Archive | februar 2012

Tečaj o vrtnarjenju po načelih permakulture – marec 2012

Marca bom vodila tečaj o vrtnarjenju po načelih permakulture (ali, kot je meni ljubše, permakulturo za telebane, med katere se z veseljem uvrščam tudi sama ;) v Biotehniškem centru Naklo in sicer vsako sredo (7., 14., 21. in 28. marca) od 17. do 20. ure. Tečaj je teoretičen in praktičen – marsikaj od tega, kar se bomo naučili v teoriji, bomo poskusili tudi v praksi.

Še naslov in podatki BIC Naklo:

BIOTEHNIŠKI CENTER NAKLO – MEDPODJETNIŠKI IZOBRAŽEVALNI CENTER
Strahinj 99, 4202 Naklo
IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH
Tel. 04/277 21 20, 041 499 934
E-naslov: tecaji@bc-naklo.si


Advertisements

Kaj je rekla smreka divji češnji? 25.2.12


“Danes imamo pa res lepo vreme!”

Moj nekdanji sodelavec mesojedec se je rad spuščal v dolge debate s kolegico vegetarijanko. Tema: uživanje mesa, da ali ne (nekaj časa sta bila celo zabavna). Njegov najpomembnejši argument je bil: kaj pa paradajz, a ga nič ne boli, ko ugrizneš vanj? A se ti nič ne smili, ko kriči in protestira, ne me pojest? Pa rožice, ki jim porežeš noge in jih stlačiš v vazo?

Pred časom sem gledala triler o rastlinah, ki so se zarotile proti ljudem in se jih znebile z nekakšnim živčnim plinom. Zanimiv film (zelo zanimivo je bilo tudi to, da smo bili v dvorani samo trije – super za gledanje trilerja). Zgodba o tem, da so rastline sposobne zarote, naklepa in maščevanja, je prenos človeškega načina delovanja na drugo vrsto. Nisem prepričana, da lahko res razumemo bitja, ki so od nas zelo drugačna. Ponavadi jih kar poosebimo. Ali pa razvrednotimo. Je lažje.

Bi lahko torej orhideja zadavila vrtnarja, ki jo je preveč zalival? Ne glede na hec, menda drži tole: rastline komunicirajo. O tem je pisal Clive Backster v knjigi Secret Life of Plants (Skrivno življenje rastlin) in Stephen Harrod Buhner v knjigi The Lost Language of Plants (Izgubljeni jezik rastlin). Znanstveniki na Univerzi v Exetru so naredili poskus, s katerim so dokazali, da rastline komunicirajo in se opozarjajo na možne nevarnosti. Rastlini so zarezali v liste, nato pa jo postavili skupaj s še dvema rastlinama v komoro. Zarezana rastlina je začela oddajati pline, obe drugi sta se na to odzvali.

Poglejte video: How plants warn each other of danger bbc.co.uk

Kako točno rastline komunicirajo in kako se lahko zavarujejo, ko so opozorjene na nevarnost, znanstveniki še ne vedo (rastline ne morejo pobegniti – kaj torej lahko?) Prepričani pa so, da so te sposobnosti rastlinam pomagale preživeti in dejavno vplivati na razvoj življenja na Zemlji. Kar vlije malo več spoštovanja do njih.

Upam, da se  moje rastline ne pritožujejo. Mogoče bi bilo sicer fino, če bi jih slišala, a če dobro premislim – je kar v redu tako, kot je. Vsaj na vrtu imam rada mir. Šundra je že tako povsod dovolj. In da bi potem kar naprej poslušala, ne to, pa daj že no tisto, pa zakaj nisi … oh, ja ;)

Ali lahko na eko način pridelamo dovolj? 24.2.12

Debate o tem so vroče, tudi tukaj (Zakaj večina ljudi misli, da z eko kmetijstvom ne moremo pridelati dovolj hrane) smo o tem že debatirali. Zadnjič sem naletela na zanimiv članek na to temo v reviji Australian farmer, na katero sem naletela zato, ker redno spremljam, kaj novega se dogaja na področju biooglja. Avstralci so na tem področju resnični pionirji. Njihova vlada je uvedla konkretne finančne spodbude za kmete, ki bi se radi lotili pridelave s pomočjo biooglja. In ker biooglje ne deluje tam, kjer kmetje uporabljajo -cide (logično – če je zemlja mrtva, kdo naj se pa naseli v biooglju?), je to tudi zelo elegantna pot v eko pridelavo. Dve muhi na mah :)

O Avstralcih bom več pisala kdaj drugič, vsekakor pa kmalu (ravno se prebijam skozi nekoliko bolj zajetno poročilo o raziskavi uporabe biooglja v kmetijstvu).

Zakaj je torej eko pridelava (angleško: organic farming) pridelava prihodnosti?
Na kratko: ne gre za pot nazaj, ampak naprej. Gotovo ne gre za to, da bomo spet zlezli na drevesa, zobali češnje in pljuvali peške po mimoidočih. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so uporabo umetnih gnojil in različnih -cidov (pesti-, insekti- fungi-) videli kot napredek. Z njihovega vidika je to gotovo tudi bil napredek (manj dela, manj tveganja, večji pridelek). Danes je jasno, da čarobna kemična palčka ni tako čarobna, kot se je zdela pred 60 leti. Zato se iščejo nove možnosti, s katerimi se bomo izognili škodi, ki jo dela kemija in vseeno pridelali več. Se da? Se da. Bo šlo tokrat brez napak? Gotovo ne, a na podlagi znanja o tem, kakšne so bile pretekle napačne in dobre prakse, bo šlo. V točkah pa takole:
1. Eko pridelava poteka brez sintetičnih snovi s pomočjo tradicionalnih in sodobnih znanj na osnovi in v skladu z naravo. Središčna točka je zdravlje zemlje (prsti). Fokus, središčna točka, osrednja dejavnost je ohranjanje zdravja namesto zdravljenja bolezni (vidite neposredno povezavo s staro kitajsko in našo, sodobno medicino?).
2. V uravnoteženi in zdravi prsti je veliko manj možnosti za nastanek bolezni in razvoj škodljivcev.
3. Zdravje prsti je neposredno povezano z zdravjem ljudi. V osiromašeni zemlji zraste osiromašena hrana, v zastrupljeni zastrupljena.
4. Eko pridelava ohranja zdravje prsti; takšna prst lažje zadrži vlago in hranila, kar je še posebej očitno v času klimatskih sprememb. Na Avstralski State University so objavili zaključke 13-letne raziskave: eko kmetije so pridelale prav toliko, nekatere pa celo več kot primerjalne konvencionalne, to pa z manjšimi stroški in manjšo porabo energije (do 45 % manj). Pri tem za sabo ne puščajo pokopališč: gradi se struktura prsti, biodiverziteta se veča, ne manjša, razvoj je trajnosten, ne muha enoletnica.
5. Edina “slaba” plat nekonvencionalnih načinov pridelave je, da se je treba učit, opazovat in uporabljat možgane (ki so tako ali tako najpomembnejše orodje v permakulturi). Ne samo obujat stare dobre načine, ampak razvijat nove. Mladi kmetje, ki sem jih že imela priložnost srečati, razmišljajo drugače, kar je super. Potrebna je tudi pomoč znanosti, ki nam lahko pomaga razumeti, kako deluje narava.

Poleg tega pa – še nikoli se ni znanje tako bliskovito širilo, kot se danes. Bi pred nekaj desetletji sploh izvedela za biooglje? Mogoče. Bi se lahko tako hitro učila, kot se lahko danes, znanje pa posredovala naprej? Absolutno nemogoče :)


Zunaj je še sneg, tale vesela hiacinta je zacvetela na notranji polici.

Babica in zemlja 19.2.12

Po drugem letniku gimnazije sem del poletnih počitnic preživela pri znancih na kmetiji v Suhi krajini. Valovita pokrajina, toplo sonce, mehka zelena trava na poteh, jeseni pa gozdovi polni gob. Na kmetiji je živela številna družina: mama učiteljica je skrbela za kuhinjo in hišo, štiri hčerke (dolenjske rožice :) so bile vse po vrsti pridne v šoli in z veliki željami, kaj bi rade postale, oče je kmetoval in skrbel za hlev, v katerem so bile krave in dva konja. Največji vtis pa je name naredila njihova babica. V hiši je bila samo toliko, da je pojedla, potem je izginila na vrt in na njive.

Rada sem se potepala, za cele ure sem izginila in če sem postala lačna, sem si utrgala jabolko in ga pojedla v mehki travi pod drevesom. Včasih sem srečala babico, skoraj vedno z motiko na rami, z ruto na glavi in v firtohu. Vedno je poklepetala z mano, ampak večine stvari, ki mi jih je pripovedovala, nisem dobro razumela, ker je govorila v narečju. Vseeno sem z veseljem kimala in se nasmihala. Nekaj sem pa dobro razumela in nikoli ne bom pozabila: njene ljubezni do zemlje. Povedala mi je, da kadar jo trga v sklepih, poklekne na zorano zemljo in se delno zakoplje vanjo, tudi svoje grčave prste in razbrazdane roke. Rekla je, da zemlja potegne bolečine iz telesa in jo pozdravi.

Še danes jo vidim: rahlo sključena jo maha čez blago valovite travnike proti polju, z motiko na rami, pod toplim soncem in svetlo modrim nebom. Nikoli slabe volje in nikoli z očitkom ali jezo, pač pa vedno nasmejana in zadovoljna. Takšno dobro voljo da zemlja in delo na njej. Zato mislim, da bi morali vsi vsaj poskusiti, kakšen užitek je riti po zemlji, sejati in saditi, z rokami grebsti po dišeči prsti, kakšen užitek je, ko ti delo vzame slabo voljo in je pod milim nebom pomembno samo to, da je solatka pokukala ven, da so paradajzi začeli cveteti in da grah že dela stroke. Nisem še srečala vrtnarja, ki se ne bi smehljal, kadar govori o svojem vrtu. Zdaj pa res že komaj čakam na pomlad!

Pasji piškotki 17.2.12

Piko je star 13 let. Temu primerno se obnaša. Sluh in vid sta že precej slabša, kot v njegovih najboljših letih, voh, noge in pamet mu pa še vedno odlično služijo. Včasih posumim, da malo izkorišča svojo starost in se dela, da kar naenkrat ne ve več, česa štirinožni člani družine ne smejo. Vztraja, dokler ne ugotovi, da res mislim resno. A jih takoj dobim po prstih – a se ti nič ne smili, revček … Za visoki jubilej sem spekla pasje piškote (če kdo ne ve, kaj je permakulturnega v tem postu, naj gre pogledat, koliko stanejo trije pekači pasjih piškotov v trgovini :). Niti Luna niti Piko nista izbirčna. Polovica pekača je šla samo za podkupovanje, da sem vsaj približno lahko fotografirala gospo in gospoda slavljenca. Pa kaj. Saj ni vsak dan rojstni dan.

Potrebujemo: 1 skodelico ovsenih kosmičev, 1 skodelico mesne juhe, 1/3 skodelice masla, 1/2 skodelice mleka, 1/2 skodelice arašidovega masla, 4 skodelice moke, 1 jajce, 2 žlički sladkorja.

Ovsene kosmiče in na koščke narezano maslo prelijemo z vročo juho in pustimo namakati 10 minut.


Dodamo jajce, sladkor, mleko in arašidovo maslo in dobro premešamo.

Med mešanjem postopoma dodamo moko. Mešamo, potem pa zgnetemo testo.



Testo razvaljamo nekaj mm na debelo in izrežemo piškote z modelčki.
Na sliki: zajci, levi, sloni in prazgodovinski ptič. Po mojem dobra izbira za pasjo dušo.

Piškote pećemo v ogreti pečici na 160 °C 15 do 20 minut.


Na sliki: Luna s fokusom na piškot in mislijo: Požrla bom leva …

Pazi prste!

Dober je bil.

Da ni kaj na tla padlo …

Pikec je nenormalno poskočen za svoja leta. Vse fotke so zamegljene.

Ne, ni vrtavka. To je pes, ki je srečen zaradi piškotov.

Jutri v Celju: kompost z bioogljem 17.2.12

Obvestilo za Celjane in okoličane: jutri popoldan bom v Celju, s sabo pa bom pripeljala tudi obe vrsti komposta z bioogljem in biooglje za tamkajšnje naročnike (je ceneje, če pripeljem, kot pa če pošiljam po pošti). In če se že peljem v Celje …

Kontakt za info in naročila: bojcajanus@gmail.com ali pa pokličite na 040 325 939.
Več o kompostu z bioogljem piše TUKAJ.

Kisla ali bazična prst? Maline in biooglje. 8.2.12

Kako lepo te včasih zapeljejo misli … prepričana sem bila, preprosta logika, da oglje prst naredi rahlo bolj bazično (kar je zaradi kislega dežja in še marsičesa dobrodošlo) in ker večini teh, ki jih gojimo na domačem vrtu, to ustreza, je to še en razlog več, zakaj tako lepo rastejo v zemlji z obogatenim bioogljem. Pa spet ni tako preprosto, ha. (Pre)hitro sklepanje lahko hitro zavede v napačno smer.

Na spodnji sliki so maline, ki so jih presadili hkrati. Grmovnicam na desni so dodali še GroChar biooglje kompleks, tistim na levi pa ne. Sicer je prst za vse bila enaka. Maline, ki so jim dodali GroChar biooglje kompleks, so se veliko  hitreje prijele in pognale. Pa baje malinam ustreza nižji pH! Torej zajec ni v tem grmu!


Opis poskusa: leta 2010 je Tony Howard, glavni vrtnar v Fairlight Hall v East Sussex presadil maline. V desno polovico grede je za polovico presajenih malin dodal izdelek Carbon Gold-a GroChar biooglje kompleks. Do junija 2011 je bila razlika med malinami že več kot očitna: maline, posajene v prsti, ki ji je bil dodano obogateno biooglje, so bile 45 do 60 cm višje od ostalih, njihova rast je bila veliko bolj bujna in jasno je bilo videti, da bo tudi plodov bistveno več. Vir: Carbon Gold.

V katerem grmu je torej zajec? Bom napisala, našla sem še nekaj zanimivih zadev. Pa načrtovanja vrta se bo treba lotit. Čez slab teden pride Valentin, ki ima ključ do korenin. Dedec pa pol, ni kaj, me prav zanima, kako bo opravil :) Pri nas je namreč zemlja globoko in temeljito zamrznjena Trnuljčica.