Archive | julij 2010

Zamaknjenost (o glasbi in vrtu) 26.7.10

Ko človek počne zadevo, v kateri res uživa, ure minevajo kot minute, vanj se naseli umirjenost in zbudi se kreativnost. Človek vstopi v alfa stanje zavesti, v katerem se iz užitka porodijo najlepše in največje mojstrovine. Takšnega človeka je res zabavno gledati. Vedno me zabavajo posnetki Glenna Goulda, kanadskega pianista, ki je najraje igral Bacha. Na svojem majhnem, zmajanem stolčku z odrezanimi nogami. Klavir je zanj samo orodje, posrednik, preko katerega zunanji svet dobi vtis o tem, kaj se mu vseskozi dogaja v glavi… in to, kar se mu dogaja v glavi, ne preneha niti po tem, ko prsti niso več v stiku s klavirskimi tipkami… ko med skladbo odkoraka od klavirja in si še naprej prepeva melodijo, ki zveni v njegovi glavi in ko po koncu skladbe odmakne roke s klaviature.

In kaj ima vrt s tem? Zame je vrt ena od mojih zamaknjenosti. Tudi ko nisem v njem, v mislih “vidim” svoje sadike, poganjke, sadove. Bachovi toni in akordi in melodije so kot dobri sosedi, tako kot rastline, ki so dobre prijateljice. In to se vidi (in sliši) in čuti. Narava sama po sebi je največja mojstrovina.

Advertisements

Zeliščna spirala 26.7.10

Minili so slabi trije meseci, odkar sem zgradila in zasadila zeliščno spiralo. Vse, kar sem prebrala o njej, se je izkazalo za resnično. Očitno je, da zeliščem in zelenjavi, ki raste v njej, nekaj res zelo dobro dene. Med zelišči je ostal prazen prostor in ker mi gola zemlja ni všeč, sem za hec vrgla tja nekaj semen fižola in graha, zasadila bučko in kumaro, sončnica si je pa prostor določila kar sama. Zeliščne spirale mi ni treba zalivati – v zadnjih treh mesecih sem jo morda zalila enkrat ali dvakrat – nekako se vlaga v njej uravnava kar sama. Verjetno imajo tukaj spet kamni svoje prste vmes…

Na spodnji sliki od leve proti desni: fižol, peteršilj, bučka, drobnjak, bučka, grah, meta… 

Takole pa po vrhu zidka lovi ravnotežje bučka. Spretno lovi krivino zidu na vzhodni strani zeliščne spirale, listi in cvetovi pa kažejo v nebo zravnano kot sveče: 

Nov teritorij za vrtne grede 8.7.10

Zmanjkalo mi bo prostora. Če bi lahko, bi itak imela kar njivo, veleposestnica :) Ali pa kar cel kup njiv. Ja ja, dream on… Bomo videli, ko bom jeseni potegnila črto pod letošnji vrt, s kakšnimi rezultati se bom lahko pohvalila.

Zaenkrat sem kar zadovoljna. Sploh glede na vire (mislim na kvaliteto zemlje), s katerimi sem začela. Pri včerajšnjem kosilu je mož izjavil, da bi morali imeti plantažo solate. Glede na to, kako je solata z domačega vrta dobra. Spomnila sem ga na eno od njegovih zadnjih izjav, naj hitim počasi, naj začnem z malim.. Kako torej??

Za oskrbo 4-članske družine z domačo zelenjavo bi menda potrebovala okrog 250 m2 vrta. Po moji oceni trenutno obdelujem kakšnih 50 ali 60 kvadratnih metrov, vendar letos nimam krompirja (ki je velik porabnik prostora). Nadaljevala bom tako, kot sem si že v začetku zamislila. Mislim, da je načrt kar dober. V dveh ali treh letih bom gotovo na vsaj 250 kvadratnih metrih.

Torej, kot rečeno, potrebujem nekaj dodatnega prostora. Na vzhodni strani zeliščne grede sem s pravokotnika, velikega 1,5 x 3 m populila rastje (v glavnem trava in regrat), populjeno porabila za zastirko na vrtu in zemljo pokrila s staro odejo in kartonom. Ne bi rekla, da je vse skupaj zelo estetsko, služi pa svojemu namenu. Pod prepustnim pokrovom (zato plastika v ta namen sploh ne pride v poštev) rastline do konca odmrejo, mikroorganizmi in žužki v zemlji pa zemljo razrahljajo in ostanke rastlin predelajo v humus. Po dveh do treh tednih je zemlja pod odejo pripravljena za nove grede.

Če novega prostora ne bi potrebovala že letos, bi zemljo pustila pokrito, v jeseni nametala nanjo kompost (gnoj pa le, če bi v naslednjem letu nameravala tam saditi tiste, ki jim to ustreza, na primer buče). Potem bi začela s krompirjem (ker ga je treba osuvati, je to telovadba, ki zelo paše novim teritorijem), nadaljevala z zeljnicami in končala z metuljnicami (grah, fižol). Ker pa prostor potrebujem TAKOJ (moj mož si želi imeti plantažo solate :), bom takoj, ko bo po luninem koledarju to prav, posejala solato in z osnovne grede presadila sadike cvetače in brokolija. Pa še radič. Njamsi.

Tri mega sestre 5.7.10


Takole je videti, če skupaj rastejo prijateljice, ki se dobro razumejo, si pomagajo in ena drugi nudijo, kar potrebujejo (fižol, buče in koruza). Nastane megalomanska rast. Plevel nima najmanjše možnosti za zmago. Že v kali ga zatrejo :)

In kaj je tukaj moja vloga? Skrb za to, da naberem bučke, dokler so še mlade, ker ima potem mama buča večje veselje delat nove…

Domače seme 5.7.10

Bila sem na obisku pri prijateljici v Kandršah. O zemlji raje ne bom govorila (me daje čistokrvna slovenska fovšija – tam je zemlja črno rjava, mastna, topla, da kar puhti od rodovitnosti – a je potem čudno, kakšna zelenjava ji poganja???).

Z užitkom sem jo poslušala, spraševala, kako se loteva tega pa onega. Ima majhen vrt pred hišo, na katerem raste vse, kar vsak dan potrebuje v kuhinji in večjo njivo z ostalimi pridelki malo dlje od hiše.

Dala mi je sadike zelja za domov (vse so se prijele; domov sem jih prinesla v grudah njihove zemlje, jih posadila še isti večer v zalite jamice in jim naredila venčke iz zastirke..) in nekaj glav solate. Kakšna solata! V vrstah raste kot vojaki. In potem sem izvedela skrivnost. Ta solata raste že leta iz domačega semena; vsako leto eno solato spustijo v cvet, skrbno zberejo seme in ga shranijo za naslednjo sezono. Enako velja za večino njene zelenjave, od fižola dalje.

Podarjena sadika zelja, v ozadju sladka koruza:

Kot novopečena vrtnarica sem se na začetku svoje kariere seveda morala založiti s kupljenimi semeni, ni šlo drugače. S kupljenimi italijanskimi eko vrečkami semen nisem kaj prida zadovoljna. Skrbno sem pazila, skoraj laboratorijsko vzgajala sadike fižola; in na, potem pa vraga mulc ne zraste nikamor!! Sprva sem mislila, da jim mogoče pogoji ne pašejo; ampak, fižol je ja metuljnica, nezahtevna sorta zelenjave! Pa tak zbirčnež! Oči mi je odprlo, ko je mož s Primorske, od svoje mame, prinesel pozabljen lonček napol vzklilih semen fižola. Čista revščina. Reveži so v pomanjkanju svetlobe in hranil v obupu pognali dolge, blede in lomljive klice. Nisem verjela, da bo kaj iz njih, pa sem jih za hec zmetala v prazen prostor na zeliščni spirali in zanikrno pokrila z nekaj listja in zemlje. Na, pa rasti, če boš, drugače pa itak ne bo škode. In? Po dobrem tednu so pognale močne, mlade fižolove sadike. Italijani so še vedno več ali manj kilavi (razen redkih izjem), domači pa takole uspešni:

Zdaj možu težim, naj misli name. Naj se spomni name, ko bo kje na obisku, pa naj nafehta kaj domačega semena. Česarkoli, samo da je domače, iz roda v rod podedovano. Domačo solato imam že obljubljeno.

Pa še to: za seme se ne sme zahvalit, pravi stara vraža. Če se zanj zahvališ, ne bo vzklilo. Takšne stare coprnije so mi všeč (tako kot tista, ki pravi, da najlepše rastejo nakradene rože :)

Vrt v začetku julija 5.7.10

Letos je že nebeškega zalivanja toliko, da vmesna sušna obdobja zlahka premostim s kanglo in ribnikom za zbiranje deževnice. Z vrtom ni toliko dela, kot sem pričakovala (ali pa ne opazim, ker mi je v takšno veselje). Vsak dan po malem plejem. Populjen plevel porabim za zastirko pod sadikami. Ura mine, kot nič.

Kamne, ki zbirajo toploto, postavljam za rastline, da kamen ne zastira sonca (če gledam iz smeri sonca, je za kamnom hladno, pred njim pa toplo). Zastirko, ki zadržuje vlago, naložim pod sadiko v obliki venčka, predvsem pa pred njo (ravno obratno kot pri kamnih). Ko je dosti dežja, zastirko mimogrede malo dvignem, razrahljam, odmaknem.

Zdaj že vem, kakšne so mlade rastline, ki bi jih rada imela v vrtu in tiste, ki zame spadajo med plevel. Najbolj težavno obdobje je tisto, ko mladina raste iz semen. Plevel je bolj podjeten in prvi zasede prosti teritorij. Šele potem se zbudijo tisti, na katere sem čakala… Škoda, da ni obratno.

Neverjetno je, kakšna razlika je med rastlinami, ki so zaščitene z zastirko in tistimi, ki morajo rasti na golem. Blazna. Na prazno gredo sem posejala tri vrste: eno vrsto redkvice, eno vrsto cvetače in eno vrsto brokolija. Vmes sem naložila zastirko iz populjene trave (mož se heca, če spet pripravljam nasteljo za zajce :). Zaenkrat sejem v vrste, mi je lažje tako; ko bom velik mojster, bom verjetno lahko metala seme kar po občutku naokoli, z manj sistematike; zaenkrat mi gre takole lažje. Sadike cvetače in brokolija bom pozneje, ko bodo dovolj velike, razsadila po vrtu med kolege, ki jim pašejo. Na sliki je levo brokoli, v sredi cvetača, desno pa redkvice:

Zelo dobro se opazi, kako se izboljšuje struktura zemlje. Na mestu, kjer je moj vrt, je bila pred 40 leti makadamska pot do hiše. V letih, ko ni nihče vozil po njej, jo je prerasla trava. Z mojim ritjem po zemlji, zastiranjem in kompostiranjem pa ta postaja vse boljša, bolj rahla, zahtevnim kulturnim rastlinam prijazna. Pa sploh še ni konec prve sezone..