V roke sem dobila revijo o vrtnarjenju, zelenjavi in rožah itd. In nekje na sredi revije naletim na članek o tem, kako danes vedno več ljudi razmišlja o tem, da bi se lotili svojega vrta. Zaradi krize, recesije, pa da pridelaš nekaj svojega, zdravega. S tem se popolnoma strinjam. Dodala bi še to, da se da skozi roke spreminjat možgane (in počutje, in psiho). O tem morda kdaj drugič.
Berem dalje in naletim na takole pisanje (malo se hecam, nisem dobesedno prepisala iz članka :): Ampak, dragi moji, ne računajte na to, da je vrtnarjenje lahko opravilo! Ker tisti revež ali revica, ki misli, da je kolobarjenje, ritje po trdi zemlji in kontroliranje vrta v srednje-jugovzhodni Evropi lahko delo, se obupno moti! In zmota ga bo drago stala! Ker kdor ne spozna pravočasno, da ga čaka trd boj, ne boj, ampak mesarsko klanje in borba s polži, sušo, neusmiljeno pripekajočim soncem, požrešnimi bolhači, zavrtači in nenasitnimi voluharji ter kar je še te golazni, ki je neštevilna v svoji množini in neskončna v svojem apetitu, bo to prav kmalu spoznal sam skozi svoje okrvavljene žulje…
OK, krepko pretiravam, priznam. Ampak svarilo o težki muki vrtnarjenja na začetku članka me je dobro nasmejalo in mi dalo mislit. Ne bom trdila, da ni treba čisto nič delat, da ni treba nič za lopato zagrabit, da ni treba nikoli na kolena, pa da nikoli ne dobiš nobenega žulja, pa da nikoli in nič ne zaboli v križu, ko od čistega veselja ne moreš nehat. Ampak suženjsko delo pa vrtnarjenje res ni. Razen če – če hoče človek, da je na vsak način po njegovem. Potem pa ja.
Permakultura za telebane 