Archive | april 2011

Stolp za jagode 30.4.11

Lepota (in uporabnost) je v očeh opazovalca… Že pred časom sem vrgla oko na črno odtočno/izolacijsko cev, dolgo slaba dva metra, ki je ostala od lanske gradbene sezone (naša hiša je dolgoročen projekt :) in kot-da-mene-to-ne-zanima-čisto-zares rahlo nezainteresirano preverila, ali to še rabimo. Ne. Torej rabim jaz, za stolp za jagode. Projekt je uspel, navdušila sem pa še prijateljico s španskimi polži, ki bi zdaj v svojem vrtu rada imela 10 takšnih cevi. Okoli njih bo položila zadeve, ki jih polži ne marajo. Potem naj se jim pa kar cedijo sline, ha, do jagod in podobnih poslastic bo pot zaprta :)

Spodaj: najprej sem skopala cca 30 cm globoko luknjo, v prst vtisnila obod cevi in tik ob notranjo stran oboda v tla do polovice zabila 3 železne palice, dolge kakšen meter (za večjo stabilnost cevi):



V cev so zvrtane luknje s kronskim svedrom, premer 5 cm, cca 20 cm narazen navpično in diagonalno, enakomerno okrog in okrog cevi.  Cev sem postavila tako, da so palice znotraj in jo zasula s prstjo:

Potem sem cev napolnila z mešanico preperelega gnoja in zemlje (jagode imajo to rade) in posamezne plasti močila, da so se sproti usedale. V luknje sem posadila okrog 20 sadik jagod in eccola, to je to:

Čar ognja 25.4.11

Kuhanje na odprtem ognju ima nek poseben čar. Kamini, odprta ognjišča, taborni ogenj… verjetno imamo ogenj vžgan v kolektivni spomin še iz časov, ko so se naši predniki zvečer zbirali okrog njega. Pravljice, dogodivščine lovcev, nabiralcev in kmetovalcev, miti o začetku in koncu sveta, ustno izročilo,… vse ima svojo povezavo z ognjem. Ponoči je prinesel varnost pred divjimi zvermi, čez dan so na njem kuhali in pekli. Središče sveta.

Kakorkoli, kljub strašnim sklepom o generalnem pospravljanju (ampak res ultra generalnem pomladanskem pospravljanju) sem danes že zgodaj zjutraj kuhala na kuhalniku na pirolizo in delala biooglje (kar je, jasno, precej zabavneje od čiščenja). Za gorivo sem porabila smrekove storže, pest žaganja in žlico olja pa za pomoč pri vžigu. Slike so, kot vedno, močnejše od besed:

Tako gori plin, ki je nastal s pirolizo storžev:

Gorivo: smrekovi storži prej…

… in potem (zogleneli in pripravljeni, da jih dodam v kompost)

Vrt sredi aprila 20.4.11

Drobnjak, timijan in pehtran so preživeli zimo, a je med njimi zaenkrat še vedno veliko prostora, zato lahko zeliščno spiralo uporabljam kot nekakšen pomladanski inkubator za vzgojo sadik. Pod slamo sem skrila semena rožic in zelenjave; na svoje mesto bodo šli, ko bodo dovolj veliki.

Stena za buče. Strmo pobočje je iz laporja, ki postopoma razpada. Utrdila sem ga s pnevmatikami, jih napolnila s staranim gnojem in slamo, vanj pa potaknila semena hokaido buč in cuket.

Jack še vedno upa, da bo ujel zelo okroglo in zelo veselo miš, ki je zimo prežurala v kompostnem kupu…

Fižol preklar sem posejala ob kole, po 6 okrog vsakega; podnevi je že lepo toplo, pred mrzlimi nočmi pa ščiti debela plast sena.

Pogled na vrt sredi aprila. Lanski vrt je bil dve tretjini manjši. Bo dovolj solate, bo :)

Polži 20.4.11

Prijateljica iz Ljubljane ima težave s polži, rdečimi lazarji. Požrli so ji solato in veselje do vrta. Pripovedovala mi je o svoji grozi: rdeče španske pošasti so se zjutraj pogreznile v zemljo, zvečer pa spet dvignile iz zemlje kot se Feniks dvigne iz pepela in nadaljevale svojo morijo med zelenjavo. S polnimi trebuhi so viseli z vseh možnih rastlin. Požrli vse, kar jim je bilo všeč. Mlada solatka še dobro ni mogla pogledati iz tal, ko so jo že pokosili do tal… skratka, ženski je dovolj in na vrtu ji letos raste samo še peteršilj in luštrek. Dosti ima. Njena soseda se še vedno bori. Zjutraj in zvečer gre na lov in pobere vse, ki jih najde. Zaenkrat še vztraja.

Mimo njenega vrta teče potoček, ob katerem raste nekaj senčnatih rastlin. Vlaga in zavetje sta najboljša pogoja za polže. Španski rdeči lazarji se tako kot vsi polži lahko razmnožujejo tudi nespolno (se pravi, da je za začetek kolonije že eden dovolj), jajčeca imajo vsak mesec. Aktivni postanejo zvečer.

Zbrala sem nekaj idej, kako se jih lahko rešimo ali vsaj zmanjšamo invazijo:
1. Kvas: polži obožujejo kvas, zato tudi pivo. Lonce (jogurtovi lončki bodo takoj polni, vsaj pri prijateljici, zato pravim, lonce) vkopljemo v tla, natočimo pivo in pustimo šez noč. Polže volj kvasa neustavljivo privlači… Zjutraj pospravimo. Pivo ni poceni in litri piva, s katerim vsak večer nazdravljamo polžem, stanejo. Precej cenejši je kvas; pripravimo sami.

2. Polži so menda nori tudi na pasjo hrano. Brikete namočimo v vodi, nadaljujemo enako kot s pivom ali kvasom. Vsekakor ceneje kot pivo.

3. Baker: okoli gred položimo bakreno žico. Menda polže v stiku z bakrom trese, kar jim seveda ni všeč. Tudi baker ni poceni, je pa trajna rešitev.

4. Nekaj, kar jih bode v podplate, na primer jajčne lupine (ne iz trdo kuhanih, pač pa surovih jajc). Ko polži lezelo čez strte jajčne lupine, jim te načenjajo sluz, s katero so oviti. Ni prijetno, gredo raje stran.

5. Indijske račke. Bill Mollison v zvezi s polži rekel tole: “You don’t have a slug excess, you’ve got a duck deficit!”

6. Kavni zoc. Ne vem, če drži, ampak sliši se obetavno: ko polž leze čez zoc, kofein v kavi povzroči, da polžem podivja srce. Kavni zoc pa vrtu v vsakem primeru koristi.

7. Lesni pepel, potrosen okrog vrta. Polžem načne zaščitni ovoj sluzi. Žaganje, ker jih izsušuje in zato ne marajo laziti po njem.

8. Polžem ustreza bolj kisla zemlja. PH spremenimo z dodajanjem biooglja.

7. Medtem, ko lovimo/nabiramo/odganjamo polže, sadike zaščitimo z odrezanimi plastenkami.

8. Sadimo tiste, ki jih polži ne ljubijo (koruza, rdeče zelje, luštrek, ingver, buče, sončnice, rožmarin, meta), potem tiste, ki polže odvračajo (bela gorjušica, kapucinke, vrtni ognjič, čebula, česen, peteršilj, žajbelj, timijan), gredice obdamo z vejicami bezga, preslice, vratiča, rmana in gozdne praproti, ki polžem smrdijo, vmes pa potaknemo tiste, ki jih imajo za posladke, pa še to čim bolj zmešano, da jim otežimo pojedino.
Sluz, ki jo puščajo kot svojo sled, jim je za kažipot; polžu samemu in njegovim kolegom. Manj ko bo na vrtu vse “na izvolite”, več težav bodo imeli pri pustošenju.

9. Deluje tudi tole: grede ali kar cel vrt obdamo z obrobo iz L profila iz pločevine tako, da je z enim koncem vtisnjen v tla tako, da je L postavljen na glavo in navzven dela strehico.

Še več idej in receptov za odganjanje polže najdete v objavi Domača naloga o polžih. In v tejle še bolj sveži objavi o homeopatskih globulah: Heureka, deluje – ali kako se znebimo polžev.

Vrt z malo sonca 9.4.11

Kolegica stanuje v stanovanju z atrijem, na katerem bi imela rada svoj zelenjavni vrtiček. Je pa težava: vrt ima le dve uri sonca na dan. Vrtovi z malo sonca sploh niso tako redki in tudi prav na vsakem vrtu se najdejo senčni kotički. Za vse takšne vrtove imam predlog, kako jih lahko kljub pomanjkanju sonca ozelenjavimo:

Na kratko je takole: zelenjava naj bi imela vsaj tri ure sonca na dan; če sta samo dve, vseeno poskusi; če bodo sicer vsi ostali pogoji dobri, jim bo morda vseeno všeč. Pa še trike uporabi, potem bo šlo lažje (beri dalje :).

V osnovi je tako: zelo veliko sonca potrebujejo jajčevci, paradižnik, buče, koruza, sončnice; na splošno pa vsa zelenjava, ki naredi koren, gomolj ali plod. Dosti manj zahtevne, vsaj kar se tiče sonca, so stročnice in listnata zelenjava: solata, radič, endivija, kreša, brokoli, cvetača, grah, fižol, bob, brstični ohrovt, rdeča pesa (izjema) in špinača. Mesclun (solatna mešanica) in asian greens potrebujeta najmanj sonca, 2 uri na dan. Zanju ti ne bi bilo treba operirati s triki. Se pravi, da imaš vseeno veliko izbire. Pomembno je tudi, kako močna je senca. Gre samo za odsotnost sonca ali je temačno? In na katero stran neba je obrnjen vrt? Na videz neugoden pogoj je lahko prednost. Zelo sončen vrt, obrnjen na jug in brez zavetja, je lahko zelo huda preizkušnja za rastline…

Količino svetlobe je mogoče povečati z ogledali, če obstaja možnost, da se jih montira tako, da bo sončna svetloba močnejša in/ali dlje trajala. Uporabiš lahko tudi odsevno folijo za zastirko (ima še eno prednost – škodljivci bodo popolnoma zmedeni :). Če imaš možnost narediti plezalno ogrodje, po katerem bi plezala npr. čajota in bi priplezala do svetlobe (ne poznam tvojega vrta, če je najmanj sonca kje za zidom, višje na steni pa več, bi mogoče to lahko izkoristila). Prav za čajoto je značilna dvojnost: kot buča potrebuje veliko toplote in svetlobe, vendar veliko hitreje in bolje obrodi, če ji krajšamo osvetlitev. Hecno. Zid, ki obdaja vrt, mora biti zelo svetel. Lahko si pomagaš z dvignjenimi nagnjenimi gredami, postavljenimi ob steni.

Če je manj sonca, potrebuje rastlina dlje časa, da zraste. Rastno obdobje lahko skrajšaš s sadikami (narediš sama ali kupiš). V vsakem primeru se boš pa največ naučila s tem, ko boš poskusila.

Predavanje o permakulturnem vrtu: 14. april 2011 ob 17.00

Na Biotehniškem centru Naklo bo 14. aprila (naslednji četrtek) Dan odprtih vrat

Od 10. ure dalje se bodo vrstila predavanja, delavnice in tečaji (poglejte celoten seznam dogajanj). Ob 17.uri bo tudi moj delež: predavanje o tem, kaj je permakulturni vrt in kako se ga lotimo.

Vabljeni!