Zamaknjenost (o glasbi in vrtu) 26.7.10

Ko človek počne zadevo, v kateri res uživa, ure minevajo kot minute, vanj se naseli umirjenost in zbudi se kreativnost. Človek vstopi v alfa stanje zavesti, v katerem se iz užitka porodijo najlepše in največje mojstrovine. Takšnega človeka je res zabavno gledati. Vedno me zabavajo posnetki Glenna Goulda, kanadskega pianista, ki je najraje igral Bacha. Na svojem majhnem, zmajanem stolčku z odrezanimi nogami. Klavir je zanj samo orodje, posrednik, preko katerega zunanji svet dobi vtis o tem, kaj se mu vseskozi dogaja v glavi… in to, kar se mu dogaja v glavi, ne preneha niti po tem, ko prsti niso več v stiku s klavirskimi tipkami… ko med skladbo odkoraka od klavirja in si še naprej prepeva melodijo, ki zveni v njegovi glavi in ko po koncu skladbe odmakne roke s klaviature.

In kaj ima vrt s tem? Zame je vrt ena od mojih zamaknjenosti. Tudi ko nisem v njem, v mislih “vidim” svoje sadike, poganjke, sadove. Bachovi toni in akordi in melodije so kot dobri sosedi, tako kot rastline, ki so dobre prijateljice. In to se vidi (in sliši) in čuti. Narava sama po sebi je največja mojstrovina.

Advertisements

One thought on “Zamaknjenost (o glasbi in vrtu) 26.7.10

  1. Pozdravljena Bojca,

    z veseljem na vsake toliko dobesedno padem v tvoj blog. Pa me pravzaprav vsebina pisanja ne zanima preveč. Zdaj sem bolj betonska ženska, ki sadje in zelenjavo kupuje predvsem v trgovinah in sem prav ljubosumna na tiste, ki imajo možnosti, kot jih imaš ti: da si lahko pridelajo dobrine v zdravem okolju in potem vsaj vedo kaj jedo in potem ni čuda, da tvoj mož želi še solate. Medtem, ko se midva z mojim dragim vedno znova zgražava nad tem kaj vse nam ne prodajo. No, kaj vse ne kupiva. Kadar pa dobiva od staršev ali sorodnikov kakšno glavo domače solate, kilo krompirja in dva paradižnika pa sva kot otroka srečna, da spet jeva Zelenjavo.

    No, pa naj se vrnem tja, zakaj sem se ti sploh oglasila preko tvojega bloga. Srce mi kar poskakuje od veselja, ko berem kako živiš. Ko berem te vrstice, čutim, da razvijaš entuzijazem, svojo notranjo srečo, svoj notranji mir, duhovno rasteš. Kar pa je najpomembneje, kar lahko razberem, upaš si!

    Vesela sem, da si moja sorodna dušica, da te poznam, da ostajaš tista oseba, ki je zanimanja vredna in h katerim se bom vedno znova obračala. Pa to, da se nisva videli že kakšni 2 leti, sploh ni pomembno.

    Hja, še posebej si me našla pri tej “zamaknjenosti”. Te dni raziskujem stare grške filozofe in določena njihova razmišljanja prevajam v današnji čas. In kot si napisala, ko roke samo letijo po tipkovnici in ko moram svoja opažanja krajšat, da jih bo sploh kdo bral, ja, to je zamaknjenost. In takšna zamaknjenost je tista, ki budi v nas tisto, kar je večno ostajalo nedotaknjeno, ki je spalo in se upa zbudi samo takrat, ko se čuti dovolj varno (beri: dovolj staro), da se lahko pokaže v vsem svojem siju. In ta zamaknjenost je stanje, ki daje mojemu življenju motivacijo za razvoj moje duše.

    Ostajaj na poti v katero verjameš, ostajaj moj vzor.

    Helena Hošpel

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s