Zakaj večina ljudi misli, da z eko kmetijstvom ne bi mogli pridelati dovolj hrane? 28.9.11

Že vnaprej se opravičujem, ker bo tale post dolg. Žal se na kratko ne da odgovoriti na to vprašanje. Vem, da je zoprno brati dolge tekste z neta, ampak drugače ni šlo.

Za večino ljudi, predvsem pa za večino tistih, ki v našem imenu odločajo, je trajnostno gibanje , ekološko kmetijstvo in permakultura nekaj postranskega. Če bi resnično radi rešili svet, pravijo, potrebujemo industrijske metode. Potrebujemo kemijo za proizvodnjo umetnih gnojil in uničevanje škodljivcev. Proizvajati moramo v največjem možnem obsegu – polja morajo biti široka kot majhna mesta, kombajni morajo biti veliki kot hiše, tovarne mesa morajo biti v večnadstropnih stavbah (kot se že dogaja v ZDA in kot se bo prej ali slej tudi v Evropi). Bolj, kot bo človeška populacija naraščala, hujše kot bodo klimatske spremembe,  več kot se bo žive prsti spremenilo v mrtvi puščavski pesek, več bomo potrebovali biotehnoloških rešitev, ki bodo spreminjale rastline in živali z genetskim inženiringom.

Takšno je trenutno splošno uveljavljeno prepričanje.

In vse to bi morali speljati še z minimalno količino dela. Vzor sta ZDA in VB, ultra urbani družbi, kjer samo še 1 % delovne sile dela na zemlji.

Pravijo še, da sicer takšno, industrijsko intenzivno kmetijstvo ni vedno ravno lepo na pogled, je pa neobhodna nuja (torej – raje ne glejte in ne razmišljajte preveč…). Trajnostno, ekološko kmetijstvo, permakultura in kar je še teh zadev, so v končni fazi zgolj zabavna razvada. Eko pridelava hrane je sicer čisto simpatična zadeva, vendar več kot tržna niša nikoli ne bo. Ekologija je zabavna zadeva za večno mlade in rahlo utrgane happy hippyje in vikend hobi za srednji razred.

Vzporedno pa z blagoslovom vlad in podporo davkoplačevalcev sodobna živilska industrija cveti kot še nikoli.

Kaj pa, če vse to ne drži? Kaj pa, če prepričanje, da ne bi mogli preživeti, da je edini način, da pridelamo dovolj hrane ta, da pri tem uničimo vse okoli sebe, nima realne podlage? Kaj pa, če naša temeljna prepričanja niso resnična? Hm. Kaj pa, če pravzaprav ne potrebujemo vse te agrokemije in teh praznih kolosov brezkrvne industrije, v katerih izginjajo rastline in živali, z minimalnim stroškom človeške delovne sile?

Konec koncev, biotehnologija bi lahko bila le še en oglaševalsko prenapihnjen balon na nebu, polnem takšnih balonov. To ne bi bilo nič, ampak resnično nič novega.

Obstaja alternativa, če se resno ubadamo z vprašanjem obstoja, tako nas, kot našega sveta – ekološko kmetijstvo. Osnovno vprašanje je torej, ali lahko z ekološkim kmetijstvom pridelamo dovolj hrane. Večina ljudi bi na to vprašanje danes odgovorila, da ne. Pa ni res.

Človeštvo je zadnjih 10.000 let, vse od konca zadnje ledene dobe, preživelo z ekološkim kmetijstvom. Eko kmetijstvo se ni začelo leta 1950, 60 ali 80. Prav tako se zgodovina človeštva ni začela s kemijskim industrijskim kmetijstvom. Mislim, da je to najboljši dokaz, da se da.  Pred 10.000 leti je bilo na Zemlji 10 milijonov ljudi, leta 1930 pa 2 milijardi. In ves ta čas s(m)o jedli ekološko pridelano zelenjavo in meso…

Namreč, bistvo problema je tole: sodobno kmetijstvo ne more prehraniti človeštva preprosto zato, ker to ni njegovo poslanstvo. Njegov namen je ustvariti čim večje dohodke s čim manjšimi stroški, ergo, njegovo poslanstvo je ustvarjanje dobička. In smo spet na začetku – zakaj večina ljudi misli, da z eko kmetijstvom ne bo šlo? Od kje neki le jim takšne ideje?

Advertisements

8 thoughts on “Zakaj večina ljudi misli, da z eko kmetijstvom ne bi mogli pridelati dovolj hrane? 28.9.11

  1. Ne bi se mogla bolj strinjati. Naša Slovenija je zelena dežela, podnebje je prijazno, veliko vrtov okrog hiše pa se prevečkrat spremeni v betonske tlakovce in bazene. Ni treba dosti, da si družina uredi manjši vrtiček. Vesela sem, da nas je čedalje več, ki tako razmišljamo in to prinaša spremembe. Z majhnimi koraki se tudi kam pride.

  2. Lansko leto sem prišel do svojega vrtička. Kaj kmalu sem ugotovil, da “klasičen” način obdelave gredic (prekopavanje, pletje, rahljanje zemlje po vsakem dežju, veliko zalivanja,…) ni zame. Pa ne, da sem lenuh. Razlogov je več. Od klasičnega “pomanjkanja časa” do prepričanja “boriti se proti naravi je neizbežni poraz”. In kaj je industrijska pridelava hrane drugega kot boj proti naravi?
    Kaj pa omogoča ta boj? Zame je odgovor fosilna goriva. Na internetu prideš do podatkov, da je potrebno 10 kalorij fosilnih goriv za 1 kalorijo hrane! Četudi so mogoče (čeprav po mojem skromnem mnenju malo verjetno) napihnjeni in vzamemo razmerje 5:1, je zadeva še vedno zastrašujoča.
    Zakaj? Ker je nafta neobnovljivi vir, ki je nastajal milijone let. Dokumentarna serija na Discovery-ju o nafti, je navajala skrb vzbujajoče podatke. V zadnjih 100-ih letih naj bi porabili 50% svetovne zaloge nafte, večjih neodkritih nahajališč ni (ki bi bila ekonomična), pri tej stopnji porabe imamo nafto še za 40 let,…
    In kdo je največji porabnik nafte? Transport in kmetijstvo. Lahko bi rekli samo kmetijstvo, saj je večino transporta povezanega z njim (uvoz hrane).
    Seveda obstajajo alternative fosilnem gorivu, a nobena so dvomi o tem, da bo katera zmožna cel dan poganjati 400 konjske traktorje.
    Torej če pogledamo škodo in stroške, ki jih zahteva intenzivno kmetijstvo, bi nam lahko bilo jasno, da bo enkrat ta bitka izgubljena. Zato se ne bi mogel bolj strinjati s teboj… Ekološko kmetijstvo je edina rešitev človeštva. Pa ne samo zato, ker nam bo lahko po koncu dobe fosilnih goriv edino bilo zmožno dajati hrano. Vrača nam tudi povezanost z naravo in naravnimi procesi. Ta odtujenost od narave je po mojem mnenju razlog za marsikatero mentalno in fizično bolezen človeštva.
    Lp, Jure

  3. Še ena zanimiva objava. In nič ne skrbi Bojca, zanimive tekste je vedno veselje brat, pa tudi če so dolgi.

    Zdi se, da je že kar nekaj časa vse kar je eko in bio zelo moderno. Kar je super. A na žalost opažam, da bolj kot sta ti dve oznaki “in” več zmot o sami eko/bio pridelavi obstaja.
    Primer, ki je mene že parkart nasmejal (bolje smeh kot pa jeza;): pride človek na vrt, ki je totalno zaraščen s plevelom, fižol komaj še životari, ker že leta raste na enem in istem mestu, ker je pač tam postavljena žica na železnih stebrih. Da o paradižnikuh in paprikah v stalnem, pokritem steklenjaku niti ne govorim. Sadje leži po tleh in gnije, tu pa tam je zlomljena veja drevesa, potem pa ti ponudijo piškovo jabolko in malo v zadregi malo za hec pokomentirajo: ” veš pri nas smo bolj bio….”

    Po mojem mnenju to, sicer malo poenostavljeno, a vseeno jasno ilustrira, kako si ljudje razlagajo kaj je eko/bio. Je že res, da je jabolko, ki ga pridelamo na ekološki načim maja že malo nagubano in ni tako svetleče kot tisto iz trgovine. Ampak, ko se ga je septembra nabralo, je bil pravi vzor zdravja in lepote. Je že res, da se mora eko pridelovalec odpovedati mentaliteti lovlenja na trofeje, a ima zato hrana, ki jo pridela visoko hranilno vrednost. Ekološki vrt ni bolan, zaraščen vrt, kjer rastline životarijo, kjer odelovalca ne zanima kaj se tam dogaja. Ekološki vrt poka od zdravja, barv, biološke diverzitete in če je slušajno slaba letina za eno rastlino, ima posameznik na voljo še ogromno druge hrane.

    Tu vidim točko, kjer lahko kot posamezniki pripomoremo k pravilnem dojemanju proizvodnje hrane. V debato o interesih “dobičkoljubnih” koncernov pa se na tem mestu ne bi spuščala. Bi hitro zašla v temne vode. In čeprav je internet velikokrat platforma za zlivanje žolča, mislim da to ni njegov namen.

    Lp,

  4. Sicer sem zelo za ekolosko kmetijstvo in se tudi sam besno ukvarjam s svojimi eko gredicami in vem, da se da. VENDAR! (vedno je nek vendar!) s takimle simplicisticnim gledanjem, tudi ne bomo nikamor prilezli. takile dokazi “saj je clovestvo zmoglo brez tudi prej” niso prav nikakrsni dokazi. preden smo se sli kmetijstvo, je clovestvo zmoglo tudi samo z lovom in nabiralnistvom. kaj pa ce bi namesto, da naravo unicujemo s svojimi eko gredicami, pustili naravi, da lepo zaraste nazaj vse kar hoce, in samo nabiramo in lovimo kar nam narava pac da. in bo lepo povsod naraven gozd/travnik/pampa/reka/karkoli ze pac in ne bo nikjer posekanega gozda samo zaradi nase gredice, kajne. rahlo preprost pogled na vse, kajne?

    poleg tega, pa ne tudi ne gre spregledati dejstva, da je v teh super starih casih, ko je slo vse brez kakrsnekoli tehnoloske pomoci, bil pridelek sicer res brez umetnih gnojil in brez pesticidov in ohinsploh zdrav, ampak (pa smo spet tam), je tudi bil tako mizeren, da je vsakic, ko je vreme malo ponagajalo, prislo do hude lakote. v povprecju pa zgodovina pravi, da je kar vsako cetrto leto bila slaba letina in posledicne lakote. super, ne?

    in tako pridemo do razloga, zakaj je tako tezko prepricati svet, da bi eko gibanje resno jemali. ker je 99% propagande za eko gibanje, takele. blazeno preproste. brez podlage.

    dajte se zresnit. bo vec koristi. :)

    • “kaj pa ce bi namesto, da NARAVO UNICUJEMO S SVOJIMI EKO GREDICAMI, pustili naravi, da lepo zaraste nazaj vse kar hoce, in samo nabiramo in lovimo kar nam narava pac da….”
      Take in podobne izjave v tvojem komentarju nakazujejo, da ne poznaš filozofije, ki je v ozadju PERMAKULTURE.
      Vsaj do BILL MOLLINSON-a bi lahko prišel, da ti ne bi bilo potrebno izgubljati časa s komentarji, ki so popolnoma zgrešeni.

      toliko o resnosti :)

    • Zdravo Tonzl,

      verjamem, da človeka včasih zbode “blažena preprostost” izjav. A prosim razumi, da vsi, ki smo se srečali s permakulturo dobro vemo kako zakomplicirana je narava. Tako zakomplicirana, da ko se človek prvič odloči, da bo imel svoj vrt, ga povozi strah, če se najprej sreča z organsko kemijo (da ne bo pomote, tu nimam v mislih kemije v smislu škropiv in gnojil) in žlahtenjem vrst pri ohranjanju sortne čistosti poljščin. Permakultura nas uči, da začenmo pri osnovah. Za vrtičkarja to pomeni, da zna določit strani neba, prevladujoči veter in podobno. Zakomplicirati se da vsako, na prvi pogled še tako enostavno reč. In naj ti povem, veliko lažje se je rešiti uši s kemičnim preparatom kot na naraven način.

      Kar se tiče blažene preprostosti, brez podlage, mislim da bi si to nalepko zaslužila tvoja izjava o cikličnosti lakote in o tem kako spodbujamo družbo, da se vrne v čas lova in nabiralništva. Da ne bo pomote, sama prav gotovo nisem pripravljena živeti v jami, brez elektrike, antibiotikov in interneta…. Ampak verjetno si samo groteskno pretiraval, da bi dokazal svojo poanto.

      Kar se tiče odnosa premakulture do tega vprašanja, je daleč od tega, da bi nagovarjala ljudi, da pustijo naravi naj gre svojo pot. Pogosto je narava celo tako uničena, da če jo pustimo na meru, se niti ne more več regenerirati v svoje prvotno stanje (slana območja intenzivne agrikulture, puščave,…). Poanta je, da se v permakulturi na bormo proti naravi z unčevanjem “plevela” in “škodljivcev”…. ampak obrnemo naravne procese človeku v prid in to na dolgi rok, brez da bi naravo siromašili. Veliko pozornosti posveča tudi razmerju vloženega dela in sredstev napram končnemu rezultatu pridelka. Pa saj že vrabci na strehi čivkajo, da bi večina kmetov propadla, če ne bi bilo državnih in evropskih subvencij.

      Kar se tiče cca.4 letnega cikla lakot (verjetno si imel v mislih evropski prostor), ti lahko kot zgodovinar trdim, da pridelava hrane brez umetnih gnojil in škropiv nima nič s tim. Kot prvo je bila lahkota v večini skoncentrirana na območja mest. Še posebej tistih mest brez močnega ruralnega zaledja. Mesta so tudi dokumentirala dogajanje, zato imamo največ podatkov o preteklem življenju ravo od tam. Upala bi si trditi, da je ravno kmet, ki je imel vsaj razumno veliko njivo bil tisti, ki v najhujših obdobjih lahkote ni bil lačen. Tudi kužne bolezni kot je npr. kuga se v večini primerov podeželja sploh niso dotaknile. Poleg bolezni, suš in poplav je tu še malo morje dejavnikov, ki so vplivali na pojav lakote, med drugim so vojna obdobja / območja še najmanj nezanemarljiva. Pa boš rekel: “Jah kaj pa velika krompirjeva lahkota na Irskem sredi 19.st.?” No, vidiš. To se pa zgodi, če se celotna populacija širokega območja zanaša na monokultoro. Tu ni prostora, da bi se dalo napisati vse kar bi želela povedati na temo lahkote. Mogoče bi se dalo stlačiti v kakšno knjigo. V bistvu, če povem po pravici že obstajajo knjige na to temo, nekatere zelo dobre. Ena zelo berljiva ima naslov Socialna zgodovina družine (Studia Humanitatis). Priporočam.

      Vseeno sem vesela, da si se oglasil in nas postavil na svoje mesto. Ko človek verjame in zaupa v nekaj, se težko postavi v čevlje tistega, ki v to ne verjame in ne zaupa. Če se jaz vprašam zakaj se ljudem permakultura ne zdi nekaj najboljšega s čimer so se v življenju srečali, nimam odgovora. To mi lahko pove samo nekdo, ki se mu permakultura zdi “jajca”.

  5. Vau. Kakšen odziv! Najraje bi vsakemu posebej odgovorila, pa zdajle ne utegnem pisat, hkrati bi se pa rada čim prej vsaj zahvalila za čas in trud, ki ste ga vložili v pisanje. Toliko znanja, toliko misli! V slogi je moč. V znanju pa spremembe…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s