Zastirka 25.5.10

Ne morem pomagat, ampak z idejo o zastirki imam težave. Da bi se prepričala na lastne oči, da je ideja dobra, sem naredila poskus in okoli solate in redkvic nastlala travo. Rastlinicam je pasalo in dosti hitreje in močneje so pognale takoj, ko so dobile zavetje. Zastirka se je posušila in ni bilo težko videti, kje raste kaj užitnega. In pod njo je bilo prijetno vlažno kljub pripeki. Pa saj je logično. A bi meni pasalo, da bi ležala na izsušeni zemlji pod vročim soncem, sploh pa na takšen dan, kot je danes, ko sonce piha (= sonce žge in hkrati piha suh veter..). Ne bi. Torej.

Kljub temu se mi upira. Ko mlade rastlinske mulce vzgajam v zabojčkih in uživam, ko en za drugim pribodejo na plan, bi jih včasih najraje malo povlekla za listke (kumaram sem dejansko snemala kapice s kličnih listov. Nisem mogla čakat :).

Kako bodo pa pod zastirko? Zavestno se moram spomnit, da se vsaka mladoletna zel najprej prebije skozi plasti zemlje. Po tej logiki je zastirka mačji kašelj. OK. Samo še željo po urejenosti do konca zatrem, pa bo. Bo treba stisnit zobe in do konca nastlat vrt. Ni druge.

Danes, slab teden po prejšnjih stavkih (31.5.10), lahko mirne duše rečem, da ideja z zastirko drži. Delam jo na dva načina: s srpom nakosim travo (kosilnica jo preveč naseklja) in še svežo natrosim po gredah (tako na vrt prinesem novo vlago) ali pa iz gozda privlečem košaro lanskega listja. Ugotovila sem, da je lansko listje odlično za zastirko, letošnje pa ne (ker se ploščato prilepi na tla). Zastirka ne sme biti predebela, ker so potem tla neprodušno zaprta in začne lahko spodnja plast zastirke gniti. Če na vrt natrosim svež material, ga lahko kar na gosto, ker se itak posuši in postane pokrov zračen. Staro listje pa je skravžljano, zato zastirka iz njega tudi ne more biti čisto nepredušna. Paziti je treba samo na debelino plasti: raje večkrat po malem, kot pa enkrat preveč. Zelenjavo očistim kar na gredi in na njej pustim dele, ki jih ne bom porabila v kuhinji. Nima smisla, da bi neuporabno zelenje nosila najprej v kuhinjo in potem spet nazaj na vrt. Tudi to je eno od načel permakulture: ne počni nepotrebnih opravil. Najprej razmisli, kako; vse kar počneš naj bo čim bolj enostavno in učinkovito, kolikor se le da.

Sepp Holzer je že kot mlad fant obdeloval svoj kos vrta. Ni se obremenjeval s tem, kaj si bodo o njegovem divjem in nastlanem vrtu mislili sosedje. Njegova mama pa. Ko je videla, kako njenemu sinu uspeva zelenjava pod zastirko, mu je priznala, da je njegovo početje smiselno in da bi tudi ona bi z veseljem vrt urejala tako kot njen sin. Pa si ni upala zaradi strahu, da jo bodo sosede opravljale, kako neurejen vrt ima. Čisto razumem. Vendar hkrati vem, da je divji vrt z zastirko bolj zdrav in zahteva manj dela. Meni se zdi to pomembnejše.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s