Kako daleč je Amerika? 17.7.11

Ob branju zanimivega članka o tem, kaj se v zvezi s hrano danes dogaja v ZDA, sem se spomnila, zakaj sem se sploh lotila pridelave hrane na permakulturni način. Danes še imam čas, da se učim na napakah, da delam poskuse in se zabavam, tudi kadar mi kaj ne uspe čisto tako, kot bi si želela. Mogoče pa mi bo znanje, ki sem ga nabrala, že kmalu prišlo zelo prav.

Slovenija (še) ni v takem zosu kot ZDA, kjer je na primer Massachuttets kar v 95 % odvisen od uvoza hrane, stopnja samooskrbe pa tudi pri nas upada. Transport hrane temelji na nafti. Industrijsko kmetijstvo temelji na nafti.  Te pa imamo še za koliko časa? Klimatske spremembe, suša, neurja, vetrovi, kemično industrijsko kmetijstvo itd. uničujejo prst in pridelek, kjer pa mu kljub vsemu uspe, da uspešno dozori, ga pa uniči birokracija. V Georgiji pridelek gnije na poljih, ker imajo v ZDA nove, hude zakone o migracijah in kmetje ne dobijo tuje delovne sile, ki bi pridelek z veseljem pobrala! Nori svet.

Tukaj je link na članek: Food Crisis, It’s Here!

Še enkrat sem prebrala članek in pomislila, vau, na nedeljo pišem takele zadeve, bom še koga zamorila. Pa ni bil to moj namen. Na voljo imamo ogromno možnosti in priložnosti. Znanje in informacije potrebujemo, da lažje izbiramo med njimi. Osredotočiti se je smiselno na tisto, kar imamo, ne na tisto, česar nimamo, in iz tega ustvariti več. Da pa človek loči med prvim in drugim, pa potrebuje nekaj znanja in informacij. Sem optimist, ampak z odprtimi očmi :)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s