Archive | december 2010

Kaj odžene malodušje 8.12.10

V svojem življenju sem se že nekoliko potepala po svetu in zato vem, kako je živeti v bloku, v mestu, v hiši, na deželi, pri nas in kje drugje. Postopoma mi je postalo jasno, kaj mi paše in kaj ne. Mesto imam rada za obiske in nakupe, ogledovanje izložb, muzejev, razstav, prireditev in lepih pročelij, živela pa v mestu ne bi več. Zakaj ne? Na kratko: zato, ker so drevesa v mestu od vseh in od nikogar in se jim to zelo pozna. Na silo so zataknjena v kroge iz granitnih kock. Če se preveč upirajo in s koreninami začnejo dvigati asfalt, jih označijo in požagajo ter namesto njih zasadijo mlada, lažje ukrotljiva drevesa. Saj drži, tudi mestna drevesa so lepa, cvetoči kostanji v drevoredih in vrbe ob Ljubljanici. Ampak…

V Črnem gozdu, ki se od naše hiše širi proti severu, raste nešteto dreves, in nobeno od njih ni omejeno z granitnimi krogi. Filozofiram in kompliciram? Mogoče. Zame velja pač tako, za nekoga drugega drugače. Vendar pa sem zadnjič nekje prebrala tale nasvet: če se hočeš res napolnit z energijo, pojdi ven, na zrak, v gozd, stopi med drevesa. Ne v kuhinjo po novo kavo. Narava ima neskončno količino energije, ki jo z veseljem deli vsem, ki jim je primanjkuje. Zato – ne po novo skodelico kave, ne jamrat, ne se pripet na človeka (ste že imeli izkušnjo, da ste se po pogovoru z nekom počutili totalno izčrpane, brez energije, volje, malodušne, kot bi vam jo izpil? Pošljite ga v gozd! – ali pa po želji kam drugam, samo ne se pustit izčrpavat :). Torej – v gozd. Ali pa na vrt. Za vsakim dežjem posije sonce, za vsako zimo pomlad. Tudi zdajle, ko je vse tako premočeno, megleno, tmurno in brez svetlobe, pod vsem snegom in vso mokroto vem, da semena in korenine samo počivajo in pod odejo iz listja in zemlje čakajo na novo pomlad. Ta zgodba se nikoli ne konča, vedno znova se zbudi in ponovno začne svoj krog moči. Vsemu navkljub se nikoli ne konča. Ko človeku to postane jasno, začuti upanje, da se še tako slabo počutje in temna noč z novo pomladjo končata.

Če bi imela moč, bi vsem malodušnim, depresivnim, žalostnim in obupanim dala vsakemu svoj vrt, orodje in semena, da se naslednjo pomlad lotijo svojega vrta. Vrtnarska terapija :)

ali pa kt je rekel John Lennon: whatever gets you to the light s`all right s`all right :)))




Advertisements

Meter pod snegom 1.12.10

Vrt spi pod debelo odejo. In čeprav vem, da mu paše malo miru pred mojim navdušenjem in da potrebuje počitek, ga kar malo pogrešam. 

Ko je pred nekaj dnevi začelo padati, sem hitro pobrala še zadnjo cvetačo in jo krepko ohlajeno prinesla v kuhinjo (takšne, na pol zmrznjene zelenjave, seveda nisem shranila, ampak je šla takoj v predelavo za juhe in enolončnice). Rožmarin je sredozemsko bitje, zato je presajen v lonec odpotoval v svetel in hladen prostor v kleti (do 10 stopinj še zlahka prenese), nekaj korenin peteršilja pa sem presadila v lonček za na kuhinjsko polico, da bo sproti na voljo kot sveža začimba. Jabolka so pospravljena v plitkih zabojčkih, več ali manj v eni plasti, ker so tako bolj pod kontrolo in je manj možnosti, da mi bo eno gnilo jabolko pokvarilo cel zabojček :). Sproti jih pregledujem in sumljiva porabim za sladice. Eccola, tole je en dober recept.

Na vrtu so pod snegom ostali brokoli, nekaj korenja in radič, v zeliščni spirali pa prezimno trdna zelišča. In kup idej, kaj vse bi še lahko počela. Bom morala malo potrpeti, ne gre. Samo da neha padat…