Archive | september 2010

Dvojni vodovod s kapnico 21.9.10

Z neba nam dobesedno na strehe leti denar. Samo prestreči ga je treba.

Ko smo se pred šestnajstimi leti preselili v naravo, v hiši ni bilo vodovoda, kot sem ga bila vajena v mestu. Voda se je s strehe zbirala v “štirni”, betonskem zbiralniku, vkopanem za hišo. Od tam jo je črpal in po hišnih ceveh poganjal hidrofor. Na srečo, bi lahko rekla danes; če bi že takrat imela vodovod s pitno vodo, verjetno kasneje ne bi razmišljala o dvojnem vodovodu, ker bi se mi zdelo preveč zakomplicirano. Pa sploh ni. Samo pravega mojstra moraš imeti.

Šele pred tremi leti je tudi do naše hiše prilezla cev s pitno vodo (pa smo samo 30 km oddaljeni od Ljubljane). Kapnice seveda nismo odklopili. Pitno vodo smo napeljali le do pipe v kuhinjskem koritu. Povsod drugje po hiši še vedno teče kapnica: v kopalnici, stranišču, v pomivalnem in pralnem stroju, za pranje avtomobilov in zalivanje vrta. Dotrajani betonski sarkofag smo nadomestili s plastično cisterno. Njenih 4000 litrov vode popolnoma zadošča, če pa kapnice le zmanjka, se z zasukom vgrajenega ventila dotok pitne vode preusmeri v vse hišne cevi.

Pipe (menda je pipa po treh letih že za na odpad, uničena zaradi kamna) in bela keramika (umivalnik, bana, straniščna školjka) so kot novi, brez kamna, pomivalni in pralni stroj delujeta kot mina (calgona in podobnih ne potrebujem), mehčalcev za perilo ne uporabljam. Za vodo plačam komunali dobre tri evre na mesec, vsa ostala voda je zastonj, ker sama od sebe pade z nebes. Kapnica seveda ne gre direktno s strehe v vodovodne cevi, pač pa najprej potuje skozi filtre peska in kamnov, da se prečisti.

Mogoče bom enkrat natančno seštela, koliko prihranimo, čeprav je že čez palec jasno, da ne malo. Poleg tega je že sama zavest o tem, da s pitno vodo ne splakujemo stranišča ali peremo avtomobilov, prijetna.

Največja trma med bučami: čajota 20.9.10

Na slikah seveda niso čajote, bodičaste bučke iz Južne Amerike, ampak hokaido bučke, fotografirane pred kakšnim mesecem. Več o čajotah zelo dobro piše tukaj: http://myplants24.blogspot.com/2008/02/nekj-izmed-rastlin.html in v srbščini, ampak z veliko koristnimi informacijami, tukaj: http://www.poljoprivreda.info/?oid=3&id=208

In zakaj nimam nobene fotke čajot, ki sem jih tako zelo želela gojiti, da je moj mož moral ponje celo v Koper (prijazen vrtnar iz Kopra mi je preko maila obljubil dve brezplačni sadiki; zdaj sem se spomnila, da sem brez manir, ker se še vedno nisem zahvalila..)

Zato, ker si nisem pustila dopovedat nekaj novega. Za bučke, buče, cukete in hokaido buče, ki sem jih že sadila, vem, kaj jim je všeč. Hokaido buče obožujejo drevesa (lani mi je ena splezala na bukev, s katere so potem viseli oranžni plodovi :). Cukete rade plezajo po kamnitih zidcih. Ker so tudi čajote buče, pa čeprav bodičaste, sem sklepala, da kaj bistveno novega ni treba vedeti. O pa ja de.

Čajoti sem posadila v dobro skompostiran vrtiček, jima postavila zaledje iz manjših skal za tople večere in pazila, da sta imeli dovolj vlage. Za užitke pri plezanju sta dobili kos žičnate ograje, po katerem bi lahko plezali proti severu. In potem sta začeli poganjat. Po mojem v napačno smer, ne po ograji navzgor (in v severno smer), ampak čez trato proti jugu. Seveda sem ju pridno in vztrajno popravljala. Rezultat je bil ta, da je ena obupala in zgnila, druga pa mi je konec avgusta končno (ker med dopustom na morju nisem mogla popravljat njene plezalne smeri) uspela dopovedat, kaj ji paše. Ko je imela končno nekaj dni miru, je pognala dolg poganjek proti jugu. Z največjim veseljem in velikimi, zdravimi listi. Žal je zdaj že tako pozno, da plodov ne bo. In to pri bučah, o katerih že vrabci čivkajo, da noro obilno rodijo! Plodovi so težki do 400 g, na eni sadiki pa zraste tudi 10 in več kg plodov…

Je bila pa dobra šola. Preden bo padla prva slana, jo bom prestavila v hišo. Sicer malo dvomim, mogoče pa le bo kaj. Čajota je trajnica in pri nas na Primorskem prezimi.

Drugo leto pa – ponovi vajo. Z malo več posluha. Za vmesni čas je pa tukaj še en mehiški recept.

Zelje, koruza in veselje do življenja 15.9.10

Na drugi strani ograje mojega malega permakulturnega kaosa (beri – vrta :) imata naša soseda, starejši par iz Ljubljane, klasičen vrt s pošlihtanimi gredicami, brezhibno pograbljeno zemljo in v vrste posajeno zelenjavo. Na svoj vikend prideta vsak teden vsaj enkrat in takrat, če naletimo en na drugega, malo poklepetamo. Zadnjič smo se spet srečali ob ograji. Vrtova si nista skoraj nič podobna – na moji strani kipeča zmešnjava, na njuni red. Gospa je pokomentirala mojo sladko koruzo: zdaj jo boste pa že kmalu lahko jedli – in zelje: kakšne lepe glave dela.. potem pa dodala: pri nas je pa letos bolj ubogo, prehudi šoki so, temperatura skače gor in dol, enkrat je vroče, potem spet hladno, pa enkrat lije kot iz škafa, potem je pa spet suša. Kako pa to, da pri vas tako lepo poganja? Seveda nisem mogla biti tiho in sem ji povedala, da je bistvo v tem, da dovoliš rastlinam, da uporabljajo svojo pamet in jih pri tem podpiraš. Da torej opazuješ in slediš, pomagaš in vmešaš pa se samo toliko, kot je res treba, ne pa da teroriziraš, ukazuješ in kaznuješ kot kapo v koncentracijskem taborišču (tole je res že malo radikalna izjava, ampak iskrena, res tako mislim). Zadovoljne rastline imajo veselje do življenja, to pa se zlahka vidi na rasti in kasneje okusi v skledi ali na krožniku.

Na obrazu sem ji brala, da jo zanima, ampak da težko kar takoj sprejme tako radikalno drugačen način razmišljanja. Vendar: vaja dela mojstra (in mojster dela vajo :). Tudi Rim ni bil zgrajen v enem dnevu. In tisoč milj dolga pot se začne s prvim korakom. In tako dalje, da ne naštevam.

Samo še tale citat (čeprav ni zrastel na mojem zeljniku, pač pa je sposojen s Facebooka od prijateljice Jane):
If existence invited us to be here, who else’s permission do we need to accept ourselves as we are? Stop struggling to impress others, who are struggling equally hard to impress us. -osho

Rastline to razumejo, dajmo še ljudje.

Permakulturni vrt, slovenski prevod Bellove knjige 14.9.10

Na srečo sem tako dolgo mečkala z naročilom Bellove knjige The Permaculture Garden preko Amazona, da je knjiga medtem že izšla v slovenščini. Prejšnji četrtek, 9.9., sem šla na predstavitev knjige v Okoljski center na Trubarjevi 50 – pa ne zato, ker bi me bilo treba prepričati v smiselnost nakupa, ampak zato, da se naučim kaj novega. Takšne priložnosti je vedno pametno izkoristiti. Nekaj novega sem izvedela, predvsem pa sem prišla do svojega izvoda knjige, ki jo zdaj sistematično predelujem. Še vedno me malo mede sprejemljivost in zaželjenost navideznega kaosa (ta koncept moji še vedno preveč pridkani, v storilnost naravnani slovenski duši še vedno ne sede čisto zlahka). Preveriti moram  tudi učinkovitost gozdnega vrta (najbolje bo, da kar v praksi, talk is cheap, mene prepričajo dejanja :). Očitno pa je, da so meseci razmišljanja, prakse in učenja že prinesli prve rezultate (poleg užitnih sadov z vrta): poglavje z naslovom Naprezanje prepovedano mi je strašno všeč…

Na temle linku: http://www.misteriji.si/art/zdrava_prehrana/Permakulturni_vrt so podatki o knjigi, malo nižje pa še intervju z Grahamom Bellom. Belolasi Škot, ki majčkeno spominja (vsaj mene) na dobrodušnega škrata (brez zamere, prosim) je brez dlake na jeziku, predvsem pa (kar sploh ni tako pogosto, kot bi človek pričakoval ali si želel) ve zelo veliko o temi, o kateri govori. In to iz lastnih izkušenj na lastni koži.