Archive | februar 2011

Otroci, ki obožujejo zelenjavo 28.2.11

A niso to sanje vsake mame … :)

Ko sta bili moji dekleti še majhni, je moja takrat triletna nadebudnica “pomagala” babici pri delu na vrtu. Njena naloga je bila zbiranje deževnikov, ki jih je babica pri okopavanju skopala na dan in so nesrečneži lezli po vrhu zemlje. Potem sta jih spet zakopali. Starejša 6-letna hči je početje ogorčeno spremljala in izjavila, da je delo na vrtu “nagnjusno” in da ona česa takega pod milim nebom nikoli ne bo počela. Jasno, lopatanje je garaško delo. Otroci pa niso neumni. 

Člankov, ki jih napišem, je vedno deležna tudi moja družina. In starejša hči si je s permakulturo premislila glede nagnjusnosti početij na vrtu. Otroci pa nočejo samo pomagat, radi poskusijo sami, tako kot taveliki, zato je prav, da imajo svoj kos vrta. Največ se naučimo s tem, ko delamo sami. Isto velja za naše otroke. Kdo pa rad samo opazuje? Moja starejša peče božansko pecivo in torte, in to samo zato, ker sem jo, ko je hotela poskusit, spustila v kuhinjo, da se je lotila sama, jaz sem bila samo v oporo z rahle distance (in za urgentne popravke – ko je, ker ji merske enote še niso šle čisto gladko od rok, namesto 250 g maščobe v testo nameravala zamešat 2500 g :).

V Avstraliji so se pred nekaj leti lotili projekta uvajanja permakulturnega vrta v šole. Ob šoli kos zemlje namenijo permakulturnemu vrtu. Predmet, pri katerem se učijo sami po permakulturniško pridelati zelenjavo, je najbolj priljubljen; šolarji komaj čakajo, da bo spet tista ura ali dve, ko bodo lahko šli na svoj šolski vrt. In nič presenetljivo ni tole: vse, kar pridelajo, tudi z veseljem pojedo. Da ne govorim o tem, da se učijo za življenje, sami bodo znali pridelati svojo zelenjavo in sadje (pa verjetno se zraven še marsikatera mama z veseljem uči od svojega navdušenega otroka :). 

Tudi naše šole bi lahko tako. Okoli šol je običajno kar precejšnja parcela, na kateri so zelenice, okrasna drevesa in grmičevje. A ne bi bilo fino, če bi lahko na delu te zemlje uredili svoj vrt, se na zabaven način naučili veliko koristnega, pridelali svojo zelenjavo, otroci bi se veliko koristnega naučili, jedli bi zdravo zelenjavo (tamlajša se nonstop pritožuje, da bi v šoli pri kosilu rada več zelenjave :), spontano spremenili slabe prehranjevalne navade – je sploh še kakšna naložba boljša? V Domžalah so se že lotili izdelave permakulturne zeliščne spirale ob šoli (pa ne najdem več linka, bom objavila kasneje, če mi bo uspelo).

Super bi bilo, če bi se zgledovali po Avstralcih. Mogoče je pa zdaj pravi čas, da se lotimo česa takega.

Advertisements

2000 kreativnih prednikov 25.2.11

Še vedno ne morem brskat po vrtu, pa brskam po netu in po knjigah. S kompostom in nagnitimi jabolki imajo veselje srne, ki se brez strahu sprehajajo okoli hiše, z njimi imata pa še večje veselje oba psa, ki ob dveh ponoči zaženeta alarm. Zemlja je še vedno zmrznjena 20 cm globoko (je povedal sosed Zvone, ki mi bo takoj, ko bo mogoče, pripeljal domač uležan gnoj). Sem pa izvedela za odlično eko seno in mogoče ga gremo že jutri iskat.

Zadnjič sem bila na nekem razgovoru za službo in z direktorjem tiste firme sva zafilozofirala o tem, kaj je vzvod za razvoj in napredek človeštva. Po mojem je to ustvarjalnost in radovednost, po njegovem pa lenoba. Malo sva še primerjala svoje poglede in se na koncu diplomatsko pobotala, da imava oba prav: len človek si želi z manj dela doseči več, če pa bo hkrati tudi radoveden in ustvarjalen, bo lahko našel pot do svojega cilja. Razmišljanje ima samo eno pomanjkljivost. Ne predstavljam si radovednega in ustvarjalnega človeka, ki se mu ne bi nič dalo. Samo to mi še ne gre skupaj :)

Menda je pred veliko veliko veliko leti (lenobi se mi zdajle ne da brskat po netu :) na našem planetu ob neki katastrofi preživela le peščica ljudi, približno 2000 jih je bilo. Za dve osnovni šoli ljudi, da si lažje predstavljamo. Preživeli so kreativci, ki so se bili sposobni prilagoditi spremenjenim razmeram. Vsi ostali žal ne. Menda smo vsi današnji človeški naseljenci našega planeta potomci teh 2000 prednikov. Gen za ustvarjalnost se je verjetno v sedmih milijardah potomcev pri marsikom že izgubil, pri mnogih pa zaspal. Pametno ga je obuditi in razviti (vaja dela mojstra); ne le zaradi morebitne ponovne katastrofe (kataklizmične napovedi pogubljenja me ne ganejo posebno, živimo tukaj in zdaj) pač pa že zaradi čistega užitka ustvarjanja in dobrih stvari, ki se s tem izcimijo. Pa smo spet pri permakulturi in njenih načelih. Skrajni čas je že, da napišem prispevek o tem :)

Članek v MMS: Moj permakulturni vrt 25.2.11

O brskanju po zgodovini vrtnarjenja in o reviji Moj mali svet, ki ljubiteljske vrtnarje zalaga z informacijami že od leta 1969, sem že pisala (tukaj). Marčevska številka je ravno izšla in v njej je prvi od mojih člankov o dogodivščinah na permakulturnem vrtu z naslovom Moj permakulturni vrt. In tega sem res zelo vesela. Ker sta vrt in pisanje dve od mojih velikih ljubezni (ne glede na to, kako patetično je to slišat, bom kar pustila; ker drži :)

Kam z ostanki mesa in kostmi 18.2.11

Poklicala me je gospa, ki je na blogu videla, da imamo dva psa (od septembra pa še dva mačja najdenčka, dva oranžna tigrčka) in me vprašala, kaj narediti z ostanki mesa in kostmi v gospodinjstvu. V naši hiši teh ostankov največkrat ni (jasno, pri tako številni armadi štirinožnih družinskih članov), razumem pa dilemo. Meso in kosti načeloma naj ne bi dodajali v kompost; ko gnijejo, oddajajo neprijeten smrad in privlačijo nezaželene živali(ce). Še posebej, če je teh ostankov veliko. Da ne govorim o armadi ljubljenčkov iz okoliških hiš, ki bi z veseljem preživljali proste urice med brskanjem po našem kompostnem kupu. Ali pa medvedov iz okoliških gozdov, če živite na pravšnjem koncu Slovenije…

Ker kurijo v klasični peči na drva, sem ji predlagala, naj ostanke mesa in kosti (čim bolj suhe) zogleni v peči, oglje pa doda kompostnemu kupu. Navodila, kako sami izdelamo manjše količine svojega biooglja v domači peči na drva, so tukaj. Stane nas nič, plini v piksni, ki bodo zgoreli v peči, bodo proizvedli nekaj dodatne toplote, z bioogljem bomo pa oplemenitili svoj kompost. Upam, da bo ideja še komu prišla prav.

Sadike vedo, kaj je pomembno 17.2.11

Sadikam je vseeno, če rastejo v fensišmensi keramičnih in z lepimi vzorci pobarvanih dragih zabojčkih ali v plastični embalaži, ki jo prestrežemo na poti do koša za smeti. Če le dobijo dovolj svetlobe, hranil in vlage. Vse drugo je vaba za človeške oči :) Zato februarja, ko se lotim sajenja semen za sadike, najprej pobrskam doma, kaj imam uporabnega, in šele potem hop v trgovino (če je sploh treba). Prvič je to zabavna igra za urjenje možganov, drugič pa ceneje. Pa čeprav sem nekje prebrala, da na eko vrtu ne bi smelo biti umetnih materialov. Se mi zdi bolj ekološko, da nekaj, kar že tako ali tako imam doma, uporabim, kot pa da to zavržem in kupim isto stvar v novi preobleki. One man`s garbage is another man`s treasure :)

Na spodnjem videu je nekaj zelo uporabnih idej, kako iz odpadne embalaže, ki bi sicer takoj romala med smeti, naredimo vse, kar potrebujemo za vzgojo domačih sadik. Mogoče je kakšna ideja uporabna tudi za tiste, ki imajo le balkon, pa bi si vseeno radi pridelali nekaj svoje zelenjave. Sadikam je preverjeno vseeno :)

Biooglje v praksi 16.2.11

Razpravo, ki je nastala pod prispevkom z naslovom Pridelala biooglje nadaljujem s spodnjim videom (in to pripisujem zoprnemu vremenu – zunaj spet sneži! – zaradi katerega me prav nič ne vleče ven in se veliko raje ukvarjam z zadevami, ki grejejo…). Video ima še drugi del, v katerem rejec piščancev razlaga, kako nekdanji odpadek, s katerim je imel samo stroške (kurje kakce), s pirolizo spreminja v nov, koristen produkt: biooglje in plin za ogrevanje in ohlajanje svojih piščancev.

Spomnila sem se še na nekaj, kar mi je že skoraj ušlo iz spomina: ko sem lani kos travnika spremenila v gredo s pokrivanjem s staro deko, po pravici povedano, nisem pričakovala, da bo kaj prida zrastlo. Bolj po mačehovsko sem delala s tistim koščkom vrta. Deka je zatrla prejšnje rastje in ko sem delala grabenčke za setev solate, sem našla ostanke oglja (pred precej časa smo tam nekaj skurili). Preden sem se odpeljala na morje, sem med setev na hitro nametala še nekaj zastirke in vse skupaj pustila pri miru. Pa je zrastla zelo lepa solata – in zdaj me seveda zanima, če je bilo to (tudi) zaradi oglja.

Čigava si pa ti, Slovenija? 8.2.11

Pred dnevi je do mene prišla informacija, da se je v zadnjih letih kmetijska zemlja v Sloveniji skrčila za 16 %.  Zaradi asfaltiranja in zaradi zaraščanja. Že tako nam v zadnjih 20 letih hitro pada odstotek samooskrbe, čedalje bolj smo odvisni od uvoza hrane (kam to pelje – zagotovo vsaj v podražitve, da ne napišem česa hujšega). Zelo dober članek na to temo je napisala Marjeta Šoštarič (Delo, 8.2.11): Ujetniki velikih.

To so slabe novice. Ampak vsaka zadeva ima svoj antipol – zame je to moj permakulturni vrt, moj mali košček Slovenije, in permakultura na sploh. Svoje težave rada rešujem sama, ne čakam da me odreši deus ex machina. In če sodim po obisku bloga, ki je januarja dobesedno eksplodiral (ful sem bila vesela :), nas je takšnih v Sloveniji že veliko.

Na svoji parceli ne bom imela angleške trave, ki jo je povsod (razen v Angliji) izjemno težko in drago vzdrževat in podobnih samim sebi namenjenih zadev, pač pa vrt, poln užitnih dobrot. Stvar odločitve, seveda; tako kot vse v življenju.

Pripenjam še tale film (je kar dolg, 1h20˙ :), v katerem Geoff Lawton govori o permakulturi.