Archive | marec 2012

Zelišča v zeliščni spirali – katera posadimo kam 27.3.12

Zgoraj: zeliščno spiralo razdelimo v cone, od katerih ima vsaka svojo mikroklimo.

Spodaj je seznam zelišč skupaj s podatkom, v kateri coni se bodo najbolje počutila:

Baldrijan 6
Bazilika –
Boreč 6
Česen 2
Drobnjak 6
Gabez 5
Gorčica 4 (5)
Janež 2
Kamilice 4 (5)
Kapucinke 3
Komarček 2
Koper 4 (5)
Koriander 2
Krebuljica 5 (4)
Kreša 3
Kumina 5
Majaron 2 (4)
Melisa 5 (6)
Navadna kislica 5
Ognjič 3 (6)
Origano 3 (2)
Ožepek 5 (6)
Pehtran 3 (4)
Pelin –
Peteršilj 4 (5)
Poprova meta 6
Portulak 2
Rožmarin 1
Rukola 3
Šetraj 2
Sivka 1 (2)
Timijan 1 (2)
Vinska rutica 3 (2)
Vodna kreša 7
Žafran 2
Žajbelj 1

This entry was posted on marec 27, 2012, in Brez kategorije. 5 Komentarjev

Kaj dela z bioogljem Alys Fowler? 26.3.12

Že dlje časa sem si ogledovala knjigo Alys Fowler Užitni vrt ali Kako imeti svoj vrt in ga pojesti (The edible garden) in pred kratkim sem si jo končno privoščila. Knjig se lotim selektivno (za razliko od tort), kar pomeni, da najprej izbrskam kandirane češnje, torej zadeve, ki me najbolj zanimajo in si po potrebi naredim tudi izpiske. Ko imam več časa, se je (knjige, ne torte) lotim lepo počasi, na kavču ali v ležalni mreži, od začetka do konca. Kar pa tega marca niti približno ne bo šlo.  Tako noro dirkalnega meseca, kot je tale, ne pomnim. Zato je tudi ta knjiga še vedno v fazi kandiranih češenj.

Alys Fowler je angleška avtorica knjig in voditeljica oddaj o vrtnarjenju. Če bi radi o njej izvedeli kaj več, poglejte na Wikipedijo. Med brskanjem sem zadnjič naletela na posnetek, v katerem razlaga, kako uporabljamo obogateno biooglje, kompost z bioogljem za sejanje in kompost z bioogljem za sajenje. Vprašala sem, če posnetek lahko objavim na blogu (ker bi bilo to tudi meni všeč – če je na spletu, še ne pomeni, da je zastonj in na izvolte).

Dobila sem prijazno dovoljenje in eccola, tukaj je:

Kloniranje rdečega zelja 25.3.12

Ko sem se hotela lotit glave rdečega zelja, sem opazila, da so iz njenega kocena pognale male “glavice”, ki so rastle v nasprotno smer od mame glave. Vegetativno ali nespolno razmnoževanje ni za rastline nič posebnega: samo spomnite se na potaknjence afriških vijolic, živice jagod in sajenje krompirjevih gomoljev. Mlada rastlina je klon svoje mame.

Pomanjkljivost vegetativnega razmnoževanja je ta, da klon od svoje mame pobere dobesedno vse, slabo in dobro, zato se evolucija pač ne more dogajati. A mislim, da zaradi teh nekaj glavic rdečega zelja ne bo prišlo do evolucijske škode, zato sem kocen previdno razrezala tako, da je vsak mladi glavici ostal lep košček kocena, jih potaknila v kompost z bioogljem in dobro zalila. Prav vse so pognale korenine.

Zakaj je pomembno, da vemo, kakšni so, ko so še majhni 24.3.12

Preden se lotim dela na vrtu, si najprej vzamem čas za sprehod in opazovanje. Da vidimo, kje smo :) Pogledam, kakšna je prst, pregledam zeliščno spiralo, mimogrede malo posanjarim o tem, kakšna eksplozija veselja do življenja bo na vrtu že čez mesec ali dva. In preverim, če se je kdo zasejal kar sam.

Če ne bi vedela, kakšni so, ko so še majhni, bi jih na vrtu lahko spregledala in populila ali potacala. Kar bi bila seveda škoda – če narava dela namesto mene, menda ne bom vihala nosu! Zato se mi zdi smiselno mlade sejančke vzgajati iz semena in si jih dobro ogledati za primer, da jih bom kdaj srečala na vrtu. Če bi vse sadike kupila, bi bila za to znanje prikrajšana. Da ne govorim o tem, kakšno veselje je, ko vidiš, da je iz semena zrastlo novo življenje …

Tudi sicer je pametno eno ali dve rastlini na vrtu med letom spustiti v cvet – potomci se bodo naslednje leto sami pojavili na vrtu. Potem jih je treba samo še prestaviti nekam, kjer ne bodo na poti in kjer bodo imeli dobro družbo. Takšni naseljenci so vajeni mojega vrta in klime, zato bodo zelo verjetno bolj odporni in prilagojeni kot kakšni uvoženi prišleki. Nekaj fotografij mladih rastlin sem objavila v temle postu: Kakšni so, ko so še mladi.

Na sliki: mali volčji bobki, ki so zrastli iz lanskega semena.

Samo brez panike, prosim! 17.3.12

Tudi letos se mi dogaja tako, kot vsako leto doslej. Spomladi me zagrabi panika! Najprej nekajkrat na dan pogledam skozi okno nekaj sto metrov daleč k sosedi, če se je že lotila vrta in njive (vrtovi na manjši nadmorski višini ali v drugi klimi mi pač niso za vzor). Hkrati me popade zbirateljska  mrzlica za semena, pod vplivom katere pozabim, kako velik je pravzaprav moj vrt (na srečo pa ne pozabim, kaj radi jemo; vsaj to).  In na koncu se nekega lepega dne (tako kot nekaj dni nazaj) na poti od doma pripeljem mimo sveže  zorane njive. Zemlji se kar vidi, kako diši! Lepo spočita, temna, bogata, komaj čaka, da bo iz nje kaj zrastlo. Komaj sem se zadržala, da nisem obrnila avta …

In potem, ko me zgrabi res huda panika, se lepo mirno usedem v kot in malo počakam. Kam spet noriš? Nisem se zato lotila permakulture, da bom bezljala kot kura brez glave in se izčrpavala do onemoglosti. Vse ob svojem času. Če je prezgodaj, je ravno tako slabo, kot če je prepozno. Bolj kot hitenje je pomembna vztrajnost (saj tudi življenje ni tek na 100 m, ampak maraton). Vztrajnost – na primer za to, da je pametno po malem sejati nove sejančke vsakih 14 dni oziroma na toliko časa, kot traja, da mladi heroji prikukajo na plan. Zdajle je zemlja zunaj še hladna; vanjo nekateri sicer že lahko gredo (na primer grah, kolerabica, blitva in solata),  pa ne bo konec sveta, če se vrta lotim počasi, po kosih. Zdajle, marca, lahko pripravim sadike (vsaj tiste, ki jih bom vzgojita sama). Pa tržaški solatnik, ki je fino debel ob poskusa z bioogljem, bom tudi najprej malo utrdila na terasi, potem pa hop v zemljo.

Letos bom poskusila z visokimi gredami z lesenimi ograjami in pletenimi plotki, pa namesto običajnega ohrovta (ki ga rada napade golšavost) bom sadila kodrolistnega, ki spada med temno zeleno listnato zelenjavo in je poln antioksidantov, itd. (malo sem se že naveličala seciranja rastlin, ki se jih kar naprej primerja – pa ta ima 10 x več C vitamina kot ona, ta ima pa 30 x več kalcija kot ona, ipd … A veste, kaj reče korenček na to? Boli mene patka :).

Sedenje v kotu je vedno koristno. Naredila sem dober in premišljen načrt, ki ga lahko zdaj počasi spravim na svet. Potem sem šla ven pogledat, kaj pravijo tamali in taveliki zunaj in dobila nekaj prijaznih pozdravov.

In vse to brez vsake panike :)

Permakulturni vrt Emilie Hazelip 1.3.12

Emilia Hazelip (1938 – 1. februar 2003) je bila Katalonka, ekološka vrtnarka in pionirka koncepta sinergističnega vrtnarjenja (sinergija = vzajemno koristna zveza, pri kateri je učinek celote večji od vsote posameznih delov; ali po domače: ko je 1+1=3).

Ko je leta 1977 prebrala knjigo Masanoba Fukuoke “The One-Straw Revolution” (o Masanobi sem pisala TUKAJ), se je najprej navdušila nad njegovimi idejami, jim sledila in vrtnarila po njegovih principih, kasneje pa je razvila svoj način vrtnarjenja, takšnega, kot je skozi izkušnje spoznala, da na njenem vrtu najbolj deluje.

Na youtubu sem našla serijo treh posnetkov, na katerih pripoveduje (še enkrat – hvala hvala hvala za internet!) s svojo nežno, rahlo špansko obarvano angleščino, o visokih gredah, vrtu, rastlinah in račkah. Ob priliki se bom lotila prevajanja, ker jo je res malo težko razumeti, njeno pripovedovanje pa je prijazno in polno znanja. In je škoda, da ne bi doseglo čim večjega števila ljudi, ki imajo radi svoj vrt, angleščino s španskim naglasom pa morda malo manj :).
Do takrat pa – posnetki so zgovorni že sami po sebi. Še opozorilo: po ogledu posnetka začnejo močno srbeti prsti!

Članek o biooglju na Dom in vrt 1.3.12

Na vrtu se že počasi mudi. Tudi na Zaplani, pa čeprav ob vznožjih pobočij, kjer so hladni žepi (ha, zdaj vem, zakaj so lani nekateri paradižniki ostali v deželi Liliput!), še ležijo velike rjuhe snega. Delo zunaj vseeno lahko še malo počaka. Vsaj do vikenda, do nedelje bo menda še lepo vreme.

Zadnje zapečkarske dneve porabljam za različne stvari, tudi pisanje. Na portalu Dom in vrt so prijazno objavili članek o biooglju – in tukaj je link: Naravno vrtnarjenje z bioogljem.

P.S. Fotka z lojtrnikom je nastala pozno popoldan in je nekam jesenska, z dolgimi sencami in toplimi barvami. Zdaj že vem, da je najlepša, najbolj čista svetloba za fotografiranje zgodaj zjutraj, pa kaj, če ne gre … Zato je pa mali lojtrnik toliko lepši :)