Archive | julij 2012

Vilinske lučke, ki odganjajo trole 28.7.12

Če drži, da te lučke privabljajo gozdne vile, ne vem (mogoče me odnese v miževo, še preden pridejo plesat), za trole sem pa prepričana, ker sem zadnjega tu okoli videla že pred kar nekaj časa. Najlepše pri teh lučkah je to, da se, ko se znoči, prižgejo same in da se takrat, ko se zdani, prav tako same ugasnejo. Zato jih lahko obesim na najvišjo vejo, ki jo dosežem, pri tem pa sem brez skrbi, kako jih bom zvečer prižgala.

Troli, bojte se in vile – kar bližje, nič ne peče! Takšne lučke so prijazne tudi do žuželk, ki sicer množično poginjajo, ujete v električnih lučeh. Vilinska lučka nič ne peče, sama se prižge in sama ugasne. Lahko je obešena na drevesu, postavljena med rože na nočnem vrtu ali na mizo na verandi. Povsod je lepa in v njeni svetlobi je prijetno klepetati še pozno v toplo poletno noč. Seveda ne preveč na glas … se ve, zakaj :)


 

 

Advertisements

Igrišče za buče 27.7.12

Še enega kosa parcele, po kateri je včasih tekla makadamska cesta, sem se letos lotila. Vrt se širi in moj mož me sprašuje, zakaj neki potrebujem toliko prostora. Hm, kako naj povem … Pač rabim :) Za poskuse, pa da včasih kos vrta pustim pri miru, pa da se lahko same zasadijo in udomačijo kakšne lepe in malo nore cvetlice, ki bi z “normalnega” vrta frčale v nekaj minutah, pri meni se pa lahko razpasejo po mili volji …

Tukaj je bila najprej makadamska cesta, še letos zgodaj spomladi pa pesek in blizu mešalec za beton – podlaga ni bila prijazna. Dobila sem nekaj ilovnate prsti, bolj jalove, kot ne, a se tudi iz take da narediti živo, močno in zdravo prst. Samo malo potrpljenja je treba. Na tem kosu sta po urejanje dovoza ostala še dva velika štora. Se vam zdijo drevesa velika in težka? Malo morgen, težki so štori. Sem poskusila, naivka, in si skoraj polomila križ. Sčasoma ju bo že dež, mraz in sneg opral odvečne zemlje, potem bosta verjetno pristala v peči. Ali se bom pa lotila pridelave gob. Bomo videli. Zaenkrat bosta odlični plezali za cukete in hokaido buče, nov kos vrta pa igrišče za buče.

Na ilovnato prst sem razporedila plast zelo postaranega gnoja.

Semena buč so v “mini inkubatorjih” iz odrezanih plastenk, ker na gnoj pride še plast zastirke, pa ne bi rada, da bi se bučke preveč mučile med prebijanjem skozi njo.

Pogled na vhod na vrt. Precej drugačen, kot pred letom ali dvema.


Med hojo okoli hiše se splača gledat pod noge.  Takole izgubljeno dušo sicer hitro poteptaš (najdete bučko?).

Gotovo. Fino zalito.

Jim paše? Paše :)

Čuvaj buč poleti (a la Čuvaj plaže pozimi :). Histerični, živčni, nemirni in preobremenjeni ljudje bi se morali tega, kako je treba živeti, učiti od muc. Vsak dan najmanj ena ura opazovanja in posnemanja, pa bi šlo.

Plezala so uporabna. Buče po eni strani lezejo gor, po drugi pa dol.
Kdaj mi pa kaj tudi rata :)

Glej, bulji, čudi se in ustvarjaj! 26.7.12

Meseci skačejo, dnevi polzijo skozi prste.  Nestrpno mi trka po zatilju: Toliko idej, pa tako malo časa. Ali pač ne znam s časom, ker včasih še vedno obsedim in gledam in se čudim in zasanjam …

Na gimnaziji me je likovni pouk učil kipar Jiři Bezlaj (tule je ena njegova izjava o tem, zakaj ustvarja s kamnom: Mladina 13.5.2010). Nekoč sva se po likovnem krožku pogovarjala; kar mi je takrat rekel, ves ta čas nisem pozabila (kar je glede na to, kako zelo so mi takrat in tudi kasneje nekateri napotki šli pri enem ušesu noter samo zato, da so pri drugem takoj šli spet ven, izjemen dogodek).

Kako čudovit je fižolov cvet

Rekel je: nikoli se ne boj gledati. Glej vedno in povsod. Bulji v ljudi, tudi ko se pelješ z avtobusom. Kakšni so, kako se držijo, obrazi, telesa, sence, razmerja … Glej in opazuj, da boš videla. Šele ko vidiš, lahko ustvarjaš tudi sam. Nič hudega, če te bo kdo čudno pogledal, ti samo glej, da spregledaš in vidiš.

In tako zadnjih 30 let buljim in se čudim, potem pa vsake toliko kaj ustvarim tudi sama. Za razliko od ljudi (v katere še vedno z veseljem buljim, če le morem – nekateri obrazi in pojave so res fascinantni) rastline stoično prenesejo buljenje in fotografiranje. Tako kot puljenje, zastiranje in zalivanje. Ljudje in rastline živimo v različnih časovnih frekvencah – podobno kot ljudje in muhe, samo da je razlika v hitrosti gibanja in trajanju časa med rastlinskim in živalskim svetom še veliko večja. Predstavljajte si, kako nas vidijo rastline, sami spidigonzalesi smo zanje. Hektični in utrgani. Ni čudno, da mi, kadar me potegne v njihov svet, v človeškem začne zmanjkovati časa.

Priznam, buljenje je užitek že samo po sebi, ne glede na to, da je podlaga za ustvarjanje (ko padeš v alfa stanje in si v nirvani, čas ne obstaja več :). Lahko bi pisala blog Buljenje za telebane … pa ne bom. Kje imam pa čas :) Bo treba napisat, kaj se novega dogaja v permakulturi za telebane in v Gajinem vrtu. Kot je napisala Aljoška v komentarju na objavo Vrt je najboljši antidepresiv: Čakamo na poročila o novih vrtnarskih dogodivščinah. Hvala, Aljoška, že pišem!