Archive | september 2012

Gajin vrt na F3ŽO od 1. do 3.10.2012

Naslednji teden, od ponedeljka do srede (od 1. do 3. oktobra), bom z Gajinim vrtom na Festivalu za 3. življensko obdobje. F3ŽO je tokrat že 12. zapored – tukaj lahko preberete več o tokratnem programu: E-programska brošura

Razstavni prostor Gajinega vrta bo v montažni stavbi na ploščadi med NLB in Cankarjevim domom. Vsi izdelki (kuhalnik Biočar, obogateno biooglje, kompost za sejanje in za presajanje GroChar, vilinske lučke) bodo tudi na voljo, pa še kakšen popust se bo našel. Lahko bomo v živo izmenjali izkušnje in ideje v zvezi s permakulturo in vrtom. Se že veselim – mislim, da bo super!

Vabim vas, da se oglasite kadarkoli, med 9. do 18. uro. Vstop je prost!

Naslednji teden torej na svidenje!

Advertisements

Visoke posode za zelenjavo iz rabljenih strešnikov 25.9.12

Še en material, do katerega res ni težko priti: rabljeni strešniki. Kam z njimi? Najlažje jih je vreči stran, lahko so pa uporaben material za izdelavo visokih posod, za npr. korenje. Postaviš jih pokonci, povežeš z žico (zgoraj in spodaj) in vanje nasuješ material v plasteh (samo tanjših, seveda) kot za visoko gredo. Na vrhu pride najbolj kakpvosten humus. Zadeva deluje, preverjeno. In je odporna na polže, pa še čedna po vrhu. Koristna kjerkoli, mogoče še najbolj tam, kjer res rodovitno zemljo šele ustvarjamo.

Visoke grede z ovčjo volno 16.9.2012

Avtorica bloga Bealtine cottage se je pohvalila, da ji v malih visokih gredah za kuhinjsko zelenjavo, ki jim Francozi pravijo “potager”, vse noro bujno raste. Vzrok tiči v spodnji plasti gred – ovčji volni. Seveda sem šla brskat, da bi o zadevi izvedela kaj več.

Tole je rezultat:
– ovčja volna je polna dušika, zadržuje in enakomerno oddaja vlago in (seveda neoprana!) odganja škodljivce. Tudi voluharje.
– v VB (pa verjetno tudi drugod po svetu) je bila v 19. stoletju ovčja volna vir dobrega zaslužka. Meso je bilo stranski produkt. Ovce so pojedli šele v visoki starosti, če sploh. Preveč dragocene so bile, dokler so živele. Kako drugače je danes. Če bi (bom :) imela svojo ovco, je prav tako ne bom pojedla. Halo! Tako kot ne bi mogla pojesti Lune, Pikota, Mika in Jacka.
– danes je ovčja volna velikokrat nezaželen odpadek. Volno s hrbta se še proda, tista z glave, trebuha in nog pa je manjvredna. Rejci včasih res ne vedo, kako bi se je znebili – ne morejo je kar zažgat, zakopat ali odvreči v gozd. Postala je nevarni odpadek. Kako se časi spreminjajo …

Potem sem seveda hotela še jaz imeti takšno visoko gredo. V Kalčku sem pred nekaj leti organizirala predstavitev polstenih izdelkov, ki jih delajo iz volne solčavskih ovac. Torej – gremo v Savinjsko dolino po ovčjo volno! Poklicala sem bivšega direktorja, dobila kontakt gospe Bernarde Prodnik iz Luč in dobila vabilo k njeni sestrični, gospe Tereziji Pahovnik iz Robanovega kota, ki ima ovčjo volno.

In sva šli, z mojo najmlajšo, ki se pogosto prijazno žrtvuje, kadar ima njena mama raziskovalne popadke. Na TIS sem pogledala, kje je pot najkrajša in se odpeljala čez Kamnik. Hm, nisem prepričana, če je ta pot res najkrajša, a drži, da je zelo lepa. Kakšni lepi kraji! Skozi Kamnik čez prelaz Črnivec (kjer je bila gosta megla in je pršilo kot v kakšnem starinskem filmu), skozi Gornji grad, ki je čudovito malo mestece (z majhno ampak res super slaščičarno :) in do Luč na začetku Logarske doline. Kjerkoli hodim, opazujem kakšno prst imajo (pač deformacija :) in tam, pri gospe Tereziji, imajo debelo, temno in izjemno rodovitno. Pa še letošnja suša jih ni preveč prizadela. Ljudje tam so prijazni kot je lepa narava v njihovi dolini. Še enkrat hvala za prijaznost in zelo lepo preživeto popoldne!

No in tam sem lahko v živo videla, kaj dela ovčja volna: v rastlinjaku so rastli paradajzi, veliki kot mlade jablane s plodovi, velikimi kot velika jabolka.  Domov sem pripeljala 4 nabito polne vreče ovčje volne in se lotila izdelave visoke grede. Ko bom letos sadila mlada sadna drevesa, dobi vsako drevo skodelico biooglja in grelec za korenine iz ovčje volne.

Na spodnji sliki: na debelo plast dobro namočene ovčje volne sem dodala prst.

Potem sem posejala majsko čebulo in solato, vmes pa posadila sadike kodrolistnega ohrovta. Vsak ohrovt je v sadilno jamico dobil še porcijo biooglja.


Na koncu sem še dobro zalila, natrosila ne predebelo plast sveže zastirke (pretežno regrat) okrog sadik in to je to. Zastirka se bo med sušenjem skrčila in do takrat, ko se bodo semena solate in čebule začela prebujati, mladim rastlinicam ne bo več v napoti. Do takrat pa bo ščitila sadike orhovta in prst pred izsušitvijo in sončnimi žarki. Komaj čakam na rezultate!!! Letos bom naredila še eno takšno visoko gredo.

 

Kakšen je bil kodrolistni ohrovt tri tedne kasneje, pa poglejte tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2012/10/10/kodrolistni-ohrovt-po-treh-tednih-v-visoki-gredi-z-ovcjo-volno-10-10-12/