Domače seme 5.7.10

Bila sem na obisku pri prijateljici v Kandršah. O zemlji raje ne bom govorila (me daje čistokrvna slovenska fovšija – tam je zemlja črno rjava, mastna, topla, da kar puhti od rodovitnosti – a je potem čudno, kakšna zelenjava ji poganja???).

Z užitkom sem jo poslušala, spraševala, kako se loteva tega pa onega. Ima majhen vrt pred hišo, na katerem raste vse, kar vsak dan potrebuje v kuhinji in večjo njivo z ostalimi pridelki malo dlje od hiše.

Dala mi je sadike zelja za domov (vse so se prijele; domov sem jih prinesla v grudah njihove zemlje, jih posadila še isti večer v zalite jamice in jim naredila venčke iz zastirke..) in nekaj glav solate. Kakšna solata! V vrstah raste kot vojaki. In potem sem izvedela skrivnost. Ta solata raste že leta iz domačega semena; vsako leto eno solato spustijo v cvet, skrbno zberejo seme in ga shranijo za naslednjo sezono. Enako velja za večino njene zelenjave, od fižola dalje.

Podarjena sadika zelja, v ozadju sladka koruza:

Kot novopečena vrtnarica sem se na začetku svoje kariere seveda morala založiti s kupljenimi semeni, ni šlo drugače. S kupljenimi italijanskimi eko vrečkami semen nisem kaj prida zadovoljna. Skrbno sem pazila, skoraj laboratorijsko vzgajala sadike fižola; in na, potem pa vraga mulc ne zraste nikamor!! Sprva sem mislila, da jim mogoče pogoji ne pašejo; ampak, fižol je ja metuljnica, nezahtevna sorta zelenjave! Pa tak zbirčnež! Oči mi je odprlo, ko je mož s Primorske, od svoje mame, prinesel pozabljen lonček napol vzklilih semen fižola. Čista revščina. Reveži so v pomanjkanju svetlobe in hranil v obupu pognali dolge, blede in lomljive klice. Nisem verjela, da bo kaj iz njih, pa sem jih za hec zmetala v prazen prostor na zeliščni spirali in zanikrno pokrila z nekaj listja in zemlje. Na, pa rasti, če boš, drugače pa itak ne bo škode. In? Po dobrem tednu so pognale močne, mlade fižolove sadike. Italijani so še vedno več ali manj kilavi (razen redkih izjem), domači pa takole uspešni:

Zdaj možu težim, naj misli name. Naj se spomni name, ko bo kje na obisku, pa naj nafehta kaj domačega semena. Česarkoli, samo da je domače, iz roda v rod podedovano. Domačo solato imam že obljubljeno.

Pa še to: za seme se ne sme zahvalit, pravi stara vraža. Če se zanj zahvališ, ne bo vzklilo. Takšne stare coprnije so mi všeč (tako kot tista, ki pravi, da najlepše rastejo nakradene rože :)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s