Čajota – v tretje gre rado 18.10.12

Recimo, da res. O čajotah sem že pisala, tukaj (Največja trma med bučami 20.9.2010) in tukaj (Čajota, krištofina, bodičevka 6.2.2012). In vsemu temu pisanju navkljub mi še vedno ni uspelo v lonec zrezati domače čajote. Kot zakleto.

Prvi poskus je spodletel verjetno zato, ker primorskim razvajenkam klima na Zaplani ni bila dovolj dobra. Obrnjena logika kot pri paradajzih-ruskih hokejistih pač. Drugič sem poskusila s čajotami, ki sem jih dobila v dar lani jeseni, pa so mi žal vzkalile. Kljub temu, da sem jih celo zimo cartala in poskušala zajezit njihovo rast (in s tem porabo življenske moči) so mi, ko sem jih spomladi posadila, žalostno skoprnele.

Letos sem s Primorske spet dobila nekaj plodov. Na srečo so me izkušnje nekaj malega že naučile. Nekaj jih bomo pojedli, nekaj pa sem jih dobro zavila v časopisni papir, dala v papirnato vrečko in obesila v drvarnico, kjer bodo visele do naslednjega leta. Mimogrede sem se še naučila, kako ukrotiš zoprne bodice – zaviješ jih v papir in povaljaš, pa imaš mir.

Če bo letošnji poskus končno dovolj dober za te razvajenke, bomo videli najkasneje naslednje leto.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s