneg). Polovico moke preseješ s pecilnim in kakavom in dodaš maslu. Iz beljakov in malo sladkorja stepeš beljakov sneg. Streseš na zmes s kokosovim maslom, dodaš še drugo polovico moke in vse skupaj nežno zmešaš. Testo naložiš v namaščen pekač za mafine. Pečeš pri 180 °C, 15 do 20 minut. Gotovi so, ko se dvignejo in, ko na zapičenem nožu ne ostane nič testa ampak samo rahlo vlažna sled.

Vegani lahko namesto jajc uporabijo banane. Potem sicer ne bo beljakovega snega, so pa mafini vseeno odlični.

Najnovejša pridobitev zaplanskega živalskega carstva je mala črnobela najdenka. Septembra smo jo tik pred nočjo našli v gozdu. Najprej je ukradla mafin in ga gladko požrla, potem pa šla spat na toplo k bratrancu Jacku. Lumpa.

Hitro vroče kompostiranje brez obračanja po metodi Miss Bruce 26.11.2012

Kako veš, da si vrtnar? Ko te fascinira kup razpadajočega komposta.

 

Na sliki: Luna in Piko (v ozadju). Po njunem je listje je super zato, ker je fino sedet na njem :)

Kompost je fascinantna zadeva, o kateri je bilo prelitega že veliko črnila. Mnenja se krešejo: kaj lahko damo na kompost, kaj ne, kateri način kompostiranja je bolj pravi, koristnejši, kateri končni rezultat je boljši, iz vročega ali hladnega postopka. Da ne govorim o tem, iz česa je lahko in iz česa kompostnik ne sme biti, ali je treba kup obračati ali ne, ali dodamo kakšnega od aktivatorjev ali ne in kakšen naj ta bo …

Kompliciranja ne maram, še posebej, če mi ni povsem jasno, zakaj naj bi tako bilo boljše. Ali če je treba zelooo dolgo delat dolgočasne stvari. Po mojem je med dvema opcijama praviloma bolj prava tista, ki je preprostejša.

Ob pogledu skozi okno vidim drevesa, ki so odvrgla jesensko listje, si pokrila korenine in zaščitila živa bitja v prsti, brez katerih tudi dreves ne bi bilo. In ne hroščkov, ptičev, štirinožnih gozdnih prebivalcev. In konec koncev tudi mene ne, da bi pritiskala na tipke tegale laptopa in piskarila svoje misli. Pa drevesa niso najprej natlačila svojega listja v zelene komunalne vreče za bioodpadke in postavila ličnih plastičnih kompostnikov na rob gozda. Zato me je na pamet težko prepričat. Rada vem, zakaj.

Moji hrasti. Stari, grčasti in zvesti.

Načeloma bolj kot temu, kar preberem, verjamem temu, kar lahko primem. Moj vrt je dovolj velik, da lahko kompostiram na hladen način, torej na dolgi rok – in pustim naravi, da naredi svoje v svojem času. Nimam časa, niti se mi ne zdi smiselno, da bi za pridelavo komposta garala, zato mi premetavanje kompostnega kupa (ki je nujno, če se gremo hitro vroče kompostiranje), ne diši.

Ampak :) Zdaj sem našla nekaj dobrega: malo knjižico z naslovom Common Sense Compost Making, izdano leta 1946. Napisala jo je Irka Maye E. Bruce. Miss Bruce je živela v časih, ko je bilo težko priti do gnoja za vrtove, kompost je bila pa približno enako eksotična beseda, kot je danes permakultura. Naslov njene knjige ni brez pomena  – gospa je imela kar precejšnjo zalogo common sense (zdravega razuma).

Najprej se je pridružila biodinamikom, da je nabrala znanje, a se je kasneje od njih poslovila. Motili sta jo dve stvari: v tistih časih so bili biodinamiki precej zaprt krog ljudi, ki so skrbno čuvali svoje znanje (ona pa je želela, da bi čim več ljudi izvedelo za dobre prakse) in drugič, njihove metode so se ji zdele zelo zapletene. Prijateljsko so se razšli, ona pa se je na svojo pest lotila poskusov. In uspela. Izumila je metodo Quick Return Compost, ki je način vročega (torej hitrega) kompostiranja, a kupa ni treba premetavati.

Pri njeni metodi so ključne prisotnost kisika, toplota, zaščita pred dežjem in zeliščni preparat. Kompostni kup sestavimo v okvirju iz lesenih desk, med katerimi so reže (zaradi kisika) in ima kovinski ali plastičen pokrov. Kompostni kup mora biti pokrit (z vrečami, staro prepogo ipd). Posamezne plasti ne smejo biti debelejše od 10 cm. Pomembno je tudi, kako so poravnane (ne smemo kar nametati). In čarobni zvarek, zaradi katerega nam ni treba obračat alias zeliščni preparat je pripravljen iz rmana, baldrijana, kopriv, hrastovega lubja, kamilice in regrata ter začinjen s kančkom medu. Uporabljamo ga homeopatsko, v razmerju 1:10.000. Potrošniško vzgojeni ljudje radi pretiravamo – kdor bi pri uporabi pretiraval v smislu od viška glava ne boli, bo razočaran :)

Kompost je rekordno hitro narejen, v 4 do 12 tednih (odvisno od tega, kateri letni čas je). Ko se bom lotila, bom pripravila točna navodila.

Izid je menda fantastičen. Kompost ima zdrav, sladkast vonj po humusu, in rastline, ki zrastejo v njem, so močne in zdrave, kar nam takoj pove njihov vonj in okus. Humusa ni nikoli preveč. Odkar delam svoj vrt, se ga je nabralo že kar nekaj. Nič ni lepšega od bogatega, črnega humusa, polnega življenja, ki kar kipi od vitalnosti.