Archive | januar 2011

Terra preta 4.del – pridelala bio oglje! 24.1.11

OK, moji doma zmajujejo z glavo. Če pogledam čisto realno, od zunaj, je verjetno res hecno, da sem tako navdušena nad sajasto pločevinko, polno zoglenelih odpadkov. Jasno, zato, ker ne vedo, kaj stoji za tem… 

Mož mi je podaril staro piksno od mobitela, ki je idealna za moje poskuse (ni mu bilo čisto jasno, a na srečo je dokaj potrpežljiv). Ker mora zadeva nujno imeti pokrov (piroliza je kemijska reakcija, ki poteka le v odsotnosti kisika – če je kisik prisoten, bo namesto pirolize gorelo), navadna konzerva ni bila dovolj dobra. V pokrov sem naredila nekaj lukenj, vanjo pa do vrha natlačila zmečkan papir, nekaj ličkanja, pomarančne olupke in luščine arašidov. Potem sem pločevinko zaprla, zakurila v peči in v ogenj položila pločevinko. Luknje sem naredila zato, da je iz pločevinke lahko izhajal plin (metan in propan), ki nastane v postopku pirolize.

Bio masa je dehidrirala, njena kemična sestava se je spremenila. Na prvi pogled so pomarančni olupki prepoznavni, struktura je dobro vidna, ob dotiku pa postane jasno, da gre za oglje – je krhko in pušča črno sled. Zaradi pirolize je snov bogata z ogljikom, ki bi, če bi biomaso sežgala, zbežal s kisikom kot CO in CO2.

Poskus je uspel. Imam prvo pločevinko domačega bio oglja, pridelati ga nameravam še precej.

Uporabila ga bom pri poskusu: letošnje sadike bom vzgajala v testnih zabojčkih brez in z dodanim ogljem.

Advertisements

Red beans and ricely yours… 17.1.11

… s tem je svoja pisma zaključeval Louis Armstrong, ki je užival v kreolski kuhinji svojega otroštva v New Orlansu. Kile so šle gor, potem pa je odkril, da si lahko pomaga z odvajali (kar ni OK, da ne bo pomote).  Široka srečna duša je bil tako navdušen nad svojim odkritjem, da je o njem z veseljem obveščal vsakega, na kogar je naletel. Tudi člane angleške kraljeve družine… Haha, si predstavljam njihove otrple dolge obraze, ko jim je pripovedoval, kako super pomagajo odvajala, kadar se preveč naješ, in jim celo ponujal stekleničke s sredstvom, da bodo lahko sami preverili :)

Ko je umrl, je  Duke Ellington rekel takole: “He was born poor, died rich, and never hurt anyone along the way.” Glasba velikega Satchma da enak občutek, kot ga da srečen vrt; v skladu je sama s sabo in v veselje vsakomur, ki naleti nanjo.  

Nimam posluha (na mojo žalost in v obup moje družine, ki je včasih deležna iskrenih poskusov posnemanja), imam pa zelene prste. In če si zraven zavrtim še kakšno od starega Popsa, je svet še toliko lepši.

Premlat hudiča :) 15.1.11

No, ne gre za tapravega rogatca, pač pa za trmasto robido.

Pred nekaj dnevi sem se pogovarjala s kolegico, ki se je lani vselila v čedno novo hišo. Letos bo na vrsti okolica. Del parcele je namenila vrtičku z zelenjavo, jagodičevjem in sadnimi drevesi. Med pogovorom je omenila, da jo je kar strah trenutka, ko se bo treba spopast z  robido. Pričakuje težko borbo, v kateri bo potrebovala mačeto, sekiro, kramp in lopato. Da o super močnih rokavicah in debelih gumijastih škornjih sploh ne govorim.

Tudi pri meni je robida imela veselje cukat za rokave in hlačnice, uzurpirat vrtni prostor in trgat kožo na nezaščitenih rokah, dokler nisem naletela na pameten nasvet na blogu Janeza Božiča. Če se z robido spopadamo tako, da jo sekamo, kopljemo, trgamo, bo s tem dobila samo še večje veselje do širjenja. Svojo moč iz poganjkov, ki jih odsekamo, in iz korenin, ki jih populimo, robida usmeri v nove korenine in nove poganjke, ki jih razžene v nove smeri, tja, kjer je sploh ne pričakujemo. Ne, to robide ne prežene. Pomaga pa, če jo korenito premlatimo. Potem se začne umikat, ker mora svojo moč uporabiti za celjenje ran.

Pri vrtu imam velik grm robide (in njene robidnice so res zelo dobre). Dokler sem jo sekala in pulila, sva bili obe nesrečni. Poganjala je na najbolj nemogočih mestih in hitro se je razvijala v trnast zid. Odkar jo (vsakič ko se mi dozdeva, da si spet preveč dovoli) raje premlatim z kakšnim kolom, hitro pogrunta in ve, da se na vrt ne sme širit. Postopoma se je celo zožila v čeden grm, s katerega z lahkoto poberem sadeže. In obe sva zadovoljni.

Terra preta 3. del 12.1.11

Na posnetku je (proti koncu filma) naprava za pridelavo bio oglja, v kateri kot surovino uporabljajo kurji gnoj (one man´s garbage is another man´s treasure), pline, ki nastajajo v procesu, pa koristno porabijo kot lasten vir energije, pa še za sosede ga je dovolj:

Ogljik (C) skupaj z dušikom (N), kisikom (O) in vodikom (H) spada v skupino osnovnih elementov, zaradi katerih je na naši Zemlji sploh takšno življenje, kot je. Prst, na kateri bo kaj lepega in dobrega zrastlo, jih seveda mora imeti dovolj. Ogljika žal ne moremo “posejati” (dušik lahko, posejemo metuljnice, grah, bob, fižol, volčji bob…), lahko pa ga zemlji dodamo, tako kot pametni stari indijanci, z zoglenelo biomaso (biochar). Oglje nastane ob dehidraciji bio mase v visokih temperaturah in ob odsotnosti kisika. Postopek se imenuje piroliza. Na kakšen način vse vpliva bio oglje na prst, še odkrivajo. Nekatere stvari so že pogruntali: oglje bogati zemljo tudi zaradi svoje strukture, ki je takšna, da je dejanska površina koščka oglja zelo velika. Mikroorganizmi se z veseljem naselijo vanj. Ogljik iz bio oglja vpliva na kakovost, hranljivost, zemlje – presenetljivo in še nepojasnjeno dejstvo je, da je od vrste ogljika odvisna kakovost prsti (briketi za raženj zato ne bodo pravi). Raziskave so pokazale, da na sodobnih poljih količina pridelka z leti upada, ne glede na količino dodanih gnojil (to spoznanje je bilo šok za vse, ki so verjeli, da bodo umetna gnojila čarobna paličica sodobnega kmetijstva). Danes znanstveniki sklepajo, da je manjkajoči člen morda prav ogljik oziroma bio oglje. Nase veže vodo (zato bo rastlina, posajena v čisto oglje, hitro propadla zaradi izsušitve), pa tudi strupe (ena od idej, ki predvidevajo množično uporabo bio oglja je, da bi z njegovo pomočjo razstrupljevali s pesticidi obremenjena kmetijska področja).

Upam, da bom kmalu lahko objavila tudi svojo varianto pridelave bio oglja. Pripomočke, material in znanje za prvi poskus že zbiram.

Terra preta 2. del 10.1.11

Terro preto, ki jo danes najdejo v amazonskem porečju, so ustvarili v obdobju med 450 pr.n.št. in 950 n.št. Fascinantno je, da se je njena rodovitnost ohranila več stoletij, celo tisočletij. Menda se celo obnavlja; doda si po 1 cm na leto. Rast in razmnoževanje sta lastnosti živih bitij; konec koncev živa zemlja, bogata z mikroorganizmi in živalcami, dejansko je živ organizem (sem se spomnila na zanimivo dejstvo, da smo ljudje pravzaprav tovorni vlak za bakterije; če bi nas zmleli v mikserju, bi bilo 95 % te mešanice sestavljene iz različnih bakterij. Toliko o kroni stvarstva :).

V terri preti so našli cela okostja njenih ustvarjalcev. V pragozdu sicer ostanki živih bitij, vključno s kostmi, hitro razpadejo; v terri preti so se ohranila. Presenečeni raziskovalci so na osnovi analize kosti in zob ugotovili, da so bili ti nekdanji prebivaci pragozda visokorasli, močni in zdravi. Za zdrave, močne zobe in skelet, na katerega so pritrjene močne mišice, pa je potrebna zdrava in bogata prehrana. Ki jo je moč pridelati seveda samo na s hranili bogati zemlji.

Kratek film o tem, kakšen je videti vrt, ki raste na terri preti:

Kakšna bodo čez tisoč let polja današnjih kmetov, ki jih s tako vnemo polivajo in z letali iz zraka špricajo z različnimi cidi (cide  = angl. priponka za umor, ubijanje)? Terri preti slična? Menda ne, če se pa že sedaj spreminjajo v puščavo. Ko sem se lotila svojega vrta in zanj določila del parcele, na katerem je poganjala trava, robida, nekoč pa je tam tekla makadamska pot, sem si želela hitrih rešitev. Najhitrejša bi bila, da kupim in dam pripeljati zemljo. Pomislekov sem imela cel kup (kaj pa vem, od kod je, koliko strupov je v njej, je iz bližine prometne ceste, koliko so špricali po njej, koliko je sploh živa…) in na srečo sem si premislila ter naletela na znanje, kako lahko sama izdelam svojo, kakovostno zemljo. To je tako, kot torta iz domače pečice: točno vem, kaj je v njej :) Zemljo se dejansko da “pridelati”: s kompostiranjem in gnojenjem (ko vrnemo, kar zemlji odnesemo, spet vanjo, pa še kaj dodamo), z zastiranjem (pod zastirko pridni delavci predelujejo organske ostanke v humus) in z bio ogljem. Tako kot stari indijanci.

Na netu je v raznih člankih veliko govora tudi o tem, da bi z zoglenevanjem bio mase lahko rešili problem tople grede. O tem razpravljajo na univerzah, v ZDA je potekala konferenca na to temo (komentar o tem je v prejšnjem postu). Njihovo mnenje je, da bi bilo to mogoče. Mene pa kljub vsemu najbolj zanima moj vrt. Tudi zato, ker verjamem, da se vse začne in konča pri malem človeku in njegovem mikro okolju. Lahko mali človek, posameznik, reši svetovni problem? Seveda, če je teh posameznikov, malih ljudi, veliko, in če ti počnejo prave stvari.

Terra preta do indio 7.1.11

Pred kratkim sem po naključju naletela na oddajo, v kateri so pripovedovali o nenavadni zemlji, terri preti (črna zemlja po portugalsko), na katero so v velikih količinah naleteli v porečju Amazonke. Kadar me nekaj tako zelo fascinira, kot me je ta informacija, se lotim brskanja po netu, da bi o zadevi izvedela čim več. In če se le da, novo znanje preizkusim tudi v praksi.


Na sliki: običajna pragozdna zemlja (na levi) in terra preta (na desni); nad njima pa na levi uboren in na desni bogat pridelek (kolikor vidim, gre za koruzo).

Porečje Amazonke je deževni gozd, pljuča zemlje, ki ga neusmiljeno izsekavajo zaradi človeškega pohlepa in požigajo zaradi potreb po novih obdelovalnih površinah. Požigalništvo je stara kmetijska praksa – na ta način odstranijo nezaželjeno rastje, pepel pa naj bi obogatil prst. Vendar preveč pepela zakisa zemljo, razen tega pa ogljik iz bio mase, ki jo požgejo, “pobegne” v nebo. Fosilna goriva so predelana biomasa izpred milijonov let – in njihovo zgorevanje sprošča ogljik, posledice pa so, kot že vsi vemo, učinek tople grede.

Marsikdo je presenečen, ko izve, da je v deževnem pragozdu plast humusa zelo tanka (in zato uničen pragozd hitro nasledi puščava). Rastline se v tekmi za svetlobo dvigajo čim višje v nebo. Več ali manj se vse dogaja nad zemljo in ne v njej, ker sta vlaga in temperatura tako visoki, da propadli organizmi zgnijejo v nekaj urah. Tudi ostankov živali in ljudi ni, ker se ne morejo ohraniti, ampak razpadejo skoraj dobesedno na očeh.

Danes je deževni pragozd redko poseljen, v predkolumbijskem obdobju pa naj bi tam v starodavni in zelo uspešni civilizaciji živelo izjemno številno prebivalstvo. Kako je bilo to mogoče na revni in pusti zemlji, je bilo nerazumljivo.

Presenečeni raziskovalci so na svojih ekspedicijah naleteli na totalno nasprotje običajne puste pragozdne zemlje: velika območja globokih žepov črne zemlje, neverjetno bogate s hranili in izjemno rodovitne (kar nekajkrat bolj od običajnega humusa), katerih izvora pa niso znali pojasniti – dokler niso v odročnih vaseh opazili stare prakse obogatitve zemlje. Domačini so zemljo gnojili z mešanico organskih ostankov, tudi rib, koščkov lončevine in zoglenele biomase. Uganka je bila pojasnjena: področja črne zemlje, večinoma velika okrog 20 ha, nekatera pa kar do 900 ha, je naredil človek.

O terri preti bom pisala več v naslednjih postih, ker je vse o njej nemogočeno stlačit v enega: še več zanimivosti o terri preti, kako so jo ustvarjali (kolikor je doslej znanega o tem), kako se lahko te zadeve lotimo sami in na kaj moramo biti pozorni.

moj mali svet 5.1.11

Sistematično se prebijam skozi metrski kup revij Moj mali svet, letniki 1969 do 1974. Našla sem veliko zanimivega znanja in uporabnih nasvetov za vrtnarje (bom uporabila in tudi opisala), nekaj pa tudi takih cvetk, da sem se res počutila kot v časovnem stroju. Na primer članek o “novi izmišljotini, organskem kmetijstvu, s katerim neki evforični blazneži v ZDA zavajajo ljudstvo, da je to prava pot do odprave lakote v svetu, ko pa vsi vemo, da že sedaj polovica človeštva strada, potem bomo pa stradali vsi…” Leta 1969 je bilo na svetu 2,5 milijarde ljudi, pa so bili mnenja, da jih je veliko :) Krasni novi svet štiri desetletja nazaj je bil zaljubljen v kemijo, čudežno palčko, ki bo odstranila vse težave na vrtu, polju in v sadovnjaku, pa še na domačih lončnicah. Oglas na zadnji strani revije je bil nujno od Cinkarne Celje – gnojila v tej in oni obliki, znotraj pa obvezne reklame za kemična sredstva. Če se prav spomnim, je bilo takrat to, da si nekomu rekel, da je kmet, zmerljivka. Moderno je bilo živet v bloku (sodobna naselja :), v stanovanju s čim več modernimi aparati, delat v pisarni, nosit obleke iz najlona in revlona, izlet v naravo pa obvezno pospremit z uporabo roštilja. Humoreske so opisovale zgode in nezgode povezane z gradnjo hiše (od nekdaj sanje vsakega Slovenca :) v obdobju, ko je bilo do gradbenega materiala obupno težko priti in se je na vrečo cementa čakalo v vrstah kot na koncert Rolling Stonesov. A je danes kaj dosti drugače? Nekako se mi zdi, da se že kar krepko premika :)