Archive | april 2012

Jutri v Celju: kompost z bioogljem 30.4.12

Obvestilo za Celjane in okoličane pa tudi vse tiste, ki ste doma med Ljubljano in Celjem: jutri, 1. maja popoldan bom v Celju, s sabo pa bom pripeljala tudi obe vrsti komposta z bioogljem in biooglje za tamkajšnje naročnike (je ceneje, če pripeljem, kot pa če pošiljam po pošti). Če bi še radi naročili izdelke in se izognili plačilu poštnine, mi prosim pišite na mail: bojcajanus@gmail.com.

Kako najbolje porabiti nagrade 29.4.12

Nagrajenci so izžrebani (Tanja, Miranda in Jure). Medtem, ko čakam na njihov odgovor, katero nagrado so si izbrali, sem našla nov video Alys Fowler o tem, kako spomladi uporabimo obogateno biooglje in kompost z bioogljem na vrtu. Posnetek bo prišel prav njim, pa še marsikomu, zato ga objavljam. Po dolgem delovnem vikendu tudi sicer res paše pogledat, kako dela še kdo drug :)

Včeraj sem jih dobila pod nos, da to, kar se grem na vrtu, ni permakultura, pač pa perpetuumkultura (veliko dela je bilo z visokimi gredami in sem rabila pomoč). Obljubila sem, da na vrtu ne bom več veliko spreminjala, da je zasnova končana in je to to. Hm. Bom raje tiho. Pssst :)

Nagradna igra za rojstni dan 22.4.12

Danes ima Zemlja svoj dan (moja L. pa 18 let :), 28. aprila pred dvema letoma se je “rodila”  Permakultura za telebane, lani pa še Gajin vrt. Ko sem začela pisati tale blog, si niti v sanjah nisem predstavljala, kaj vse se bo zgodilo v naslednjih dveh letih. Danes se mi je posvetilo, kako bi lahko obletnico proslavili skupaj.  Zakaj pa ne – z nagradno igro!

Najprej o nagradah (tudi za praznovanje rojstnega dne najprej določimo, kakšna bo torta :). Nagrade bodo 3, po izbiri nagrajencev lahko Biooglje kompleks, 1 kg ali Kompost z bioogljem za sejanje, 8 l.

Sodelujete tako, da napišete vsaj en (1) nasvet, idejo, misel, ki ste jo prebrali ali slišali, ali pa do nje prišli sami in je v kakršnikoli zvezi s permakulturo in vrtom. Na primer: kdo koga ščiti, kdo se s kom dobro razume, kdaj koga posadimo ali posejemo, ideje izven škatle (npr. 2 m visok paradižnik, o katerem mi je pravil Dejan s Primorske) … Omejitev ni! In ker je tole permakultura za telebane, se ne obremenjujte  s tem, kako zelo originalna ali nova je vaša ideja. Nihče se ni rodil pameten :)

Če lahko ali če se vam da, lahko sporočilo opremite še s sliko, ni pa nujno (slike ostanejo vaše avtorsko delo; ne mislim iti po sledeh portalov s hakeljci v nagradnih igrah :). Ideje lahko objavite na blogu pod komentar ali jih pošljete na moj mail (bojcajanus@gmail.com), da jih bom objavila jaz.

V soboto, 28.4., bom izžrebala 3 nagrajence. Sem še kaj pozabila … Upam, da ne. Za konec še ena ideja: spomladi v zabojčke z rožami posejem solato. Do takrat, ko se bodo rože razrastle, bodo sadike solate že na vrtu. No, zdaj pa vi!

ZA ali PROTI 22.4.12

Bakterije in glive, najmanjši pomočniki na vrtu, neumorno zreciklirajo vse, kar jim pride pod prste. Čeprav verjamem, da bi marsikdo, ki mu paradajzi nikakor ne dozorijo, pač pa že dolgo pred zrelostjo žalostno porjavijo, se zmehčajo in popadajo na tla, raje videl, da glivic na tem planetu ne bi bilo, pa brez njih ne bi šlo. Mimogrede, paradajzi porjavijo tudi zaradi pomanjkanja kalija, napade jih rja; temu se izognemo tako, da v sadilne jame potrosimo pepel.

V EPP sporočilih nas bombardirajo z medijsko gonjo PROTI bakterijam. Predstavljene so v podobni maniri, kot so nacisti pred 2. svetovno vojno sistematično črnili Žide na svojih karikiranih plakatih. Opisovali so jih kot grožnjo, ki jo je treba zatreti, uničiti, izbrisati z obličja zemlje. V obeh primerih je podlaga ista – pohlep.

Brez bakterij in gliv ne bi bilo eko vrta. Tudi v črevesju, tako kot na vrtu, brez bakterij ni zdravja. Prisotne morajo biti tako aerobne, kot anaerobne bakterije. Za slednje, ki za svoje delovanje ne potrebujejo kisika, so menili, da so odveč, ker povzročajo gnitje, potem pa ugotovili, da tudi brez njih ne gre. Tadaaa! Kakšno odkritje. Narava torej le ni neumna :)

Težava ni v tem, da so, pač pa v tem, da v okolju, kjer so, ni ravnovesja, stabilnosti. V nestabilnem okolju postane razmerje (med bakterijami ali čim drugim) nestabilno, posledice pa so težave (bolezni, propadanje). Torej ne PROTI (bakterijam ali čemu drugemu), pač pa ZA stabilno zdravo okolje, pa naj gre za okolje v črevesju, v stranišču ali na kuhinjskem pultu, na vrtu ali v državi.

Velja ista logika kot povsod v univerzumu: kadar smo PROTI, vlagamo energijo v nekaj, česar nočemo. Ko smo ZA, pa v tisto, kar hočemo. In to, v kar vlagamo energijo, se razvija, raste, veča. Logično.

Uf. V tem postu sem hotela napisati, zakaj brez bakterij in gliv ni zdravega okolja. Pa me je zaneslo … :) Hotela sem pisat o  bakterijah na vrtu, končala pa na kuhinjskem pultu in v gospodarstvu. Kar samo dokazuje, kako je vse povezano, kako povsod veljajo ista osnovna pravila. O tem, zakaj brez bakterij in gliv ni eko vrta, bom torej pisala kdaj drugič.

Mogoče bi morali isto logiko, zakaj je vedno bolje uporabiti princip ZA kot PROTI, upoštevati tudi na nivoju tega, kar se zdaj dogaja v Sloveniji. Ne PROTI zategovanju pasu, pač pa ZA poštenje, pravičnost, delavnost, odgovornost, pregon kriminalcev in škodljivcev (vseh, ne samo tamalih tatičev). Na primer, bo kdo odgovarjal za fiasko z računalniškim programom za socialo?

Lani krompir in buče, letos visoke grede, grah, volčji bobki, jagode … 16.4.12

Lani sem na kosu parcele, kjer je nekdaj tekla makadamska pot do hiše, nastlala staran gnoj in debelo plast sena, potem pa sadila krompir po francosko (pod senom) in buče po slovensko (na gnoju). Krompirja je bilo veliko, dela z njim pa po permakulturniško malo (nobenega okopavanja, osipavanja, zasipavanja …). In ko je prišel čas, da poberem pridelek, sem samo odgrnila slamo, kot bi iskala velikonočna čokoladna jajca, in ga nabrala. Čista pesem. Še link na nekaj podrobnejših zapisov o tej temi: Sajenje krompirja pod seno.

Dobri sklepi o tem, kako bo letos za vrt in na vrtu vse opravljeno zelo zelo zgodaj, so padli v vodo že sredi februarja, ker do konca marca časa še za spanje včasih ni bilo dovolj. Čeprav, še sreča, da nisem bila bolj zgodnja, temperature so nekajkrat padle pod ničlo. In tako kot vedno se je vse obrnilo tako, da je prav.

Trma trmasta pa ta vikend nisem več zdržala pri miru in kljub več ali manj stalnemu kapljanju s sivega neba šla rit na vrt. Na mestu, kjer je lani rastel krompir pod senom, sem hotela pripravit vsaj eno ali dve visoki gredi. Mož mi je naredil lesene okvirje iz odpadnih desk in seveda je treba pokazat, da cenim njegov trud :). Končalo se je s sedmimi urami dela na dežju in petimi dokončanimi gredami. Po preboleli virozi mogoče ne najbolj pametno početje. Pa kaj. Kar te ne ubije, te okrepi. Ali pa vsaj ful boli :)

Iz gnoja in sena, ki sem ga nastlala lani za krompir, je nastala 10 do 15 cm debela rodovitna plast, ki sem jo odstranila, na tla položila okvir in ga napolnila s tremi plastmi materiala. Na dno je prišla plast listja, vej, vejic, svežega regrata in plevela. Na to sem naložila kompost, ki se mi je nabral čez zimo, na vrh pa še rodovitno plast, ki je nastala iz gnoja in slame.Tudi s poti med okvirji sem postrgala prst in jo zmetala na visoko gredo.

Spomladi ni težko zbrati dovolj odpadne biomase, s katero napolnim dno okvirja.

Še malo, pa bo. Sčasoma se bodo plasti sesedle, zato lahko zvrhano napolnim okvir.

Dvignjena zemlja se v okvirju veliko hitreje segreje kot bi se sicer, delno zaradi okvirja, delno pa zaradi komposta, iz katerega je srednja plast “lazanje”. Ta med razpadanjem oddaja toploto. Na 620 m se vsaka stopinja še kako pozna.

Fotografije so bile posnete nekega lepega sončnega popoldneva, ko sem se lotila prve grede. Vanjo sem posadila jagode in posejala grah in vočji bob, včeraj sem sejala korenje, rdečo peso in čebulo. Na novo posejane okvirje sem pokrila, da ne bo skušnjav za mačka. Proti večeru sem pred balkonska vrata v zahvalo ali protest dobila njuno trofejo – debelega voluharja. Med razstavo trofej moramo budno paziti na Luno. Glodalca, ki je odšel v večna lovišča, si, če le more, zbaše v gobec. Potem se ponosno sprehaja okoli hiše z napihnjenimi lici in golim repkom, ki ji postrani moli iz gobca ter hkrati nedolžno gleda – kaj, a jaz? A jaz da imam kaj v gobcu? Neeeee … Fuj. Kdo bi razumel pse, si mislita mačka :)

Naravni paradižniki 10.4.12

Paradižniki mi ne gredo iz glave. Letos mi je lepo uspelo 20 sadik, ki čakajo na toplem, da se bo zunaj začela prava pomlad, da bo konec pozeb in mrzlih vetrov. Lepo čepijo na okenskih policah, mene pa kar malo skrbi, kaj bo z njimi, ko bodo končno zunaj, na milost in nemilost prepuščeni … (OK, pretiravam :)

Sestavljanje strehic za rastlino, ki je nora na sonce, trganje listkov in privezovanje ob kole se mi upira. Rada bi močne in zdrave rastline, ker takšnim še toliko glivic ne pride do živega. Zato bom letos poskusila drugače. Trditev, ki sem jo zadnjič prebrala v knjigi Užitni vrt, se mi zdi logična: paradižnikom, ki jim trgamo zalistnike, stalno povzročamo rane in stres. S tem morda res dosežemo, da se moč rastline usmeri v glavno steblo in plod, a jo hkrati neprestano, znova in znova poškodujemo, to ji pa gotovo ne godi. Bi bilo možno, da bi paradajzi, ki so stalno v stresu, postali manj odporni na glivice in bolezni? Mislim, da tudi z njimi ni popolnoma nič drugače, kot z ljudmi – če smo stalno pod stresom, prej ali slej zbolimo, ponavadi kar hudo, lahko celo usodno.

Zadnjič sem med brskanjem našla zgornji posnetek vrtnarja, ki je nekaterim od svojih paradajzov pustil, da so vsaj do neke mera zrastli naravno, tako kot jim ustreza. Vreme je bilo med njihovo rastjo kar naporno, pozna zmrzal in hudi vetrovi. Pocufani in ob palice privezani paradajzi je niso preveč dobro odnesli, tisti, ki so jih pustili rasti kot jim je ustrezalo, pa so naredili nekaj neverjetnega: stranske veje so uporabili za nekakšne oporne noge, s katerimi so se zasidrali v tla in se uspešno uprli hudemu vetru.

Letos bodo pri meni paradižniki rastli na naraven način, za vsak primer pa bodo za boj z glivicami dodatno oboroženi z bioogljem. Me zanima, kakšen bo rezultat.