Archive | junij 2010

Na obiski pri Seppu Holzerju 15.6.10

Prijateljica Mateja mi je za objavo posodila fotografije (še enkrat hvala, Mateja!), ki jih je sredi junija posnela na obisku Krameterhofa, kmetije Seppa Holzerja, ki leži na višini od 1100 do 1500 m n.m.v. v Salzburških Alpah.

Holzer je trmast toliko kot pameten, kar je po mojem idealna kombinacija. Lani marca sem poslušala njegovo predavanje v Tržiču. Povedal je zgodbo o tem, kako je kmet na sosednjem hribu po navodilih kmetijskih pospeševalcev pogozdil celotno pobočje s smreko. Z monokulturo so imeli veselje samo škodljivci. Končalo se je z udorom, plazom.. Odneslo je vse, kar ni bilo pribito. Na pobočju je nastala rana, ki je ni mogoče več popraviti. Potem so kmetijski pospeševalci predlagali, da bi zadevo rešili z betonskimi pregradami – a si predstavljate, kakšna lepota je beton v gozdu?? Spodnje fotografije govorijo same zase (ne pozabimo, na kakšni višini se vse skupaj dogaja – tole niso zasavski ali dolenjski grički…)

Sepp Holzer (osebno :) med uvodnim predavanjem na Krameterhofu.

Mogoče g. Holzer v leseni obliki? (holz v nemščini pomeni les)

Domača studenčnica. Nič plastenk pa nič računa od komunale :)

Ena lepa rožica

Razkošno zelenje namesto kisle monokulture
(v mislih imam smrekov gozd, ki je včasih prevladoval na Krameterhofu)

Holzer je menda izjavil, da se rožo najbolje posadi tako, da jo vržeš na tla in pohodiš.
In potem raste. Hm…

Med veliki kamni rastejo velike rastline (in gomolji)

Visoka greda z zastirko in mešano zelenjavo

Brez konkurence (plevela) in lepo na toplem

En mali pujsek…

… pa ena kura

Včasih je na Krameterhofu rastlo samo tole (smreke)

Holzer je pobočje z bagri spremenil v terase, na katerih zdaj lahko goji, kar mu drago.

Mogoče rododendron?

Na posestvu, velikem 45 ha, je Holzer naredil okrog 70 ribnikov. Za pot preko njih je postavil mostičke ali v vodo zmetal kamne in hlode in s tem hkrati pripravil zatočišče vodnim živalim.

Hišica za račke

… in njeni stanovalci

Pestrost flore in favne in dovolj vode – raj na zemlji

Ribarjenje z vršami

Še ena hišica za pernate ali dlakave prebivalce

Takšno vreme je pa pri sosedih, ki se (še) ne gredo permakulture ;)

Volčji bob je metuljnica (tako kot grah in fižol). Kjer raste, obogati zemljo.
Za obogatitev zemlje Holzer poseje meliso, volčji bob in deteljo.

Češnje na ? m n.m.v. Drevesa so različno visoko.
Najdražje so tiste, ki dozorijo jeseni, ko jih nikjer drugje ni mogoče dobiti.

Vodnjak želja

V permakulturi imajo živali posebno mesto. Ko Holzer pobere pridelke, koliko jih potrebuje, spusti najprej govedo, potem pa pujse na njive. Lepo do konca vse pospravijo in pognojijo, pujsi pa še preorjejo njivo za naslednje leto. Holzer potem samo še poseje.

Še enkrat pogled na vreme pri sosedih..

Sadno drevo (nimam pojma, katero)

Visoke grede na eni od teras

Ribnik z razgledom

Hlev ali klet – kakor vam drago. Živali so celo leto na prostem, ko pa je mraz, se zatečejo v zemljanke, narejene iz brun in vkopane v tla. Pod zemljo je pozimi toplo.

Na posestvu so brunarice za goste, ki bi radi na Krameterhofu preživeli več dni.

Idila ob jezeru

Kako pa tej paše… V skalah se nakopiči sončna energija, ki se potem, ko se shladi,
počasi sprošča v okolico.

Alpska hiša od zunaj ..

.. in njena notranjost

Še nekaj rožic za lep pozdrav

Advertisements

Kakšni so, ko so še mladi 14.6.10

Opažam, da je trenutno moj največji hendikep ta, da za nekatere prebivalce vrta še ne vem, kako so videti, ko prilezejo iz zemlje. Tudi to bom pridobila z izkušnjami. Posejala sem špinačo, in ker je še ne ločim od plevela, zdaj modro čakam, kaj bo zrastlo iz množice rastlinic. Nekaj se mi že svita. Upam, da sem imela prav in nisem namesto plevela populila špinače :) Očitna pa je velika podjetnost plevelov: prvi so zunaj in zelo hitro rastejo. Ponavadi hitreje od tisti, na katere čakam.

Za arhiv sem pofotkala, kako izgledajo mlade sadike zaželenih rastlin. Tole je fižol:

Solata ledenka (jasno, pregosto posejana):

Mlada čajota:

Kumara:

Mlad grahek (ko pride ven, ima čisto pomečkane liste)

Špinača??? Bomo videli..

Rdeča pesa v mladih dneh:

Mlada sladka koruza. Z lahkoto jo zamenjaš za travo:

Brokoli in cvetača 14.6.10

Na vrtu mi je začelo zmanjkovati prostora, kar je tragično zato, ker imam še veliko semen in idej in sadik… Treba se bo lotit širitve vrta za naslednje leto.

Danes je od 11. ure dalje po luninem koledarju pravi čas za sejanje, sajenje in presajanje listnate zelenjave, kamor spadajo tudi solata, brokoli in cvetača. V zadnjo, desno vrsto, sem posejala redkvico:

Potem sem zasula jarke z zemljo, ki sem jo kot posipanec mlela med dlanmi. Bolj, ko so semena drobna, bolj bi morala biti drobna zemlja, s katero so pokrita. Čez sem dala zastirko, tokrat kar kopreno. Po včerajšnjem dežju je zemlja vlažna in od današnjega sonca že lepo ogreta. Odlični pogoji za sajenje.

Redkvico bom kasneje zredčila s puljenjem, odvečne sadike brokolija in cvetače pa razsadila po vrtu med prijatelje. 

Brokoli kali 5-8 dni, sivozeleno rožo pa oblikuje dobrih 100 dni. Si pa vzame čas. Ko odrežemo glavni cvet, dela stranske, manjše cvetove, ki jih lahko režemo do pozne jeseni.

Odvečne sadike brokolija bom kasneje presadila na gredo med grah, ker sta z grahom dobra prijatelja in ker bo takrat, ko bom grah že lahko pobrala, brokoli dobil več prostora in do konca zrasel. Grahu potem, ko požene, nastavim razvejanje šibe, ki so mu v oporo in katerih se z veseljem oprime z viticami:

Cvetača kali 8-12 dni in tudi pri njej traja rast več kot 100 dni. Potrebuje bogato humusno prst, zato sem malo skeptična, če je moj vrt že pravi zanjo. Nič hudega, bomo poskusili. Z redkvico sta si simpatični, zato bosta dobili prostor na gredi z redko posajenimi jagodami. In solato za družbo – ta se itak z vsemi dobro razume. Eni so pa res neverjetni :)

Solate je fino imeti čim več in ker mi na vrtu že zmanjkuje prostora, bo posajena tudi v staro pnevmatiko. Enako velja za redkvico – tudi te ni nikdar preveč.

Voda za vrt in Luni v veselje 10.6.10

Eno od temeljnih načel v permakulturi je, da opravlja vsak element več nalog in da vsaka naloga temelji na več elementih.

Naša Luna je po tej logiki prepričana permakulturnica. V gozdu nad vrtom čaka plastičen ribnik, da ga vkopljemo. In med tem, ko ribnik čaka, da se preseli na svoje stalno mesto, je odličen zbiralnik deževnice in vir veselja za Luno (njena mama je zlata prinašalka – kdor pozna to pasmo, ve, o čem govorim).

Vrta ne zalivam s pitno vodo, ker
1. se mi zdi pitne vode škoda, ker je draga in ker je klorirana (verjetno pa obdelana še na kakšen drug način). 
2. kapnice se ne manjka in je zastonj. Treba je samo pogruntat, kako jo naloviti, preden spolzi skozi prste v tla.

Pred 15 leti smo se (naivni mestni razvajenci) vselili v hišo brez vodovoda, kanalizacije, ceste, telefona, tople vode in centralnega ogrevanja. Iz pip je tekla kapnica, ki jo je hidrofor črpal iz štirne in poganjal po ceveh. Pa ne dolgo. Prva stvar, ki sem jo kot mestno dete naredila, je bila ta, da sem se lotila generalnega čiščenja hiše in v rekordnem času izpraznila zalogo kapnice. Iz mesta sem bila navajena takole: odpreš pipo, in voda teče.. Ampak ne v hribih. Debelo sem gledala. Potem smo poklicali gasilce, da so pripeljali novo zalogo vode za čiščenje.

Zdaj imamo dva vodovodna sistema: iz pipe v kuhinji teče pitna voda, iz vseh ostalih pa kapnica, ki jo še vedno črpa hidrofor in se s strehe zbira v vkopani cisterni za hišo. Z vodo znam. Zlepa mi je ne zmanjka :)

Kdo je rekel, da ni treba zalivat??? 9.6.10

Sepp Holzer. Rekel je, da ne zaliva rastlin, ki jih poseje ali posadi. Ker ne more – njegovo posestvo je tako veliko, da bi se lahko vse dni ukvarjal samo s tem. Na svojem hribu je ustvaril sistem, ki se v glavnem vzdržuje sam, skupaj z okoli 70 ribniki.

Poskusila sem po njegovem zgledu in zalivala samo za šport. Pravkar sem ugotovila, da pri meni to ne gre. Prvič, nimam 40 let izkušenj s permakulturo. Drugič, moj vrt se je začel razvijati šele pred kratkim. In tretjič – ne glede na vse teoretično znanje, ki sem ga nabrala iz pogovorov, knjig in z neta – kakšno stvar bom naredila na trotl ziher način. In zalivanje spada v to skupino, ker sem ugotovila, da rastlinam to paše.

Zalivam temeljito in zato raje poredkeje, na nekaj dni in šele ko je res treba. Blago in pogosto močenje tal povzroči, da se rastline razvadijo in ne razvijejo močnih, globokih korenin. Zakaj pa bi se matrale, če jim ni treba. Potem je pa katastrofa, ko se vrtičkarji odpravijo na dopust in kakšen teden ali dva nihče ne zaliva razvajencev.

Torej: posejem ali posadim v zalito gredo; pokrijem z zastirko (med vrstami); zalijem, ko se mi zdi potrebno in tiste, ki so bolj žejni (buče, bučke, kumare, paradižnik  in fižol morajo imeti dovolj vlage; solata ima rada poldnevne plohe – veliko raje bo šla v glave). Zagotovo pa je z zastirko zemlja veliko manj žejna in se dosti kasneje izsuši (če sploh).

Alternativa besnemu zalivanju je tudi rahljanje zemlje okoli rastlin. Z njim se prekinejo kapilarne poti, po katerih se zemlja izušuje in tako zemlja okoli rastlin ostane dlje časa vlažna. To, skupaj z zastiranjem gred, zelo zmanjša potrebe vrta po vodi.

Načrt vrta 9.6.10

Načrt vrta bi morala po pravilih delati vnaprej, ne pa za nazaj. Ampak pri meni se vse razvija in spreminja sproti, torej… Ne glede na to, ali je človek sistematičen ali impulziven, je načrt zasaditve pomemben – na njegovi osnovi bom kolobarila v naslednjem letu. Iste rastline sem nalašč sadila na več različnih mestih vrtu. Rada bi ugotovila, kje jim najbolj paše. Ugotavljam, da imam že letos premalo prostora za vse, kar bi rada posadila in posejala.
Naslednje leto bom… :)))

Pod črto prvega meseca permakulture 4.6.10

Po prvem mesecu permakulture (ali, kot pravi moj mož, ritja po vrtu :) lahko pokažem nekaj otipljivih in nekaj neotipljivih rezultatov. Prve se že da ali se jih bo kmalu dalo pojesti, drugi pa so v moji glavi in prstih, da jih zapišem.

Zelo dobre in lepe so moje redkvice, med katerimi raste solata. Redkvice redčim. Populim jih takrat, ko začnejo riti iz zemlje, solata, ki je vmes, pa dobi veselje do življenja in pospešeno požene. Zelo lepi so tudi mladi grahki, bučke in hokaido buče. Paradižniku očitno paše, da ima kamen, ki mu krije in greje hrbet. Korenček me je razočaral, dokler nisem izvedela, da menda raste zeloooo počaaaasi. Razredčila sem ga tako, da imajo najmočnejši dovolj prostora in zdaj ga puščam pri miru. Velja za zelenjavo isto kot za gobe, za katere pravijo, da ko jih enkrat vidiš, ne bodo več zrastle? Meni se moje rastline že zdijo takšne…

Vsekakor bom naslednje leto začela dva meseca prej. Že marca. Sredi marca bodo semena v zemlji, pod zastirko, v gnojilnikih na južni strani hiše in v zabojčkih v hiši. Fižol in grah sta menda celo tako brihtna, da ne poženeta, dokler nista prepričana, da je konec zmrzali. Bomo videli.

Danes sem doživela šok. Nekdo mi je požrl fižol! Brskala sem pod listjem, ki je za zastirko na fižolovi gredi in ugotovila, da je večina sadik izginila. Nekaterim so ostali samo peclji. Samo en mlad fižol je bil res vreden svojega imena.  In ta edini ni bil pod zastirko iz listja. Je mogoče v tem težava? Listje je hrastovo. O hrastu vem, da je posebno drevo. Menda med žaganjem hrasta velikokrat naletijo na kamne, ki so pripotovali po deblu. Je eno redkih dreves, ki uspeva na področjih, kjer seva. Na gredi sem pod zastirko iz hrastovih dreves našla nekaj  hrastovih poganjkov. Kaj pa, če je težava v zastirki? Listje sem zmetala z grede in dala nekaj fižolovih semen v inkubator. Na gredo sem posadila kapucinke za zaščito. OK, ponovi vajo.. :)