Archive | september 2011

Zakaj večina ljudi misli, da z eko kmetijstvom ne bi mogli pridelati dovolj hrane? 28.9.11

Že vnaprej se opravičujem, ker bo tale post dolg. Žal se na kratko ne da odgovoriti na to vprašanje. Vem, da je zoprno brati dolge tekste z neta, ampak drugače ni šlo.

Za večino ljudi, predvsem pa za večino tistih, ki v našem imenu odločajo, je trajnostno gibanje , ekološko kmetijstvo in permakultura nekaj postranskega. Če bi resnično radi rešili svet, pravijo, potrebujemo industrijske metode. Potrebujemo kemijo za proizvodnjo umetnih gnojil in uničevanje škodljivcev. Proizvajati moramo v največjem možnem obsegu – polja morajo biti široka kot majhna mesta, kombajni morajo biti veliki kot hiše, tovarne mesa morajo biti v večnadstropnih stavbah (kot se že dogaja v ZDA in kot se bo prej ali slej tudi v Evropi). Bolj, kot bo človeška populacija naraščala, hujše kot bodo klimatske spremembe,  več kot se bo žive prsti spremenilo v mrtvi puščavski pesek, več bomo potrebovali biotehnoloških rešitev, ki bodo spreminjale rastline in živali z genetskim inženiringom.

Takšno je trenutno splošno uveljavljeno prepričanje.

In vse to bi morali speljati še z minimalno količino dela. Vzor sta ZDA in VB, ultra urbani družbi, kjer samo še 1 % delovne sile dela na zemlji.

Pravijo še, da sicer takšno, industrijsko intenzivno kmetijstvo ni vedno ravno lepo na pogled, je pa neobhodna nuja (torej – raje ne glejte in ne razmišljajte preveč…). Trajnostno, ekološko kmetijstvo, permakultura in kar je še teh zadev, so v končni fazi zgolj zabavna razvada. Eko pridelava hrane je sicer čisto simpatična zadeva, vendar več kot tržna niša nikoli ne bo. Ekologija je zabavna zadeva za večno mlade in rahlo utrgane happy hippyje in vikend hobi za srednji razred.

Vzporedno pa z blagoslovom vlad in podporo davkoplačevalcev sodobna živilska industrija cveti kot še nikoli.

Kaj pa, če vse to ne drži? Kaj pa, če prepričanje, da ne bi mogli preživeti, da je edini način, da pridelamo dovolj hrane ta, da pri tem uničimo vse okoli sebe, nima realne podlage? Kaj pa, če naša temeljna prepričanja niso resnična? Hm. Kaj pa, če pravzaprav ne potrebujemo vse te agrokemije in teh praznih kolosov brezkrvne industrije, v katerih izginjajo rastline in živali, z minimalnim stroškom človeške delovne sile?

Konec koncev, biotehnologija bi lahko bila le še en oglaševalsko prenapihnjen balon na nebu, polnem takšnih balonov. To ne bi bilo nič, ampak resnično nič novega.

Obstaja alternativa, če se resno ubadamo z vprašanjem obstoja, tako nas, kot našega sveta – ekološko kmetijstvo. Osnovno vprašanje je torej, ali lahko z ekološkim kmetijstvom pridelamo dovolj hrane. Večina ljudi bi na to vprašanje danes odgovorila, da ne. Pa ni res.

Človeštvo je zadnjih 10.000 let, vse od konca zadnje ledene dobe, preživelo z ekološkim kmetijstvom. Eko kmetijstvo se ni začelo leta 1950, 60 ali 80. Prav tako se zgodovina človeštva ni začela s kemijskim industrijskim kmetijstvom. Mislim, da je to najboljši dokaz, da se da.  Pred 10.000 leti je bilo na Zemlji 10 milijonov ljudi, leta 1930 pa 2 milijardi. In ves ta čas s(m)o jedli ekološko pridelano zelenjavo in meso…

Namreč, bistvo problema je tole: sodobno kmetijstvo ne more prehraniti človeštva preprosto zato, ker to ni njegovo poslanstvo. Njegov namen je ustvariti čim večje dohodke s čim manjšimi stroški, ergo, njegovo poslanstvo je ustvarjanje dobička. In smo spet na začetku – zakaj večina ljudi misli, da z eko kmetijstvom ne bo šlo? Od kje neki le jim takšne ideje?

Don’t try so hard 26.9.11

Danes je bil na trenutke težek dan (sem slišala še od nekoga drugega). Masovna tonaža… in že na poti domov mi je šel po glavi star komad, na katerega nisem pomislila že ohoho časa: Don’t try so hard od Queenov.  Rdeča nit komada je (kako presenetljivo :)  Don’t try so hard – Ne trudi se toliko… in ravno danes mi to tako zelo paše. Včasih je manj več, stvari potrebujejo svoj čas, da se usedejo, in jutri gremo lahko spet s polno paro naprej. Ta trenutek pa: Don’t try so hard. Kako dobro zapoje to dear old Freddie. Če je imel še kdo ali pa če bo imel še kdo od vas kdaj multitonsko težek dan, se spomnite tega:

Kaj pa to tako diši… 25.9.11

Je rekel moj mož: Kaj pa kuriš, da tako diši? … in ne: Kaj pa kuhaš, da tako diši :) Pred nekaj stoletji bi me mogoče dali na grmado, danes lahko pišem, rišem, čaram, kurim, piroliziram… aleluja :)

V nekaj etapah sem pirolizirala še zadnje zaloge storžev z Murterja (ti so tako zelo zadišali mojemu možu) in vmes postrigla Lunine vozle (ima nenormalno veliko dlake okrog zadnje plati, ki se vozla in jo zato vsake toliko sfriziramo), pa pirolizirala še to. Saj je tudi biomasa, ne. Zdaj imam dovolj zaloge biooglja za ta teden.

Kuhalnik na biomaso v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje 25.9.11

Rok Oblak je Slovenec, ki trenutno živi in dela v Kanadi in je eden od ljudi, ki jih cenim zaradi njihovega dela. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je samo še danes (zakaj tako kratko, samo 4 dni??) odprta razstava Silent revolutions – Sodobno oblikovanje v Sloveniji, na kateri je tudi kuhalnik na brikete iz biomase slovenskega oblikovalca in “stoverja” Roka Oblaka.

Tole piše na spletni strani MAO:

Kuhalnik Holey Roket, oblikovanje: Rok Oblak, soavtor: Larry Winiarski, 2009
Oblikovalec Rok Oblak je razvil ljudski kuhalnik Holey Roket, v sodelovanju z različnimi centri iz vsega sveta, ki se ukvarjajo z izdelovanjem briketov iz biomase. Nenavadna kolenska oblika predela za gorenje in lega briketov izboljšujeta pretok zraka in tako omogočata višje temperature za izgorevanje strupenih plinov in drugih snovi, poleg tega pa takšna oblika omogoča preprosto nalaganje kuriva med kuhanjem. Odprtokodno obliko, preprosto za kopiranje, lahko prilagodimo že obstoječim kuhalnikom, obstoječe cevi pa služijo hkrati tudi kot model za brikete. Izdelava kuhalnika Holey Roket ne stane praktično nič, zaradi uporabe organskih odpadkov pa spodbuja trajnostno kulturo in prispeva k čistejšemu okolju.

Tule je še Rokova stran: Holeyroket in prikaz izdelave: Holey Roket Making  (z zelo luštnim videom, v nadaljevanju pa si lahko ogledate še cel kup zanimivih posnetkov).

Biooglje pod mikroskopom 25.9.11

Med pionirji na področju biooglja so (a je kaj čudnega :) zelo aktivni Avstralci. Eden od blogov, na katerih berem, kaj počnejo, je tale: Biochar project Australia.

Tukaj: electron microscope images of biochar (če bi radi videli povečane fotke, odprite link) so objavljeni posnetki biooglja, narejeni  s pomočjo elektronskega mikroskopa, na katerih se dobro vidi, zakaj je biooglje  tako učinkovito pri oblikovanju strukture tal in od kje njegov potencial za povečano rast rastlin.


Na posnetkih se lepo vidi, da je biooglje ogromna “goba”, z velikansko površino za absorpcijo mikroorganizmov, hranilnih snovi in tudi vode. Vpliva na zakisanost tal, menda nase veže težke kovine in strupe, čisti prst. Še boljše bi bilo videti aktivirano biooglje, naseljeno s prebivalci… žurka :)

Konec koncev – tudi v človeškem telesu oglje deluje podobno kot v prsti. Z medicinskim ogljem si pomagamo ob driski in zastrupitvah (več piše tule: Medicinsko oglje). Kar je čisto logično: tudi človek je samo organizem. Z ogromno bakterij, delež teh v človeku je večji kot delež česarkoli drugega, pravzaprav smo tovorni vlakci za bakterije (kaj vam to pove o sredstvih za uničevanje bakterij…). Smo organizmi tako kot mama Zemlja; sicer res precej manjši od nje, pa vendar.

Na Japonskem izvajajo projekt, s katerim se trudijo odpraviti posledice radioaktivnega onesnaženja. Na Haitiju in na Filipinih oživljajo mrtvo prst. V Bombaju so začeli projekt urbanih vrtov. Študent iz Indije, ki dela magisterij na Švedskem, je za svojo raziskovalno skupino naročil nekaj kuhalnikov za biooglje; prosila sem ga za ugotovitve. Obljubil je, da mi jih bo posredoval.

Jaz tale trenutek (še) nimam tako velikih ciljev… Danes je tako lep dan… Gremo na vrt, potem pa kuhat :)

Biodinamični paradižniki 15.9.11

Čas tako divja, da raje ne pogledam, kdaj sem napisala zadnji post… Ko najdem ali si izmislim kaj zanimivega, si naredim opomnik – in teh se je do zdaj nabralo že 14. Po eni strani je to frustracija, po drugi pa blagor. Morje tem je za vsakogar, ki piše, nekaj najlepšega :) Obiskala sem gospo Marjano Pio, ki se v Braniku ukvarja z biodinamiko. Peljala me je po svojem velikem terasastem vrtu. Vse sva pregledali – poslušala sem jo z odprtimi usti in se naučila nekaj fenomenalnih zadev. Na primer tole – kako to, da imajo biodinamiki tako krasen paradižnik.

Cela Slovenija sestavlja nadstreške za svoje paradajze, biodinamiki pa ne. Pri Marjani Pii sem videla dolg špalir čudovitih zdravih rastlin z velikimi in močnimi plodovi. Pa nobene strehice na vidiku. Seveda mi je zadeva padla v oči. Kako torej biodinamiki opravijo z glivicami?

Glivice v naravi skrbijo za to, da odmrlo življenje razgradijo. Kadar dežuje pa se lahko pod vplivom lune “dvignejo” in napadejo tudi žive rastline. Rešitev je v tem, da zemljo “obtežimo” s pripravkom iz njivske preslice, ki vsebuje veliko kremena. Glivice tako ne morejo seči dovolj visoko, da bi napadle rastline.Čaj iz njivske preslice pripravimo tako: 100 g njivske preslice damo v 10 l hladne vode, pristavimo, zavremo in pustimo počasi vreti 1 uro (količina je preračunana za 10 arov, za manjšo površino pripravimo manj). S čajem škropimo zgodaj spomladi (februarja in marca). Krompir, paradižnik, buče in kumare pa preventivno škropimo še po vsakem dežju v času okrog polne Lune. Škropimo rastline in tla. Ne pretiravamo, sicer bomo naredili več škode kot koristi.