Archive | november 2010

Kakšno vezo imajo jabolka z makrobiotiko 9.11.10

V roke sem dobila zanimivo knjigo Makrobiotični zen (ali: umetnost pomladitve in dolgega življenja), ki jo je napisal Georges Ohsawa. Kunšten naslov, pa sploh ni tako hudo. Pametni Ohsawa jo je napisal tako, da jo razumem tudi brez študija vzhodnjaških ved.

Glavni vzrok za vse bolezni je po makrobiotiki neravnovesje jina in janga v človeku. Jin in jang sta dve nasprotujoči, a dopolnilni sili, ki sta v vsaki stvari, snovi, živem bitju. Jin je širjenje, prostor, zunanje, navzgor. Jang je krčenje, čas, notranje, navzdol. Vir sodobnih civilizacijskih bolezni naj bi bilo preveč jina (zelo jin so razhudniki, večina mesa, predvsem pa vse industrijsko pridelano meso, kravje mleko in mlečni izdelki, južno sadje, kava, sladila, ingver…). Ravnovesje popravimo tako, da jemo več tega, kar nam manjka in manj tistega, česar imamo že tako preveč (torej, vsi debelušni in utrujeni, jejmo več janga :). Zelo bolnim (skoraj bi napisala: neuravnovešenim :) Ohsawa priporoča, da vsaj mesec dni jedo skoraj izključno žita (riž, proso, ajdo, pšenico – seveda v čim bolj naravnem stanju, zato glaziran riž že ne bo pravi) z do 10 % jang zelenjave. Z veseljem sem prebrala, da so jabolka zelo jang, pa še lokalna hrana so (kar je tudi priporočljivo). Torej tudi po makrobiotiki drži: eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran.   

Sredi oktobra sem na kmetiji blizu Frankolovega obirala eko jabolka. Staro sorto, bobovec. Nič špricana, na visokodebelnih jablanah, ki rastejo na kar precej strmem pobočju (zaradi česar se je vsake toliko kakšen od družbe na petah odpeljal malo nižje v dolino, trenirke so pa sproti zbirale potrdila o naši pridnosti – rjave štampiljke  blata). Obirali smo z obiralniki, pa kmalu ugotovili, da bo treba otresati, ker vseh jabolk ni bilo mogoče doseči. Ste že kdaj otresali jabolka z dreves? Vam povem, da sploh ni tako lahko, kot se zdi. Kolesarska čelada pride zelo prav.

Za ozimnico so primerna samo obrana jabolka, otresena pa ne, ker se pri padcu vsaj malo obtolčejo in zato ne zdržijo do januarja, ko so najboljša kot namizna jabolka. Pa nič ne de, bobovec je čudovit za marsikaj. Za pite, sok, marmelade, čežano… Medtem, ko čistim jabolka in jih režem na krhlje za nadaljno obdelavo, z njimi komaj sproti pitam lačna usta mlajše generacije (med katero sodi tudi Luna, ki kar ne more zatajiti, da ima gene zlatih prinašalcev). Recepte o tem, kaj se da početi z njimi (mislim, z jabolki) bom dala pa v Dober tek.

Advertisements

Neee, ne se matrat 3.11.10

V roke sem dobila revijo o vrtnarjenju, zelenjavi in rožah itd. In nekje na sredi revije naletim na članek o tem, kako danes vedno več ljudi razmišlja o tem, da bi se lotili svojega vrta. Zaradi krize, recesije, pa da pridelaš nekaj svojega, zdravega. S tem se popolnoma strinjam. Dodala bi še to, da se da skozi roke spreminjat možgane (in počutje, in psiho). O tem morda kdaj drugič.

Berem dalje in naletim na takole pisanje (malo se hecam, nisem dobesedno prepisala iz članka :): Ampak, dragi moji, ne računajte na to, da je vrtnarjenje lahko opravilo! Ker tisti revež ali revica, ki misli, da je kolobarjenje, ritje po trdi zemlji in kontroliranje vrta v srednje-jugovzhodni Evropi lahko delo, se obupno moti! In zmota ga bo drago stala! Ker kdor ne spozna pravočasno, da ga čaka trd boj, ne boj, ampak mesarsko klanje in borba s polži, sušo, neusmiljeno pripekajočim soncem, požrešnimi bolhači, zavrtači in nenasitnimi voluharji ter kar je še te golazni, ki je neštevilna v svoji množini in neskončna v svojem apetitu, bo to prav kmalu spoznal sam skozi svoje okrvavljene žulje…

OK, krepko pretiravam, priznam. Ampak svarilo o težki muki vrtnarjenja na začetku članka me je dobro nasmejalo in mi dalo mislit. Ne bom trdila, da ni treba čisto nič delat, da ni treba nič za lopato zagrabit, da ni treba nikoli na kolena, pa da nikoli ne dobiš nobenega žulja, pa da nikoli in nič ne zaboli v križu, ko od čistega veselja ne moreš nehat. Ampak suženjsko delo pa vrtnarjenje res ni. Razen če – če hoče človek, da je na vsak način po njegovem. Potem pa ja.

Jesen na vrtu 2.11.10

Drži, da ni rastne sezone, razen če rastna sezona pomeni 365 dni na leto. Ves čas, vse leto, se da početi kaj koristnega in zabavnega. Tudi zdajle, na začetku novembra, idej ne zmanjka.

Radič rezavec mi zelo lepo dela. Ponoči ga hodijo pridno žet srne (na srečo so tako pametne, da ga vedno pustijo nekaj centimetrov nad tlemi in lahko ponovno požene), zato bom sadike potikala v zabojčke na terasi. Do prvega resnega mraza bodo tam, potem pa odpotujejo na siljenje v shrambo v kleti.

Praznih gred pri meni ni. Peso sem do konca populila danes, korenje še bom. Praznino zasejem s špinačo (za naslednje leto), perje od pobranega pridelka pa posujem povsod tam, kjer se kaže gola zemlja. V primerjavi z lanskim letom je plast humusa bistveno bolj debela, zemlja je mastna in temna, ampak ne zbita. Jesensko delo na vrtu je podobno spomladanskemu čiščenju hiše: odstraniš vse, kar je odveč, prezračiš, obrneš na glavo, poiščeš nove vidike, prestaviš, ustvarjaš, skratka – revolucija. V glavi si že sestavljam načrt vrta za naslednje leto. Zdaj je pravi čas, da razmislim o obliki vrta, kje bo glavna pot, kam bom dala maline in ribez, kje bodo buče… Za razliko od revolucije v hiši pa si na vrtu lahko privoščim več tistega, česar si v hiši iz obzirnosti ne morem priviščiti v neomejenih količinah (ker bi sicer zmedla moža in ne bi več vedel, a je sploh prišel domov :) – do nezavesti lahko improviziram, packarim in kombiniram. Pri tem uporabim materiale, ki bi sicer potovali na odpad; z malo domišljije in spretnosti mi ni treba praktično ničesar kupiti. Tako kot vedno in povsod v življenju pa velja tole – več kot “ne” mi tudi rastlina ne more reči :) Če je pa “ja”, torej je zadovoljna, mi to pokaže z zdravo in bujno rastjo.

Zelje še vedno pridno dela glave (drugo leto bom vse delala dosti prej, zato me pred pomladjo čaka poseben projekt – sestavljanje gnojilnikov). Osipavam stebla in jih obdajam z zastirko, da mu je bolj prijetno. Sadike cvetače, ki jim ni uspelo narediti belih kron, bom preden se začne resen mraz pobrala, zrezala, na hitro zdušila in v vrečkah spravila v zamrzovalniku.