Archive | avgust 2012

Moje spoznavanje z bioogljem 10.8.12

Gospa Petra Podgoršek iz okolice Maribora mi je poslala tako dolg in tako super članek s fotografijami o tem, kako se je lotila vrtnarjenja z bioogljem, da ga objavljam v celoti. Hvala, gospa Petra! Vem, da biooglje deluje, ampak ko se nad njim na podlagi lastnih izkušenj navduši še nekdo drug, je to nekaj najlepšega.

Takole piše:

MOJE SPOZNAVANJE Z BIOOGLJEM

Po nekaj letih pavze sem lansko leto pričela ponovno vrtnariti. V teh letih, ko so ga obdelovali drugi, se je naš vrt močno spremenil. Zemlja je postala pusta, ilovnata, delno tudi prodnata. Skratka, težka za obdelovanje.

Če vrt ni zalit vsak dan, se na zemlji naredi nekaj cm debela skorja, ki jo je zelo težko prebiti s krampico, kaj šele, da bi jo prebile rastline. Že lansko leto sem ob vsakem pletju skoraj obupala, saj sem vsakič poškodovala kar nekaj rastlin.

Letos sem se odločila, da pričnem vrt obdelovati bolj naravno, brez dodajanja umetnih gnojil, s katerimi je bil obdelovan doslej. Iskala sem način kako izboljšati zemljo, da se rastline že ob kalitvi ne bi iztrošile in poškodovale, ter da vrta ne bi bilo potrebno kar naprej zalivati.

Na internetu sem pričela iskati nasvete o bio vrtnarjenju. Pridobila sem kar nekaj uporabnih informacij, ki jih počasi uvajam na našem vrtu. Največja sprememba je bilo odkritje bloga gospe Bojce “PERMAKULTURA ZA TELEBANE”. Ob prebiranju njenih strani, sem dobila še dodatne informacije o naravnem vrtnarjenju, ter prvič brala o permakulturnem vrtnarjenju. Ko sem prebirala strani o predstavitvi biooglja, sem bila na začetku nekoliko skeptična, kot vedno ko se seznanjam z nečim novim. Ker pa je gospa Bojca vse trditve podkrepila z dejanskimi rezultati in primerjavami, ter dodatno še s fotografijami, sem se vendarle odločila da preiskusim biooglje.

Gospa Bojca je bila celo tako prijazna, da mi je naročeno biooglje dostavila v Celje.

Moje srečanje z gospo Bojco in njenim BIOOGLJEM, je moje vrtnarjenje postavilo na glavo. Med tem sem imela na vrtu že kar nekaj posajenega in ker z nekaterimi kupljenimi sadikami nisem bila najbolj zadovoljna, sem se odločila da si pričnem sadike pridelovati sama. Sejanje na vrtu in nato presajanje, mi ravno ne leži.  Kot prvo ponavadi posejem preveč, kot drugo pa mi zasede prostor za sajenje. Tako sem se odločila, da si sadike pridelujem sama, na enak način kot vrtnarji, le s to razliko, da sadike vzgajam na prostem in ne v rastlinjakih.

Moj poskusni zajček je bila letna solata. Solato sem posejala v manjše vrtnarske posodice napolnjene z BIOOGLJEM ZA VZGOJO SADIK. Kaljivost je bila neverjetna, že po dveh dneh so se pokazali prvi poganjki. Po enem tednu so bile sadike dovolj velike (imele so dva ali tri listke), da sem jih presadila v vrtnarske posodice za sadike (posodica razdeljena v 12 ali 9 manjših prekatov), prav tako napolnjene z BIOOGLJEM ZA VZGOJO SADIK. Sadike so po presaditvi mirovale dan ali dva, nato pa rasle s polno paro naprej. Po dveh tednih so bile sadike že dovolj velike in predvsem močne, da jih presadim na vrt. Moje sadike so bile sicer manjše, kot sadike ki sem jih kupovala, vendar so bile že na pogled bolj čvrste.

Po presaditvi na vrt, je sledilo največje presenečenje. Kadar sem sadila kupljene sadike ali sadike, ki sem jih dobila od sosed, so le te potrebovale dober teden, da so si opomogle in nadaljevale z rastjo. V tem času jih je bilo potrebno zalivati vsak dan, kasneje pa vsaj vsak drug dan.

Sadike, ki sem jih vzgojila s pomočjo biooglja, pa so kar rastle in rastle …………….

Sajenje na vrtu je bilo že utečeno, le s to razliko, da sem v jamico najprej nasula nekaj BIOOGLJA KOMPLEKS (kolikor se ga prime s tremi prsti) in nato vanjo vstavila sadiko, ter jih dobro zalila. Že po treh dneh so pognale nov list in rastle, kot da se vmes ni zgodilo presajanje. Zalivala se jih preventivno še nekaj dni, potem pa to opustila in jih zalila le še če se mi je zdelo, da je zemlja že preveč izsušena. Tako lepih in čvrstih glavic solate, kot jih imamo letos, še nismo imeli.

Za primerjavo naj še omenim, da sem julija, ko je bila največja vročina, na vrt posadila sadike letne solate, ki sem jih dobila od sosede (saj ne smeš zavrniti prijazne sosede, ki ti hoče na vsak način odstopiti nekaj sadik). Posadila sem jih enako kot svoje sadike v BIOOGLJE KOMPLEKS. Tri ali štiri dni kasneje sem zraven posadila še moje sadike letne solate, ki so bile v primerjavi s sosedinimi pravi nedonošenčki. Vendar pa so moji nedonošenčki že po približno desetih dneh dohiteli sosedine velikanke. Moje nedonošenčke smo med tem časom že pojedli, sosedini velikani so mi pa pobegnili v “vrh”, kot rečemo pri nas.

Ko sem junija nabavila biooglje, sem imela na vrtu posejane kumarice, ki bi morale biti v tem času velike že vsaj 10 cm. Kumarice pa so s pomočjo moje krampice šele dobro začele kukati iz zbite zemlje. Seveda jih je moja prijateljica krampica kar nekaj poškodovala in izgledale so kot poškodovanci na urgenci. Ker sem že prej ugotovila, da s kumaricami na vrtu ne kaže najbolje, sem si posejala kumarice v cvetlično korito. V tem času so imele tri liste in delali so se že prvi navitki. Odločila sem se, da kumarice na vrtu odstranim in posadim sadike. Najprej sem na vrtu nežno izpulila kumarice in na njihovem mestu naredila manjši jarek. V jarek sem nasula BIOOGLJE KOMPLEKS in nato posadila vzgojene sadike kumaric. Ker pa mi je bilo škoda zavreči kumarice z vrta, sem posadila tudi te. Razlika med njimi je bila ogromna, sadike so bile velike od 5 do 8 cm, kumarice z vrta pa slaba 2 cm. Kasneje sem okrog kumaric potrosila še KOMPOST Z BIOOGLJEM UNIVERZALEN in ga narahlo vdelala v zemljo. Po njegovi uporabi so se kumarice še okrepile. Danes ko kumarice že pridno pobiramo, med njimi ni nobene razlike, ne v velikosti ne v rodnosti.

Sadike solate so mi dale nov zagon in do sedaj sem po enakem postopku kot solato, vzgojila že kar nekaj novih sadik. V tem času sem vzgojila in posadila sadike črne redkve, repe in zelja, v “pacu” pa imam endivijo, rdeči radič in treviški radič. Mislim da bo za letos to dovolj, naslednje leto pa pridelam vse sadike sama in to drži kot pribito.

Na vrtu sem uporabljala tudi že prej omenjeni KOMPOST Z BIOOGLJEM UNIVERZALEN in sicer kot dodatek k že posajenim rastlinam – navadne bučke, hokaido bučke, zelena, grah, brstični ohrovt, koleraba, cvetača ….…. Biooglje sem posula okrog rastlin in ga s pomočjo krampice vdelala v zemljo. Čez nekaj časa so se vse rastline vidno okrepile. Najbolj se je dodatek poznal na navadnih bučkah, ki so letos lepše in tudi bolj rodovitne kot lani, ter seveda na kumaricah.

IN ZAKLJUČEK :
Vzgoja lastnih sadik z bioogljem se definitivno isplača. Sadike so lepše in čvrstejše, ob presajanju pa imajo zelo kratek rok mirovanja. Enako je z uporabo biooglja na vrtu, kjer si že posajene rastline vidno opomorejo.
Na našem vrtu se v bodoče uporablja biooglje in to drži kot pribito!!!

Sadike repe pred sajenjem na vrt.

Sadike repe posajene na vrt.

Repa po 5 dneh, zraven zelje.

3 dni po sejanju
Zgoraj rdeči radič, levo solata dalmatinka, v sredini treviso, desno endivija.
Malce sem pretiravala z gostim sejanjem endivije in trevisa.

To so pa moje sončnice. V sredini velikanka, ki še noče cveteti.

Advertisements

No ja, nekateri krti so pa nad ogljem navdušeni … 9.8.12

Podatek o tem, da so se krti in voluharji z vrta gospe Petre preselili k njeni sosedi (o tem sem pisala TUKAJ), me je navdušil. Je možno, da bi se lahko na tako preprost in eleganten način znebili težav z voluharji? Brez pasti, strupov, pobijanja? Medtem ko bi rastline zaradi več hranil še bolj uspevale? Krtov se sicer ne branim (so žužkojedi in pospravijo veliko ličink in raznih škodljivcev). V slast jim gredo seveda tudi deževniki, vendar pa je med krti in deževniki nekakšna čudna vez – kjer je dosti krtov, je tudi dosti deževnikov; kot bi med njimi vladala simbioza. Deževnikov ne zmanjka, čeprav jih krti redno malicajo – nasprotno, čedalje več jih je. Poleg tega krti rahljajo zemljo, najbolj rahla in rodovitna pa je prav prst iz krtin. Z voluharji je drugače. Nimam kakšne posebne želje, da bi jih imela za sosede; in odkar sta pri nas doma Jack in Mike, jih na vrtu ni več (na travniku za hišo pa so. A tam ni biooglja!). Drži tudi, da si krt in voluhar pogosto delita rove.

Vprašanje, ali je mogoče, da biooglje odganja voluharje in krte, sem poslala direktorju podjetja Carbon Gold. Med čakanjem na odgovor sem brskala po netu in našla podatek, da voluharje preganjajo tudi tako, da v rove natresejo saje. Tudi iz VB sem dobila podoben odgovor: krte (oziroma voluharje) naj bi preganjal vonj po oglju. V VB voluharji niso problem; Angleže bolj motijo krti, ki kupčkajo molehills po njihovi lepi angleški travici … Kaj tako voluharje kot krte pri oglju tako zelo moti, ne vem – mogoče jim samo smrdi, mogoče jih na kaj spominja … Konec koncev pa razlaga pojava ni tako pomembna kot pojav sam.

Letos jeseni bomo posadili nekaj mladih sadnih dreves – in v sadilno jamo bo vsako drevesce dobilo skodelico obogatenega biooglja. Za dobrodošlico, za popotnico, da se bo z večjim veseljem udomačilo in v obrambo pred voluharji.

Še tole sem dobila iz VB – posnetek (baje) edinega krtka, ki ima rad oglje :)

Suša … in kaj me je naučila to poletje 4.8.12

Če sploh česa, me je letošnje ultra sušno poletje naučilo teh treh stvari:

  1. zastirka bo v bodoče res čisto povsod na mojem vrtu (zato grem jeseni spet k Franji po zalogo sena);
  2. biooglje tudi;
  3. in pri vsakem presajanju dobijo in bodo dobile sadike majhno pest obogatenega biooglja.

Zato, ker:

1. Pod zastirko je zemlja rahla, prijetno topla in vedno vsaj malo vlažna;

2. Biooglje zadrži več hranil in vlage, zato je treba manj zalivat, rastline pa postanejo močnejše in bolj odporne;

3. Peščica obogatenega biooglja, ki jo dodam sadikam v sadilno jamico, jim da takšno moč, da jih lahko presajam tudi v tako hudi suši, kot je zdaj.

Po televiziji sem slišala, da na Primorskem ne vidijo smisla, da bi sejali repo v taki suši, pa čeprav so zemljo že zorali (si lahko mislim, kakšno opustošenje zdaj dela sonce po odprtih ranah v prsti …)

Zato sem te dni malo s strahom presajala sadike kodrolistnega ohrovta in boreča na vrt
(je bilo treba, ker so klični listki že postajali rumeni),
pa z veseljem ugotavljam,
da so vse po vrsti preživele!

Majhna peščica je dovolj za sadiko.

Paradižniki letos (trkam na les!) niso zboleli. Šli smo se mini revolucijo: nobenih mini paradajzastih hišk, nobenega trganja zalistnikov in vsi so dobili svoje doze biooglja. Le pri oporah sem popustila (če so pa tako žalostno padali vse naokoli in tlačili blitvo in rdečo peso). Vsi so lepi, zdravi in polni plodov.

V suši jim pomagam tako, da plodove, takoj, ko začnejo zardevati, previdno potrgam in shranim na kuhinjsko okensko polico, kjer dozorijo. Paradižniki so po mojem veseli razbremenitve, meni je pa tudi tako prav. Če je kdo lačen, mu niti na vrt ni treba; samo na okensko polico pogleda.

Sveža voda, mačji užitek. Da bi žejo gasili z zastirko in bioogljem, ne pride v poštev za Mikea in Jacka, prav tako pa ne za Luno in Pikota. Oba mačka obožujeta čisto, svežo vodo, direktno iz pipe. Vau, kako paše :)

Zgodba o dveh sosedah, voluharjih in biooglju 2.8.12

V okolici Maribora ima svoj vrt gospa Petra, ki je letos junija v Gajinem vrtu nabavila nekaj obogatenega biooglja in komposta z bioogljem za vzgojo sadik. Zadeva ji je bila tako všeč, da mi je pisala, če lahko naroči še več.

Jasno, da ja :)

Nekaj besed o tem, kako zelo ji zdaj vse raste, mi je obljubila napisat sama (in tudi je – njeno mnenje je objavljeno TUKAJ), če bo le utegnila, zato o tem zdajle ne bom pisala.  Da zadeva deluje, vem (sicer tudi jaz obogatenega biooglja in drugih GroCharjevih izdelkov ne bi uporabljala na svojem vrtu), še toliko lepše pa je, ko ti to pove nekdo drug.

Zdaj pa nazaj k zgodbi iz naslova tega posta:

Gospa Petra je rastlinam na vrtu dodala obogateno biooglje, sadike pa vzgajala v kompostu z bioogljem za sadike. Lepo so rastle in vse je bilo OK. Tudi zalivati je bilo treba manj. Potem je najprej opazila, da na vrtu ni bilo več novih krtin, soseda pa se je pritožila, da ima kar naenkrat na svojem vrtu več voluharjevih rovov kot prej. Kot da bi se krti in voluharji s Petrinega vrta preselili k njej.

Na srečo sta gospa Petra in njena soseda v dobrih odnosih, zato zaradi selitve ni bilo zamere. Gospa Petra je sosedi podarila nekaj obogatenega biooglja, da bi ga ta preizkusila še sama. In glej – voluharji na sosedinem vrtu so veselo glodali koreninice po vsem vrtu – razen na gredi z bioogljem. Tam pa ne.

Za kaj takega še nisem slišala, zato sem se najprej lotila brskat po netu. Tudi na mojem vrtu so včasih bili voluharji, a jih zdaj ni več. Njihovo odselitev sem povezovala z lovskimi nagoni naših dveh mačkov, ne pa z bioogljem. Na netu nisem našla nič posebno uporabnega, zato sem poslala vprašanje še v Anglijo. Odgovora še ni (tudi Angleži imajo poleti dopuste :). Prav zanima me, kaj je odgnalo voluharje in krte …

Na sliki: Jack, ko je bil star kakšnega pol leta. Danes je strah in trepet zaplanskih glodalcev!